Pri nas je samozaposlenih 116 tisoč oseb, kar predstavlja 12 odstotkov vseh delovno aktivnih. Čeprav je ta delež pod 14 odstotki, kolikor znaša v Evropski uniji, se zaradi neurejenih razmer številni srečujejo z velikimi težavami.
Bolniška
Ker espejevci mesec začnejo z minus 373 evri, si težko privoščijo odhod na bolniško, saj je ta plačana šele po 30 delovnih dneh. Zato si številni kljub bolezni ne upajo oditi na dopust. Posledice so negativne za vso družbo, saj tako prihaja do še hujših bolezni in izgorelosti teh posameznikov. Številke: 639 evrov od januarja znaša minimalna plača pri nas. 1223 evrov dohodka mora imeti espejevec, da zasluži za minimalno plačo. 373 evrov prispevkov mesečno oziroma kar 24 evrov več kot lani mora plačati espejevec. 14 tisoč espejevcev pri nas je po ocenah Sursa prisilno zaposlenih.
Po podatkih statističnega urada je med samozaposlenimi kar dve tretjini moških, prav tako dve tretjini samozaposlenih v svojem podjetju ne zaposluje nobenega drugega. Največji problem predstavljajo prisilno samozaposleni, ki jih delodajalci silijo v to obliko zaposlitve, čeprav se s tem krši zakonodaja, ki določa, da bi morali biti zaposleni za polni delovni čas. Prisilno samozaposlenih, ki delajo za eno stranko in nimajo nikogar zaposlenega, je pri nas kar 14 tisoč. Tako zaposleni pogosto nimajo plačanih nadur in sicer bolje plačanega dela ob nedeljah in praznikih.
Mesečni stroški iz leta v leto naraščajo
V Gibanju za dostojno delo in socialno družbo so objavili izračun, ki nazorno kaže, s kakšnimi težavami se spopadajo espejevci. Če želijo prejemati minimalno plačo, morajo zaslužiti vsaj 1223 evrov. V to je vštetih 75 evrov stroškov za malico, 37 evrov za stroške prometa, 30 evrov mesečnih računovodskih stroškov in 373 evrov stroškov prispevkov. Posebej so problematični prispevki, ki se zvišujejo iz leta v leto in so vezani na povprečno plačo v lanskem letu. Tako so se od lani mesečni prispevki povečali za 24 evrov. Še dodatno pa se bodo povečevali do leta 2021, ker se bo zvišal delež plačila na 60 odstotkov povprečne plače. Te prispevke morajo vsi espejevci plačevati v enaki višini, ne glede na to, ali na mesec zaslužijo 6000 evrov ali pa v določenem mesecu ne zaslužijo nič. Po vzoru Avstrije bi bilo vredno razmisliti o progresivnem plačilu, kar bi varovalo slabše plačane espejevce. Kot opozarjajo v gibanju, bi morali pri njihovem izračunu ob upoštevanju bolniške (v povprečju Slovenec zaradi bolniške odsotnosti manjka 11 delovnih dni) in dopusta k znesku 1223 evrov prišteti še okrog 150 evrov, kolikor bi moral espejevec zaslužiti, da bi prišel do minimalne plače. Kot rečeno, dvig minimalne plače ne vpliva na dvig prejemkov espejevcev, še več, pravzaprav vpliva na to, da morajo plačevati višje prispevke. Zato ne preseneča, da se skoraj tretjina samozaposlenih nahaja pod pragom tveganja revščine.
Potreba po drugačnih politikah in rešitvah
V nasprotju z zaposlenimi espejevci večinoma nimajo plačanih nadur in dela ob koncih delovnika.
Predsednik republike Borut Pahor je tem podatkom navkljub ob prvomajskem praznovanju dejal, da bi morali zaposlitve pri nas napraviti še bolj prožne, kar bi po njegovem mnenju najbolj koristilo mladim. Torej v razmerah, ki kličejo po urejanju, ne vidi težave, temveč bi jih sam dodatno razširil. Po rezultatih ankete Sindikata Mladi plus mladi ne delijo njegovega mnenja. Kar tri četrtine si jih namreč želi zaposlitve za nedoločen delovni čas, samo štiri odstotke mladih si želi zaposlitve prek espeja. Je zaradi te majhne skupine res smiselno, da v negotovih in prekarnih oblikah zaposlitve trpijo vsi preostali? Skrajni čas bi bil, da na te težave z drugega zornega kota pogledajo tudi politiki in jih začnejo reševati na drugačen način, ki bo problematiko prekarno zaposlenih postavil na prvo mesto.
