Očitno naših oblastnikov prav nič ne gane, da živi na slovenskih domovih okoli 60 tisoč starejših, ki bi potrebovali občasno ali vsakodnevno pomoč, pa je največkrat ne dobijo; prav tako jih ne gane podatek, da na prosto mesto v domu starejših čaka okoli osem tisoč ljudi. Najdlje (tudi do pet let!) v Ljubljani in Mariboru, sploh če potrebujejo mesto na negovalnem oddelku, v gospodinjski enoti oseb z demenco ali če si želi nebodigatreba senior prebivati v sobi sam!
Pa tudi z vsemi domovi za starejše nismo zadovoljni. Najmanj s tistimi oddelki, kjer živijo naši svojci z demenco ali drugače oslabeli, ki le nemočno ležijo. O tem, kaj storiti, da bo drugače, smo se pogovarjali z Darinko Klemenc, upokojeno diplomirano medicinsko sestro, bivšo predsednico Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, pa tudi predstavnico Srebrne niti, združenja za dostojno starost.
Kaj so vsa leta po osamosvojitvi delali na številnih ministrstvih v vseh vladah, da so pozabili, da se zdaj stara generacija, rojena med obema vojnama, in da počasi prihaja v zrela leta tudi tako imenovana generacija baby boom, rojena med drugo svetovno vojno in kmalu po njej?
Zdravi do zadnjega vztrajajo doma
»Zadovoljstvo z domovi starejših, zlasti z njihovimi storitvami in odnosom do stanovalcev, niha, vendar se tehtnica nagiba vedno bolj v smeri nezadovoljstva. Žal,« je začela. Poudarila je, da se kakovost vsake ustanove poleg po zadovoljstvu uporabnikov meri tudi po zadovoljstvu zaposlenih z delom, odnosi in seveda s plačo. Odnosi pa so marsikje zelo slabi, plače žaljivo nizke, dela pa je vedno več. »Zadnjih nekaj let (pa sta kriza in ZUJF že zdavnaj mimo!) se v domovih nenehno zmanjšujeta število zaposlenih in njihova izobrazbena struktura, kar je skrb vzbujajoče. Kot da je za starejše, ki so vse življenje ustvarjali – tudi za skupnost –, vse dobro.«
Ob tem je treba vedeti, da je v domovih starejših čedalje več hudo in kronično bolnih, z veliko zdravili in drugimi pripomočki. »Zdravega, pomičnega človeka, še vedno polnega življenja, skoraj ne boste več našli v teh institucijah. Ti namreč do zadnjega vztrajajo doma.« In bi tam tudi ostali, če bi imeli ustrezno pomoč na domu. Družbeno organizirano mrežo pomoči pa naj bi zagotovil šele zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga očitno tudi ta vlada ne bo sprejela …
8000 čakajočih
Darinka Klemenc, dipl. m. s., je v svoji poklicni karieri dve desetletji posvetila zdravstveni negi uroloških bolnikov v UKC Ljubljana, nadaljnjih petnajst let pa koordinaciji specialistične ambulantne obravnave bolnikov v istem zavodu. Je ena prvih enterostomalnih terapevtk (strokovna skrb za ljudi s stomo, rano, inkontinenco) v državi, ki je pomagala to neznano strokovno področje razviti; bila je prva predsednica strokovne sekcije medicinskih sester v enterostomalni terapiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (zbornici – zvezi). Ima podiplomsko izobraževanje iz bolnišnične higiene za vodilne presojevalce kakovosti ter izobraževanje iz mediacije v zdravstvu. Enajst let (1997–2008) je bila predsednica Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, nato dva mandata (2008–2016) predsednica zbornice – zveze. Pri njej je članica Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi, delovne skupine za ohranjanje zgodovine zdravstvene in babiške nege. Veliko let se poglobljeno ukvarja s poklicno etiko, ki jo tudi predava. Je ena od ustanovnih članic Srebrne niti – združenja za dostojno starost.
»To je veliko!« In tudi našo sogovornico zanima, ali se kdo od pristojnih kdaj vpraša, kakšne zgodbe in stiske se odvijajo v domovih vseh teh čakajočih, vsak dan, vsako jutro, ko mora nekdo v službo, doma pa pustiti nebogljenega svojca. »Tudi ni rečeno, da se člani družine povsod dobro razumejo, še zlasti ko prideta starost in bolezen.« Po njenih besedah je sodobni čas poln individualizma, egocentrizma, lažnih podob na družabnih omrežjih, primanjkuje pa pristnih človeških odnosov, empatije, spoštovanja in ohranjanja dostojanstva starejših.
Dodala je, da se življenje vse družine obrne na glavo, ko zboli kdo od staršev ali starih staršev. »Zgodbe naših kolegic, patronažnih medicinskih sester, ki vstopajo v intimo domov, so mnogokrat zelo žalostne. Omenjajo zanemarjanje starejših, nasilje, izsiljevanje zaradi denarja, dedovanja idr.«
Ponovno združiti ministrstvi za zdravstvo in socialo
Zakaj toliko čakajočih? Odgovor je izstrelila kot iz topa: »Na to naj odgovori politika. Zahtevajmo to od nje, zdaj pred volitvami je pravi čas. Ne le, kaj so naredili v tem mandatu, tudi kako so uspeli zavoziti cel sistem v dveh, treh mandatih.« Ne razume, kako lahko ljudje volijo vedno iste politike, ki so premalo ali nič naredili za javno zdravstvo, socialo, šolstvo in še marsikaj. »Dokler ne bomo prisilili vlade, da se področji sociale in zdravstva združita nazaj pod eno streho (kot je že bilo!) in uredi boljše financiranje, ki zdaj ne zdrži področja dolgotrajne oskrbe, ne le domov starejših, ne bo nič urejeno. Sodelovanja med ministrstvi ni od tedaj, ko so ju razstavili, in ga tudi zaradi kljubovanja drug drugemu ne bo.«
Koliko bo čakajočih čez pet, deset let? »To bi se morala oblast spraševati že včeraj, sploh pa danes, in nam povedati, kdo in kako bo skrbel za nas. Naj še dodam: vsakdo pride enkrat na vrsto, da potrebuje pomoč …«
Ti ljudje bodo skrbeli tudi za vas!
