Po odmevnem intervjuju za revijo Zarja, v katerem sta skupaj sodelovala koordinator Levice Luka Mesec in dr. Manca G. Renko, se je s pritožbo v pisni obliki oglasila Renkova, ker je bilo na naslovnici revije Zarja ob veliki in celostranski fotografiji Luke Meseca in nje zapisano "Prvi skupni intervju: Luka Mesec in njegova Manca". Politik in zgodovinarka, urednica in programska direktorica Fabule sta namreč zasebno partnerja, kar je bilo poleg fotografij jasno razvidno tudi iz povedanega v intervjuju.
Intervju si lahko preberete na povezavi Česa se bojita Luka Mesec in njegova partnerka Manca G. Renko.
In kaj je zmotilo Renkovo? V pismu je začela s tem, da odločitev za to, da se je prvič javno izpostavila ob partnerju, ni bila lahka; "leta sem se izogibala pojavljanju ob njem; če se je le dalo, se nisva skupaj fotografirala, nisva dajala skupnih izjav in sva javno nastopala vsak zase. Vse to predvsem iz bojazni, da bi ob njem postala del njega, nekakšna spremljevalka politika, ne pa avtonomna oseba s svojo kariero, političnimi prepričanji, mišljenjem in življenjem."
Kot je zapisala, je na intervju pristala po dolgem razmisleku in šele, ko se je prepričala, da nobeno od vprašanj ne bo namenjeno njej kot partnerki, pač pa bodo vsa namenjeni njej "kot samostojnemu in razmišljujočemu človeku. Če se že izpostavljam, sem si mislila, bom to storila z vsebino, s tem, kar imam povedati."
Gospodarstvo
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
V nadaljevanju Renkova prizna, da sta lahko na v intervjuju zastavljena vprašanja odgovarjala "vsak po svoje, s svojim védenjem, znanjem in prepričanjem. A ko sem videla revijo, me je naslov na naslovnici zadel neposredno v srce. Pisalo je: 'Luka Mesec in njegova Manca.' Zakaj, sem pomislila, si Luka Mesec zasluži ime in priimek in jaz ne? Zakaj bi bila njegova last? Zakaj v naslovu nastopa kot avtonomna oseba, subjekt, jaz pa kot objekt, ki mu pripada? Je moja kariera slabša? Sem manj izobražena? Sem dosegla manj? So moji odgovori manj tehtni? Sem – vredna manj?"
Renkova verjame, da imajo revije, ki jih berejo predvsem ženske, veliko družbeno odgovornost (opolnomočenje žensk, občutek, da so enakovredne in enakopravne). "Neki naslov se morda zdi nepomemben, a v resnici je ravno to tisto, kar nas podzavestno oblikuje, kar vpliva na naše dojemanje sveta in pozicioniranje v njem."
"Preden sem spoznala Luko Meseca, sem bila človek z imenom in priimkom. To ostajam tudi zdaj in bom – če se zgodi najhujše – ostala tudi po njem." Pismo je zaključila z željo, da bi se vse ženske lahko počutile in bile dojemane "kot samostojne in samozadostne osebe, ki jih ne bi potiskali v nikogaršnjo senco. Same zase s(m)o povsem dovolj".
