Meso je namreč sledljivo vse do prihoda v klavnico, zaplete pa se po razrezu in predvsem pri predelanih izdelkih. Kmetje zato jasno zahtevajo: želijo popolno sledljivost ne le pri mesu, temveč pri vseh izdelkih, saj je znano poreklo pravica potrošnikov.
Direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Branko Ravnik meni, da je evropska zakonodaja, ko gre za zagotavljanje sledljivosti z namenom zagotavljanja varne hrane, urejena, ni pa popolna, o čemer smo se prek kratkim lahko prepričali ob aferi s poljsko govedino. »Je kar nekaj težav in nepojmljivo je, da se kaj takega zgodi v evropskem sistemu, ki ga označujemo kot vrhunskega in delujočega. Zato je naša naloga potrošnikom svetovati, naj zaupajo tistim sistemom, ki so bolj dodelani, in slovenski zagotovo je,« je prepričan Ravnik.
Stvari so namreč po njegovem mnenju še najbolj urejene pri prostovoljnih shemah, zato so se pri njihovi shemi Izbrana kakovost odločili, da je poreklo ena od pomembnih informacij, in na podobnem načelu temelji še kar nekaj shem kakovosti v drugih državah.
Rešitev v javnih zavodih?
A ravno sheme so kot problem izpostavili kmetje v razpravi, saj da so v javnih zavodih taki izdelki bolj malo prisotni. »Zakaj ni določeno, da bi javni zavodi v večini kupovali te, slovenske izdelke?« se sprašujejo kmetje. Po njihovem mnenju je namreč tega premalo. Prav javni zavodi bi morali spodbujati lokalno pridelavo, a je ne morejo zaradi sistema javnih naročil, ki jih silijo v izbiro najcenejšega ponudnika. Šole, vrtci in domovi za starejše tako lahko mimo naročanja kupijo le 20 odstotkov lokalno pridelane hrane, kar pa je odločno premalo.
Bi popolna sledljivost slovenskim pridelovalcem škodovala?
Predsednik sveta ptujske območne enote KGZ Milan Unuk se je ob tem vprašal, ali so se slovenski potrošniki kaj naučili iz zadnje afere. Kot je dejal, je to lahko za slovenske kmete pozitivno, saj so potrošniki lahko videli, kaj vse jim trgovci in predelovalci ponujajo ter da ljudje sploh ne vedo, kaj jedo. »Sledljivost od kmeta do klavnice je 99-odstotno zagotovljena, od tam naprej pa se izgubi. Ob tem so potrošniki neozaveščeni, saj nihče ne ve, kaj je v hrenovkah ali klobasah. Že to je skrb vzbujajoče, da lahko pri uvozu mesa iz druge države to pri nas premeljejo in postane slovenski izdelek,« je povedal Unuk.
To je odkrito zavajanje, so se strinjali vsi in izrazili željo po popolni sledljivosti vseh izdelkov, tudi predelanih.
