V nekaterih domovih za starejše ne upoštevajo, da so dementni prav tako ljudje s svojimi željami, potrebami po gibanju in svobodi, zapirajo jih v sobe, priklepajo na postelje. Šli smo v dom za starejše občane Petra Uzarja v Tržiču, kjer se je za boljše počutje dementnih na vso moč borila Anamarija Kejžar in ni bila vedno uslišana, pa je konec prejšnjega tedna odšla na novo delovno mesto. Na fakulteti za socialno delo se bo njen glas še bolj slišal in njeno delovanje še bolj okrepilo. Mi pa smo v domu preverili, kaj vse imajo na voljo prebivalci in kaj o njihovi oskrbi menijo njihovi svojci.
S fotografinjo Matejo sva v tržiškem domu ujeli še zadnje trenutke prireditve. Pod odrom se je zbralo veliko stanovalcev doma, nekateri na invalidskih vozičkih, drugi na stolih, vsi pa zazrti v moški pevski zbor. Zadovoljni so prepevali slovenske pesmi z njimi. Direktorica doma Anamarija Kejžar nama je takoj pritekla v pozdrav in nama nato razkazala zdravilni vrt, v katerem se tako radi zadržujejo stanovalci.
Park za dementne
»Leta 2015 smo najprej zgradili park za stanovalce z demenco, v katerega imajo vhod iz obeh delov enote. Kdor želi ven, se lahko gre sprehajat. Pazili smo, da ni arhitektonskih ovir, park kar nagovarja h gibanju. Nasadili smo užitne in zdravilne rastline. Gospodinje in stanovalci jih urejajo sami. Rastejo timijan, žajbelj, ognjič – tega uporabljamo za mazila, ne kupujemo drugih krem, delajo jih negovalke –, vsa zelišča pa uporabijo pri prehrani, stanovalci še posebej pohvalijo jedi, ki so začinjene z njimi.« Gojijo tudi jagode, paradižnik, paprike. »V naslednjem letu,« je nadaljevala direktorica, »smo naredili vadbeni park, izgradnjo je financiral dom, vse naprave pa je doniral Elan, ki je prepoznal trud za ljudi. Spoznali smo, da ne moreš najti rešitve za ves dom, ampak za posamezne stanovalce. Ko smo izdelali gredice in jih postavili na vrt, je prišla stanovalka in vprašala, ali lahko pomaga. In je razprla roke in rekla: 'Končno imam spet življenje!' Odkrila sem, da je rešitev za lepo počutje ne to, da so razbremenjeni, kot v hotelu, ampak da so zaposleni, da delajo, skrbijo za drevje in vrt, to jim pomeni smisel življenja. Naši stanovalci včasih zaidejo tudi v središče Deteljice, Bistrice pri Tržiču, so samostojni, radi gredo sami v trgovino, na pošto, v banko. Trudimo se, da niso pozabljeni, da svojci, stanovalci in mi, zaposleni v domu, tvorimo trikotnik oskrbe. Oskrba je lažja in uspešnejša, če imaš zaupanje svojcev. Te obveščamo o spremembah sproti. Imamo srečo, da svojci iz Tržiča prihajajo na obiske skoraj vsak dan. Zraven so, ko jih 'posedamo'«. Vprašala sem, kaj je to. »Da si vzameš pol ure, da ga posedeš v voziček in v posteljo,« je razložila. »Kadra je malo. Po drugih domovih se to dogaja v manjši meri, puščajo jih v posteljah. To je velik element kakovosti življenja. Naši stanovalci tako ne dobijo preležanin, so gibljivejši, boljše volje. Mi ne iščemo izgovorov, da stvari ne bi delali,« je še dodala.
Kader. Težave.
»Imamo težave s kadri, ravno da jih še dobimo,« je potožila Anamarija Kejžar. »Takšen je trend v Evropi. Delo bolničarja in zdravstvenega tehnika ni več priljubljeno med mladimi, ne zaradi plačila, rajši se odločijo za delo v proizvodnji kot s starejšimi ljudmi. Tu so tudi delovne sobote in nedelje. Dobiš pa šolo življenja, odnose, zahvalo, nasmeh,« je prepričana Anamarija, ki se je torej konec tedna poslovila od delovnega mesta direktorice doma. »Moje slovo tukaj bo težko. Oktobra 2018 sem dala odstop, po preteku odpovednega roka so me prosili, naj ostanem, dokler ne nastopi nova direktorica. Lani smo dobili tri certifikate, česar nima noben drug dom: polni certifikat družini prijazno podjetje, certifikat kakovosti, ki ga ima 40 od stotih domov, in certifikat družbeno odgovorno podjetje, ki ga nima nihče drug v Sloveniji.« Zakaj so kandidirali zanje? »Da smo res pod lupo javnosti in se izognemo tveganjem, ki so vsak trenutek v domu.«
Zakaj je dala odstopno izjavo?
