Cepiva pred nalezljivimi boleznimi ščitijo tako posameznika kot družbo. Ko je dovolj veliko število ljudi v skupnosti cepljenih, ni dovolj občutljivih za ohranitev prenosa nalezljive bolezni. Skupaj ščitijo tiste, ki so najbolj ranljivi, vključno z dojenčki, ponavljajo na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ). Poudarjajo, da ima vsaka oseba zato pravico do lastne zaščite in deljenja družbene odgovornosti za zaščito tistih, ki sami ne morejo biti cepljeni.
Ne glede na podatke, s katerimi razpolagamo tudi v Sloveniji in po katerih je resnih neželenih učinkov cepljenja zelo malo, pa v delu družbe ostaja zakoreninjeno prepričanje, da je cepljenje za otroke nevarno. Vsak starš se pri tem postavi v obrambo svojega otroka in morda niti ne pomisli na otroke, ki ne smejo biti cepljeni zaradi imunske oslabljenosti in so tako ob upadu kolektivne imunosti izpostavljeni višjemu tveganju. Pri razpravi o cepljenju pa ne gre le za cepljenje otrok proti nalezljivim boleznim. V Sloveniji se zdravstveno osebje vsako leto srečuje s številnimi primeri klopnega meningoencefalitisa in tudi tetanusa.
Ena tistih, ki v praksi vidi, kaj se zgodi, če oseba ni cepljena, je dr. Tatjana Mrvič s klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Je tista, ki se pri svojem delu srečuje s posledicami odločitev, ko posamezniki niso cepljeni proti nalezljivim boleznim. In te posledice so lahko včasih žal tudi usodne. Ob evropskem in svetovnem tednu cepljenja, ki letos poteka od 23. do 30. aprila, smo ji zastavili nekaj kratkih vprašanj.
Nizko zaupanje v cepljenje in cepiva med materami
Te dni je izšla monografiji z naslovom Cepljenje: Stališča in odnos ključnih javnosti do cepljenja v Sloveniji. Ključne ugotovitve, zbrane med 1704 materami otrok, ki so rodile v letih 2015 in 2016, so pokazale, da jih 47 odstotkov povsem zaupa cepljenju in cepivom, kar 34 odstotkov mater pa je bilo neopredeljenih glede zaupanja v cepljenje. Če cepljenje ne bi bilo obvezno, bi svojega otroka cepilo le 56 odstotkov mater, kar 23 odstotkov pa je bilo glede tega neodločenih. Matere otrok, vključenih v program cepljenja, glede informacij o cepljenju najbolj zaupajo zdravstvenih delavcem: zdravniku (85 odstotkov) in medicinski sestri (74 odstotkov). Več kot polovica mater zaupa objavam na spletnih straneh (58 odstotkov), medtem ko je delež mater, ki zaupajo objavam na spletnih forumih ali družbenih omrežjih, zelo nizek (znaša 10 oziroma 9 odstotkov). Delež mater, ki so kdaj oklevale pri cepljenju svojih otrok, je 17 odstotkov.
Ste prisotni v trenutkih, ko so starši in bližnji soočeni s tem, da je otrok, ki ni bil cepljen, pa bi bil lahko, zbolel. Kako se odzovejo, ko vidijo posledice te odločitve?
Zanje je to šok. Ker vedo, da obstaja način, s katerim bi to lahko preprečili. Je pa v teh trenutkih starš tako okupiran z otrokom, da se ukvarja le z njim, sploh če vidijo, da se lahko tudi slabo konča. Nekateri pa tega sploh nočejo videti. Imeli smo tudi tragične primere. Ko je otrok bolan, se nimaš časa ukvarjati s tem, zakaj se ni cepil in podobno. Ko otrok pride v ambulanto, se ob sprejemu ponavadi pozanimamo, ali je bil otrok cepljen ali ne, poizvemo, ali je šlo za zdravstveno odločitev ali ne in to tudi zabeležimo v dokumentacijo. Ko pa je pride so bolezni, se ukvarjamo z otrokom. Tudi pri odraslih, ki pridejo do nas s klopnim meningoencefalitisom ali tetanusom, je enako - nimaš časa razglabljati o tem, zakaj se niso cepili.
