Hitro se nam zgodi, da ob vsakdanjih obveznostih spregledamo stisko, v kateri se nahajajo ljudje, s katerimi smo obkroženi v zasebnem ali poklicnem življenju. V spomin nedavno tragično preminulega zdravnika Miho, ki ga je iskala vsa Slovenija, je njegov prijatelj iz zdravniških vrst Klemen Lipovšek, specialist družinske medicine, zapisal ganljivo pismo, ki ga je objavil v časniku Medicina danes.
Lipovšek je Miho spoznal proti koncu svoje specializacije, ko je izrazil željo, da bi 14 dni odkrožil na kliničnem oddelku za otroško intenzivno medicino.
"Ko sem prišel do zadnje postelje, si stal nad približno kilogram težkim otrokom z ultrazvočno sondo v eni in dolgim vodilom v drugi roki. Zgrožen sem ugotovil, da otroka zbadaš v ingvinalno regijo, in z očmi začel iskati nadzorne specialiste in sestre. Ta študent zbada otroke! Počasi sem se približal in opazoval, pogledal si me in zbrano nadaljeval. V prvem poskusu si vstavil centralni venski kateter in mi ob postopku vse razložil. Predstavil si se kot Miha, specializant prvega letnika pediatrije. Vau. Impresioniran sem bil nad veščino, še mnogo bolj pa nad globino znanja tako mladega človeka, ko sva skupaj pregledala še preostale otroke. Tega ne pozabiš nikoli."
To je bil začetek njunega prijateljstva. "Ob dolgih kolesarjenjih si skromno razkrival svojo zgodbo. Odličen v vseh pogledih, na medicinski fakulteti s povprečjem 9,8 – to si omenil mimogrede, kot da ni nič posebnega –, z objavljenimi več strokovnimi članki in prostovoljnim delom na kirurgiji. Želel si postati kirurg. Iz neznanih razlogov na razpisu specializacije iz kirurgije kljub izjemnosti nisi dobil. To te je v resnici zelo bolelo, a si izbral drugo pot. Pediatrijo, kjer ti je izziv postavila intenzivna medicina. Oral si ledino z ultrazvokom in se najbolj navduševal nad najbolj kompleksnim delom, srčnimi napakami. Po letu dni dela si že samostojno dežural in s helikopterjem letel v slovenske bolnišnice, takrat, ko so najbolj bolni otroci potrebovali transport do ljubljanskega Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo. Kot mi je napisal dr. Ivan Vidmar, takratni predstojnik oddelka: 'Bil je v vseh pogledih najbolj briljanten specializant.'"
V zasebnem življenju sta oba zdravnika spisala podobno zgodbo: posojilo, nepremičnina, otroci. "Ogromni koraki za moškega. Prišle so do takrat neznane odgovornosti. Skrb za družino, otroka, finančno breme ob zelo zahtevni službi in izobraževanju. Podobna sva si bila v doživljanju tega obdobja in se v tem povezala. Imela sva dolge, zaupne debate o zakonu, starševstvu, empatiji, medicini, osebni rasti. Žal si delal v osjem gnezdu, na oddelku, ki je bil neusmiljen. Dežurstva, pripravljenosti, ogromne odgovornosti veliko prezgodaj, medijska izpostavljenost in mačehovski odnosi. Za nežno dušo z globokim čutom odgovornosti je bilo preveč. Spotaknil si se in padel v brezno. Žena in prijatelji smo stopili skupaj. Ker sem preživljal podobno, sva se globoko razumela, se vrgla v meditacijo, šport, terapijo, razpravljala in si stala ob strani. Izvlekel si se, kazalo je odlično, znova si bil nasmejan, delaven, družaben, z levo roko si opravljal kolokvije. A vedno si bil tri korake pred nami in tisti grozni torek brez opozorila izbral drugo pot. Ostala so nam samo vprašanja."
Poklic, ki zahteva veliko
Pismo Lipovšek zaključi s pozivom kolegom, poziv pa si lahko k srcu vzamemo tudi vsi tisti, ki ne delamo v zdravstvu.
"Dragi kolegice in kolegi, ozrite se okoli sebe. Kako so vaši sodelavci? Mentorji, kako so vaši specializanti? Vodje, kakšni so vaši oddelki? V življenju so se me osebno dotaknili štirje samomori, trije izmed teh so bili samomori zdravnikov. Naš poklic zahteva ogromno. Čutečega in nežnega človeka obrusi ali zdrobi. To je resnica in se dogaja. Ne samo v člankih in statistikah, ki v resnici ničesar ne povedo o resničnih osebah. Ob njih radi rečemo, da tako pač je. Pa je res? Gnila jabolka so tudi med nami, v medicini. Ljudje imamo moč uničiti življenje. In to življenje kolega, ki naj bi ga spoštovali kot lastnega brata. Postavite se zase, zanje in, če ne drugače, za Miho. Po njegovem odhodu so odzivi neverjetni. Kličejo in pišejo mi kolegi iz vse Slovenije. Miha, bil si ljubljen in spoštovan. Izgubili smo izjemnega, cenjenega zdravnika, izgubili smo očeta, moža, prijatelja ... V pediatriji je zazijala ogromna luknja, v naših srcih pa globoko brezno. Miha, imel sem te rad in pogrešam te," sklene zapis v spomin prijatelju Lipovšek.