Mnogi, ki obiskujemo svojce v domovih starejših, ugotavljamo, da so nekateri med tam zaposlenimi milo rečeno popolnoma neprimerni za to delo. Zato bi se naši sogovornici zdelo smiselno začeti s selekcijo pri vpisu v srednje in poklicne zdravstvene šole, kjer se usposablja za zahtevno delo z ljudmi. »Zdaj se zdi, kot da je za zdravstveno nego in oskrbo starejših vsakdo primeren! Tudi brez strokovnega znanja in prakse.« Zato jo veseli, da je njihova zbornica – zveza uspela z oblikovanjem kurikuluma za srednje zdravstvene šole, kjer bo čez nekaj let izšolan zdravstveno-socialni asistent, za kar so si leta prizadevali.
»Menim, da nižje od srednješolske izobrazbe za osnovno dejavnost zdravstvene nege v domovih starejših ne bi smelo biti. Ne pozabimo, da gre za ljudi, za zelo ranljivo populacijo. Čez desetletje, dve ali tri morda tudi za vas!«
Na vprašanje, ali je v domovih starejših zaposlenih dovolj medicinskih sester, fizioterapevtov, zdravnikov in drugega osebja, je odgovorila: »Zagotovo ne!« Kot medicinska sestra najlaže govori o izvajalcih zdravstvene nege in oskrbe. »Stroka zdravstvene nege je vse pristojne že pred desetimi leti v povprečju enkrat na mesec opozarjala, da se kakovost zdravstvene nege v domovih starejših slabša. Zlasti zaradi zmanjševanja števila zaposlenih in zniževanja njihove izobrazbe.« Slišal jih ni nihče.
Pol manj zaposlenih v dvakrat več domovih!
Poleg tega je stroka že tedaj spraševala odločevalce, ali imamo morda po njihovem dve vrsti zdravstvene nege: eno za bolnišnice, drugo za domove starejših. In to za istega človeka. »Zdi se, da oblast misli, da lahko starejše v domovih neguje vsakdo. Tudi nezaposleni, ki pridejo v dom tako rekoč s ceste, z minimalnim kratkim tečajem, če sploh.«
»Po izračunih zbornice – zveze pred nekaj leti se je v zadnjih desetih letih število domov podvojilo, število zaposlenih pa prepolovilo (!). Tako se zgodi, da za 250 stanovalcev ponoči skrbi en zdravstveni tehnik! Morda celo bolničar. In velika večina med njimi tudi ponoči potrebuje strokovno pomoč,« je opozorila.
»Kot je bilo razvidno iz podatkov Statističnega urada Republike Slovenije v mojem mandatu (2013), se je število medicinskih sester (diplomiranih in zdravstvenih tehnikov) v letih 2006–2012 občutno zmanjšalo, kar pomeni, da se ta problematika vleče celo zadnje desetletje. Leta 2006 jih je bilo zaposlenih 1273, leta 2012 pa le še 585.«
»Zdi se, da oblast misli, da lahko starejše v domovih neguje vsakdo. Tudi nezaposleni, ki pridejo v dom tako rekoč s ceste, z minimalnim kratkim tečajem, če sploh.«
Vse za zaslužek!
Še pred ZUJF-om, ki je bil odličen izgovor za nevarno zmanjševanje osebja, so imeli domovi, njihova vodstva in pristojna politika svoj račun – dobiček. Za malo vložka iztržiti kar največ. Kot mnogi se tudi naša sogovornica sprašuje, kako ima lahko katerikoli dom starejših 1,2 milijona evrov dobička. »Le tako, da so tamkajšnji stanovalci umazani, polulani, pokakani, lačni, žejni, zapuščeni. Ne povsod, ponekod pa. Plače zaposlenih pa nizke, prenizke!«
Našo sogovornico moti tudi to, da država ne gradi več javnih socialno-varstvenih zavodov, le še zasebne. »Ti so praviloma dražji, oskrba pa zato nič boljša!«
In je dodala: »Najnižje plače v domovih starejših imajo tisti, ki opravljajo najtežja in najzahtevnejša dela! Je koga v tej državi še sploh sram?«
Za starejše, ne za vojsko in za razgledne stolpe
»Namesto povečanih izdatkov za vojsko in NATO dajmo denar za starejše. In zadnja modna muha pred lokalnimi volitvami – gradnja najvišjih razglednih stolpov po posameznih občinah, ki bodo zdaj v tem tekmovale (možnih rondojev, tudi na vsakih 300 metrov, je namreč zmanjkalo). Naj gre ta denar za gradnjo ne le novih domov, temveč tudi stanovanjskih skupnosti, malih, prijaznih bivanjskih kompleksov, kjer bo dom dom, kjer se spoštuje posameznika kot celovito osebnost, se ga ne omejuje v gibanju, se prilagaja njegovemu počutju in urniku, se ga pusti živeti v njegovem, četudi drugačnem svetu (npr. demenca), ne glede na stanje telesa in duha.« Zgledov iz Skandinavije in od drugod je vedno več. »Samo videti jih je treba in se iz tega kaj naučiti!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