Zakaj odhaja iz doma, ki ga je tako uspešno vodila in uvedla v njem mnoge novosti in spremembe, prijazne stanovalcem doma? »Ker sem bila povabljena na fakulteto za socialno delo razvijati stroko na tem področju,« je pojasnila. »V tem domu sem začela delati na področju dolgotrajne oskrbe ljudi z demenco – opozarjala sem na konkretne težave, pa nikjer ni bilo odziva, ne na skupnostni ne na državni ravni. Če lahko kje bolj opozorim, če sem lahko kje bolj slišana, čutim, da je moja naloga, da grem na fakulteto.« Z novo direktorico sta napisali projekt, ki naslavlja vse izzive in probleme starajoče se družbe v lokalni skupnosti. »Ni usmerjen v institucije, domove, ampak v domačo oskrbo,« je razlagala Anamarija Kejžar. »Kako skrbeti za človeka z demenco, preprečevati padce, ga obračati, preprečevati in upočasnjevati demenco ter kako skrbeti za lastno ravnotežje. Demence bo vse več, zato se nam je zdelo pomembno, da izdamo zloženke, knjigo, organiziramo posvete, spletna učna predavanja, dostopna za stare ljudi ... Januarja so nam projekt odobrili, marca smo začeli z aktivnostmi, trajal bo do konca leta 2020 v občinah Tržič, Bohinj in Šenčur.«
Sodelovanje, ne nadzorovanje
Tudi v tem domu so torej dokazali, da je mogoče biti prijaznejši do stanovalcev, si zanje vzeti več časa, odpreti sobe, kuhinjo, vrt ... »Vzpostavili smo odnose in celostno oskrbo, začeli smo se usmerjati v posameznika, da bi spoznali njegovo zgodbo, kaj rad dela, krepiti dober občutek z njim. Začeli smo se pogovarjati s svojci, ki prihajajo sem sodelovat, ne nadzorovat. Vse delamo skupaj. Na različne načine nagovarjamo človeka z demenco. Pečemo, kuhamo, šivamo, pletemo. Izzivamo dražljaje: poslušamo glasbo, se dotikamo, vzpostavimo stik z zemljo, prek masaže s kožo, prebujamo vonj s tem, da pečemo piškote, jajčka. Okušamo tako, da jemo domače jedi, ustvarjamo jih skupaj. Vsaka enota zase. Stanovalci trejo orehe, lupijo jabolka, spečejo zavitek. Z dementnimi stanovalci ne delamo na silo: mi gremo v njihov svet. Če so v svojih spominih, počakamo, da njihov nemir izzveni. Če jih ne skušaš razumeti, se zaprejo, padejo v depresijo. Zato smo posneli film Ne pozabi name, ki nagovarja vse, tudi tiste, ki nimajo demence. Nastalo je ogromno znanja, s filmom smo predali sporočila. Ni treba, da so ljudje zaprti – ne doma ne v domu. Lahko prilagodimo okolje, znotraj in zunaj, da jim omogočimo gibanje. Na fakulteti za socialno delo v sodelovanju s fakulteto za arhitekturo iščemo tudi rešitve v projektu, kako spodbuditi gibanje ljudi z demenco zunaj in znotraj, doma in v domu. Demence je vse več, pri starih nad 80 let jo ima 60 odstotkov ljudi, pri starih nad 65 let pa 25 odstotkov. Starostna meja se spušča. Ljudje se bojijo te diagnoze, ne upajo k zdravniku na test, kar je škoda, ker z zgodnjim prepoznavanjem lahko naredimo ogromno.«
Sram
»Ni nas treba biti sram, da imamo demenco, nekateri to skušajo skrivati, prikriti,« je pripovedovala Kejžarjeva. »Koga pa je sram, ker ima raka? In raka je bistveno manj kot demence: raka ima 22 milijonov ljudi, demenco pa 50 milijonov. Že do dvajsetega leta lahko narediš ogromno za zdravje svojih možganov: bereš, se ukvarjaš z glasbo, plesom, se izobražuješ, ustvarjaš, se ukvarjaš s športom. To je naložba za vse življenje.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