Resda pa je takšna situacija ponavadi pobuda sorodnikom in znancem obolelega, da se cepijo ali pa o tem začnejo vsaj resneje razmišljati. Ko nekdo v družini zboli, se ponavadi cepi vsa družina. V primerih, ko imamo opraviti z otrokom, ki ne more biti cepljen, ker je še premajhen, pa je pri starših prisotno malo jeze; češ, otrok je zbolel za nečim, kar bi bilo mogoče preprečiti, in to le zato, ker je na obisk prišel nekdo bolan.
Zaradi katerih bolezni, ki bi se jih dalo preprečiti s cepljenjem, prihaja največ ljudi?
Največ je klopnega meningoencefalitisa, tudi tetanusa, ki ga dobijo predvsem starejši ljudje, ni malo, čeprav so absolutne številke nizke. Sledijo pnevmokoke okužbe pri otrocih (pljučnica, meningitis), oslovski kašelj in še druge ...
Kako s stališča zdravnice spremljate pobude, ki se zavzemajo za svobodno odločanje staršev glede cepljenja proti nalezljivim boleznim?
Vedno je potreben pogovor, siljenje z glavo skozi zid ne deluje, ker takrat ničesar ne dosežeš. Glede na situacijo pri nas pa naša družba ni zrela, da bi prepustili te odločitve posameznikom. Kar lahko storimo je, da se ljudmi, ki se zavzemajo za to, pogovorimo, možno je tudi prestavljanje določenih datumov cepljenja in ni potrebno vsega opraviti "točno po urniku". Vse je mogoče, če je le prisotna dobra volja.
Z upadom kolektivne precepljenosti se poveča ogroženost otrok, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo biti cepljeni. Bi bila rešitev za starše, ki ne želijo cepiti otrok, pa bi jih lahko, ločen vrtec, v katerega bi vpisovali otroke?
To bi bila možnost. Vendar pa bi s tem dobili novo težavo: necepljene skupnosti, kjer so lahko razmere nato še toliko bolj problematične zaradi tega, ker so vsi otroci necepljeni. In ko neka bolezen, denimo ošpice, izbruhne, zbolijo vsi. To je pa druga plat te nevarnosti in takšne primere že poznamo iz tujine. Zagotovo pa je treba otroke, ki ne smejo cepiti, na nek način zavarovati, o tem ni dvoma. In če država nekaj zapoveduje - obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim - in si v državnem vrtcu, moraš zapovedano izpolnjevati.
Menim, da bi vrtci morali zavrniti necepljenega otroka. Po mojih informacijah v nekaterih vrtcih to strogo upoštevajo. Pediater mora namreč izdati potrdilo, da je otrok sposoben iti v vrtec, in če pediater napiše, da otrok ni cepljen, lahko vrtec mirne duše zavrne vpis otroku. Poznam pa sama primer, ko so se uprli starši, ki so izvedeli, da eden od otrok ni cepljen. Ne vem, kako so to urejali naprej, vendar pa je pobuda v tistem primeru prišla s strani staršev drugih otrok.
Kako nagovoriti ljudi, da bi bolj zaupali v cepljenje?
Gre za kompleksno področje. In vzgoja se začne že od majhnih nog naprej - vrtec, osnovna šola, srednja šola ... Če bi vzgoja šla v tej smeri, bi bilo lažje. Če izobraževanja in osveščanja o temi cepljenja ni, osebe odrastejo in se šele v trenutku, ko imajo svojega otroka, začnejo ukvarjati s tem vprašanjem ter lahko nato odgovore iščejo po svetovnem spletu, upoštevajo informacije, ki po ustnem izročilu krožijo med starši in sploh niso preverjene ... Na srečo je ljudi, ki res odklanjajo cepljenje, pri nas malo. Več je takšnih, ki s cepljenjem odlašajo in oklevajo iz različnih razlogov. Zadrtih nasprotnikov pa je na srečo malo.
Se pa stvari spreminjajo. Na primer, zdaj, ko poteka akcija cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu, povsod vidimo vrste. Opažamo, da je med zdravniki precepljenost relativno dobra, medtem ko temu ni tako med medicinskimi sestrami. Študenti medicine so o tej temi precej ozaveščeni in se tudi aktivno udejstvujejo na tem področju.
