Pripada jim mesečni pavšal za stroške pri delu v volilni enoti, upravičeni so do regresa za letni dopust, do povračila stroškov izobraževanja in stroškov službenih potovanj, do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prevoza zaradi dela ob dela prostih dneh, do odpravnine ob upokojitvi, jubilejnih nagrad, nadomestila za ločeno življenje …
9 -krat več od delavca je v kraljevini Jugoslaviji zaslužil poslanec.
Kako pa je bilo s poslanci in njihovimi privilegiji v preteklosti, v zadnjih izdihljajih habsburške monarhije in v kratkem obdobju med obema vojnama, ko smo na Slovenskem opravili malo šolo parlamentarne demokracije? Jure Gašparič v članku Poslanske plače v prvi Jugoslaviji (Prispevki za novejšo zgodovino XLVIII 1/2008) ugotavlja, da so bile na Slovenskem poslanske plače ustaljen vir dohodkov izvoljenih mož že za časa Avstro-Ogrske.
Dnevnice, potni stroški, brezplačni prevozi …
Na Slovenskem so bile poslanske plače ustaljen vir dohodkov izvoljenih mož že za časa Avstro-Ogrske.
Poslanec je bil upravičen do 20 kron dnevnice, poleg tega so mu povrnili potne stroške od sedeža glavnega volišča njegovega volilnega okraja do Dunaja v višini dveh kron za vsako miljo poti. Po prvi svetovni vojni in razpadu dvojne monarhije se je podoben sistem plačevanja poslancev uveljavil tudi v novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dnevnice pa niso bile edine materialne ugodnosti politične elite. Ves čas trajanja mandata so bili poslanci upravičeni do brezplačne vožnje na vseh železniških progah in linijah državno pooblaščenih ladjarjev, tisti poslanci, ki niso stanovali v Beogradu, pa so dobili povrnjene še potne stroške, nastale pri prvem potovanju v Beograd na začetku sklica in zadnjem potovanju iz Beograda ob koncu sklica.
Delavcu do 1000 din, poslancu do 9000 din
Primerjava plač
V času prve Jugoslavije se je poslanska plača gibala med 3600 in 9000 din na mesec. V istem obdobju se je povprečna mesečna plača delavca na Slovenskem gibala med 500 in 1000 din, direktorji največjih podjetij pa so na mesec prejemali od 8300 do 12.500 din.
Zaradi nerešenih nacionalnih vprašanj, neučinkovitosti parlamentarne demokracije in ostre polarizacije strank je kralj Aleksander v začetku leta 1929 uvedel diktaturo, državo pa preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo. Septembra 1931 pa je prva Jugoslavija znova postala ustavna monarhija z narodnim predstavništvom. Država je sicer ostajala trdno v primežu monarha, vendar je bil ponovno vzpostavljen parlament. Sestavljala sta ga narodna skupščina in senat, plačevanje poslancev oziroma senatorjev pa je sledilo praksi iz dvajsetih let. Višina dnevnice se je v času prve Jugoslavije gibala med 120 in 300 din, kar v povprečju znese med 3600 in 9000 din na mesec. V istem obdobju se je povprečna mesečna plača delavca na Slovenskem gibala med 500 in 1000 din, direktorji največjih podjetij pa so mesečno prejemali od 8300 do 12.500 din. A poslanska plača in privilegiji mnogim niso zadostovali, zato so se po svojih najboljših močeh potrudili zaslužiti še kak dodaten dinar …
Poslanci pač niso navadni uradniki
Bolj iznajdljivi so si denar izposojali, na vračilo dolga pa preprosto pozabili. Nekateri so izdajali menice na svoje »dobro« ime, in če dolga niso vrnili, so se upniki obrnili na sodišče, ki je do poplačila dolga ali sodne odločitve zadržalo del poslančevih dnevnic. Toda zadolženi poslanci so v skupščini ugovarjali, da sodne prepovedi niso zakonite, čemur je naposled pritrdilo tudi kasacijsko sodišče z argumentom, da imajo poslanci poseben status, ki ni enak uradniku; dnevnica poslanca ni isto kot plača uradnika, saj je namenjena omogočanju opravljanja poslanske funkcije in pokrivanju osebnih stroškov, povezanih s to funkcijo. Vsaka prepoved dnevnice naj bi postavila pod vprašaj opravljanje same poslanske funkcije. Na tej podlagi je kasacijsko sodišče sklenilo, da dnevnice ne morejo biti predmet izvršbe ali prepovedi. Če poslanec ni imel osebnega premoženja, je lahko brez zadržkov – razen tistih moralnih, od leta 1932 izdajal menice in imel proste roke za mešetarjenje.
