Slovenci, ki so kupili slovenska državna podjetja, so jih večinoma spravili v velike dolgove ali stečaj.
Omenjena podjetja so slovenski lastniki pripeljali »na kant«, obenem pa izdatno pomagali izkopati bančno luknjo. Zapitek smo leta 2013 pokrili davkoplačevalci. A pokrivanje davčne luknje z našim denarjem, zanimivo, ni bilo všeč niti nasprotnikom privatizacije. No, druga polovica državljanov, morda celo manj, pa bi prodala čim več državnega premoženja, celo tujcem. Tu pa so še tuje institucije, kot sta EU in OECD, ki ves čas opozarjata, da mora Slovenija zmanjšati deleže v gospodarstvu, ker je delež državne lastnine pri nas znatno nad povprečjem OECD.
Pregled prodaje državnega premoženja
Vlada Boruta Pahorja
Borut Pahor je od prve Janševe vlade prevzel vodenje vlade 21. novembra 2008. Do 10. februarja 2012, ko se je po predčasnih volitvah Pahorjeva vlada morala umakniti, ni prodala nobenega državnega podjetja.
Druga vlada Janeza Janše
Druga Janševa vlada ni v dobro leto trajajočem mandatu (od 10. februarja 2012 do 20. marca 2013) prodala nič, čeprav je bila večina koalicijskih strank te vlade (SDS, NSi, SLS, DL) za prodajo, temu so nasprotovali zgolj v Desusu. So pa v tem letu vladanja ustanovili SDH, ki je pod naslednjo vlado začel prodajati državne firme.
Vlada Alenke Bratušek
Vlada Alenke Bratušek (od 20. marca 2013 do 18. septembra 2014) je sestavila in sprejela seznam podjetij, ki naj bi jih SDH prodal. Na seznam so uvrstili Adrio Airways, Aero, Elan, Fotono, Helios, Aerodrom Ljubljana, Adrio Airways Tehniko, NKBM, Telekom Slovenije, Cinkarno Celje, Gospodarsko razstavišče, Palomo, Terme Olimia, Unior in Žito.
Najprej so prodali domžalski Helios, ki ga je SDH sredi oktobra 2013 prodal Avstrijcem za slabih 170 milijonov evrov. Avstrijska skupina Ring, ki je od države kupila Helios, ga je pred skoraj natančno dvema letoma (3. aprila 2017) prodala naprej japonskemu velikanu Kansai Paint, enemu največjih proizvajalcev premazov na svetu. Tridesetega januarja 2014 je bil prodan proizvajalec laserskih izdelkov Fotona iz Ljubljane. Kupci Fotone so bili Američani Gores Group in družba Technology4Medicine. Tudi Fotono so kasneje prodali naprej kitajsko-evropskemu skladu Agic Capital. Konec junija 2014 je vlada prodala še državni delež v šempetrski Letriki, proizvajalcu elektromotorjev. Lastnik Letrike je postal nemški Mahle, ki po svetu zaposluje skoraj 50 tisoč ljudi. Tu se prodaje pri Bratuškovi zaključijo, saj se je tudi ta vlada predčasno poslovila.
Vlada Mira Cerarja
Prodaje je nadaljevala Cerarjeva vlada. Novembra 2014 so Aerodrom Ljubljana prodali nemškemu Fraportu, ki upravlja deset letališč po vsem svetu in je lastnik oziroma solastnik kar šestih. Najbolj znano letališče v skupini je zagotovo frankfurtsko. Konec aprila 2015 so prodali Žito hrvaški Podravki. Sledila je najodmevnejša prodaja Cerarjevega mandata. Tridesetega junija 2015 je za 250 milijonov evrov našo drugo največjo banko, NKBM, kupil ameriški sklad Apollo, ki je šel v nakup skupaj z Evropsko banko za obnovo in razvoj. V času Cerarjeve vlade je kazalo že, da bo prodan še Telekom, kupci so že trkali na vrata, a na koncu je politika odločila, da Telekom ne gre iz »naših« rok. Ko je gospodarsko ministrstvo prevzel Zdravko Počivalšek, so takoj spremenili portfelj podjetij za prodajo. Počivalšek je s seznama umaknil Terme Olimia, ki so postale strateška naložba in niso več naprodaj. Tomaž Štih, slovenski podjetnik, ki živi in dela v Londonu, bil pa je tudi državni sekretar na ministrstvu za finance v času druge Janševe vlade, je ob teh spremembah portfelja povedal: »Govorijo o objektivnih merilih strateških naložb, minister Počivalšek pa si neke terme, kjer je nekoč že direktoroval, uvrsti na seznam strateških podjetij, da se bo imel po koncu mandata kam imenovati.« Ja, prejšnji in aktualni gospodarski minister Počivalšek je bil direktor in solastnik Term Olimia.
