Slabih 270 tisoč prebivalcev naše države tudi v tem času živi na oziroma pod pragom revščine. Nekateri si svoj finančni položaj trudijo izboljšati z nabiranjem in prodajo zelišč, čemaža, regrata, a če ne igrajo po pravilih države, ki za njihovo revščino nima prave rešitve, jih bo ista država pahnila v še hujšo revščino. Socialna država, kot Slovenijo opisujejo politiki.
Vsak, ki želi nekaj zaslužiti s prodajo regrata, čemaža, divjih špargljev, divjega pora, mora imeti vrednotnico. Brez tega dokumenta vam lahko inšpektor napiše kazen od 400 pa celo do 7000 evrov. Tu velja pripomniti, da redkokdo, ki lahko brez težav plača 7000 evrov, za dostojno življenje nabira regrat. No, naša država je prepričana, da je tako.
Brez vrednotnice ni regrata na tržnici
Vrednotnice so izum nekdanje ministrice za delo Anje Kopač Mrak. Z njimi je želela izkoreniniti delo na črno in zagotoviti minimalno socialno varnost. Pojasnjevala je, da je vrednotnica za osebno dopolnilno delo dobra stimulacija, da se bo to zgodilo, saj ena vrednotnica pomeni, da izvajalec dobi en dan pokojninske dobe in zdravstveno zavarovanje za bolezni oziroma poškodbe pri opravljanju dopolnilnega dela. Vrednotnico za legalno opravljanje osebnega dopolnilnega dela je treba kupiti (9,48 evra). Sedem evrov gre v pokojninsko blagajno, ostalo pa v zdravstveno. Velja en koledarski mesec. Se pravi, da s tem načinom v enem mesecu pridobite en dan pokojninske dobe. Ob tem je treba povedati, da je na tak način v pol leta možno zaslužiti maksimalno okoli 3300 evrov. Ni treba posebej poudarjati, da ta sistem ni izkoreninil dela na črno ali izboljšal socialne varnosti tistih, ki kdaj prodajo kak kilogram regrata ali gob. Dejansko se je sistem izkazal za neuspešnega, saj v prvem letu od uvedbe niso pokrili niti stroškov uvedbe vrednotnic. Sistem je državo stal okoli 650 tisoč evrov, država pa s prodajo vrednotnic ni zaslužila niti 160 tisočakov.
Nemara zato želi država zaslužiti več na račun kazni za tiste, ki želijo kak cekin za kruh in mleko zaslužiti z regratom ali mavrahi, ki so začeli rasti. Tu lahko povemo, da z nakupom vsakega kilograma kruha in litra mleka nekaj denarja prav tako pride v državno blagajno. Na letni ravni gotovo več kot od nakupa vrednotnic.
Regrat, d. o. o., birokracija
Kazni so, kot rečeno, prikladnejše. Vsak, ki želi prodati kakšen kilogram regrata ali dva na tržnici, mora imeti registrirano osebno dopolnilno delo, kot za nabiranje in prodajo gob, gozdnih jagod, divjih špargljev, drugih zelišč in podobno. Da se registrirate, se je treba prijaviti na Ajpesu, torej je treba imeti elektronski naslov, tudi računalnik. Potrebujete tudi elektronsko potrdilo, ki jih brezplačno delijo na upravnih enotah.
Ko imate vse to in speljete registracijo osebnega dopolnilnega dela, lahko oziroma morate kupiti vrednotnico, ki jo plačate s plačilno ali kreditno kartico. Šele po tej proceduri se lahko odpravite na travnike po regrat ali ob potoke po Sloveniji po čemaž za prodajo na tržnici ali kje drugje. Vrednotnico morate imeti vedno pri sebi. Nihče drug ne sme prodajati nič z vrednotnico koga drugega. Paziti je treba tudi, da vsakemu kupcu izdate račun z vsemi mogočimi podatki ter da vam ostaneta še dve kopiji, ena za osebni arhiv (za obdobje 10 let) in ena za finančno upravo. Seveda je treba voditi natančno evidenco prodanega regrata ali denimo trobentic za čaj. Finančni upravi je namreč treba sporočati vse prihodke iz osebnega dopolnilnega dela, tako imenovano polletno poročilo, vložiti pa je treba tudi napoved za odmero dohodnine. Kazni, če te zadeve niso urejene, so visoke, kot smo že pojasnili.
S kaznimi do iztrebljenja regrata
Kilogram regrata pri nekaterih branjevkah na ljubljanski tržnici stane osem evrov. Se pravi, da s kilogramom ne plačajo niti vrednotnice (9,48 evra). Če je slučajno nimajo in jih dobi predstavnik zakona, jim lahko prisodi najvišjo kazen, 7000 evrov. Branjevka bi morala samo za odplačilo te kazni nabrati 875 kilogramov regrata, kar je seveda nemogoče. Upajmo torej, da so naši inšpektorji zelo razumljivi in sočutni in socialno naravnani, ter da prisodijo le najnižje kazni nekomu, ki v star časopis zavija regrat in ga prodaja po osem evrov za kilogram. Za plačilo 400 evrov kazni mora kaznovani nabrati 50 kilogramov regrata, če ga proda po osem evrov.
Bavčarja na travnik
Ob teh kaznih zna marsikomu uiti misel na naše propadle tajkune, ki so državo posledično veliko bolj oškodovali kot vsi prodajalci regrata, pa če bi ga vsi prodajali brez vrednotnice. Igor Bavčar, ki so mu v obsodilni sodbi v zadevi Istrabenz ob petih letih zapora dosodili še plačilo 18 milijonov evrov, bi moral za plačilo te kazni nabrati dva milijona in 250 tisoč ton regrata, če bi ga prodal po osem evrov. No, morda ni napačna misel, da bi morali obsojeni tajkuni nabirati regrat za tiste, ki ga prodajajo z vrednotnico, da bi jim ostal čas za vso birokracijo, s katero se mora nekdo, ki prodaja regrat, ukvarjati.
