Sodnik Ciril Keršmanc je temeljito premislil, preden je sklenil, da bo sojenje odprto za javnost. Odločitev je oprl na načelo sorazmernosti. Je ta ukrep primeren, koliko trči v druge pravice in kaj bi sploh pridobili, če bi javnost izključili. Bi lahko z javnimi obravnavami po nepotrebnem razkrivali okoliščine tragedije na Trubarjevi ali pa je bilo v medijih razkrito že vse in še več?
In dejstvo, da so mediji že v času preiskave objavljali neuradne informacije (kar je sicer njihova naloga, je pripomnil Keršmanc), je delno pripomoglo k njegovi odločitvi o prisotnosti javnosti. Še zlasti zato, ker so informacije pogosto curljale iz dveh organov t.i. verige pravičnosti - policije in tožilstva. V medijih so se pojavile podrobnosti iz obtožnice, stranke in tožilstvo pa so zadevo javno komentirale.
Keršmanc je zato sklenil, da je "vse to pripeljalo do tega, da je edino pošteno, da je sojenje odprto za javnost". Ob tem dodajmo, da so se po "ulici" že tako širile različne fantazmagorične govorice in teorije zarote, ki bi jih zaprtje sojenja še dodatno podžgalo.