Konec julija 2015 so Cerarjevi prodali Elan; 95 odstotkov ameriški družbi Wiltan Enterprises Limited, ki je v stoodstotni lasti ruskega VR Global Partners, preostalih pet odstotkov pa družbi Merrill Lynch International, ki je v lasti Bank of America Merrill Lynch. Konec novembra 2015 je Adria Airways Tehnika prišla v roke poljskega podjetja Linetech Holding, ki namerava z AAT postati eden vodilnih vzdrževalcev in serviserjev letal v Evropi. Januarja 2016 so Adrio Airways prodali nemškemu investicijskemu skladu K4 Invest. Pred prodajo pa je morala država Adrio dokapitalizirati z dobrimi tremi milijoni evrov. Štirinajstega oktobra istega leta je država po dolgotrajnih in težavnih pogajanjih prodala Cimos italijanskemu finančnemu skladu Palladio Finanziaria za 100 tisoč evrov. Kupnina se sicer zdi na prvi pogled smešna, a Italijani so v podjetje takoj vložili skoraj 20 milijonov evrov, da je lahko normalno poslovalo. Zadnje podjetje, prodano v času Cerarjeve vlade, pa je bila Paloma. Prodali so jo 24. februarja 2018, slovaškemu podjetju Eko-Invest, ki je našega proizvajalca straniščnega papirja in drugih reči takoj dokapitaliziral z 18 milijoni evrov.
Vlada Marjana Šarca
Večina tujih podjetij, ki so kupila slovenske firme, ima resno poslovno strategijo, kako ta podjetja razvijati.
Marjan Šarec je moral zaradi pritiskov iz Bruslja takoj ugrizniti v kislo jabolko prodaje NLB. Banko so dali na borzo in konec lanskega leta prodali 65 odstotkov banke za 669,5 milijona evrov. S tem so vsaj začasno zadostili zahtevam Bruslja. Letos naj bi prodali še nekaj delnic NLB, da bi državi ostal kontrolni delež, se pravi 25 odstotkov plus ena delnica. Če Slovenija NLB ne bi prodala, bi morala banka vrniti v državno blagajno celoten znesek dokapitalizacije, to je bila zahteva EU, kar bi pomenilo, da je vrednost banke nič. Štih ob želji vlade, da ohrani kontrolni delež, meni: »Država bi imela na dolgi rok bistveno višje donose, če bi imeli namesto kontrolnega deleža (25 % + 1 delnica) v eni banki manjše deleže v desetih najboljših svetovnih bankah.«
Letos naj bi prodali še Abanko, pri čemer je treba pojasniti, da med koalicijskimi partnerji vsaj dve stranki nasprotujeta privatizaciji, zdaj ko je koalicija podpisala sporazum z Levico, ki je največji nasprotnik privatizacije, pa so možnosti za prodajo Abanke tako rekoč nične.
Dejstva slovenske privatizacije
Privatizacija v Sloveniji se, kot rečeno, vleče od osamosvojitve. Tajkunski prevzemi državnih podjetij so večinoma klavrno končali, podjetja, prodana transparentno, tudi tujcem, ki jim mnogi v Sloveniji nasprotujejo, pa poslujejo dobro in se razvijajo. Podjetja, ki jih država ni pravočasno prodala, denimo Aero, Polzela in Peko, pa so propadla.
