Peter Cestnik ne obupuje nad ljudmi, ga pa marsikaj skrbi. Tudi med kolegi duhovniki buri duhove s temami, ki se jih nihče noče lotiti.
Pozitivno ste naravnani do stanja v družbi in vsak dan opažate veliko ljudi, kot ste nedavno omenili, ki delajo za božjo slavo (čeprav je ne imenujejo tako). Kaj ste mislili s tem?
Božje kraljestvo je večje od Cerkve in teološko gledano bo božje kraljestvo obstalo, Cerkev pa čez nekaj časa ne bo potrebna takšna, kot jo imamo sedaj. Če tako gledaš, vidiš odrešenjsko napetost v svetu, začutiš jo v ljudeh, v mnogih dobrih stvareh; in če tako gledaš, si lahko veliko bolj pozitivno naravnan, ozko gledano z vidika pastoralnega interesa – koliko ljudi je pri maši – pa si lahko pesimističen. Sklepaš lahko, da se bog nekje skriva in da ga je vedno manj. Boga ni manj, je le bolj »porazdeljen«. Ateizem ne zmaguje. Poglejte tiste, ki menijo, da so eminentni ateisti, potem pa hodijo na jogo, ki je telesno-duhovna vaja. Čeprav ateizem ni zmagovita drža, to ne pomeni, da je kriza krščanstva manjša. Zahodno krščanstvo je v krizi, medtem ko na južni polobli cveti. To pravzaprav ni nič posebnega, vsakih 500 let nastopi v krščanstvu kriza.
Vaš red je klaretinski in zavezani ste misijonarstvu, primarno misijonarstvu po Evropi.
Izhajamo iz 19. stoletja iz Katalonije. Da, tudi Evropa potrebuje misijonarje, pridigarje, ki ljudi malo podučijo, stopijo k njim, uporabljajo kakšno drugo metodo, kot samo čakanje v župniji.
Predstojnik vas je določil, da se boste ukvarjali z mladino.
Da, usmeril me je v študij mladine, sam pa sem želel študirati umetnost in filozofijo. Na salezijanski fakulteti v Rimu sem tako tri leta študiral smer mladinska pastorala, magistriral pa iz absurdnega gledališča, tako da sem se vseeno vrnil k umetnosti.
Ste imeli pa burna gimnazijska leta, glede na to, da so vas vrgli z dveh gimnazij! Verjetno vas mladi zaradi tega podatka, če jim ga sploh poveste, takoj začno drugače dojemati?
To povem celo kakšnim škofijskim gimnazijcem, a pravim, da me ne smejo posnemati in da mi je žal, da se nisem več matematike učil. (smeh) Iz tega ne delam velikega junaštva, vendar je bilo to moje obdobje iskanja odločilno zame.
Pouk ste špricali tako, da ste se s knjigami zatekli v gozd.
Takrat sem rad bral Tagoreja, Kahlil Gibranovega Preroka, Bachovega Jonathana Livingstona Galeba, poezijo – šprical sem tako, da sem cel dan sedel ob Dravi in bral. Z gimnazije so me res vrgli, vendar moje izključitve s ptujske gimnazije nikoli niso formalizirali; nekaj let zatem sem srečal gimnazijsko psihologinjo in mi je povedala: »Pedagoginje in psihologinje smo se tvoji izključitvi uprle, saj se nam ni zdelo prav izključiti dijaka, ki je največ prebral.« S tem so mi na neki način priznali neformalno izobrazbo, ki je presegala tudi njihovo pričakovanje. Ustvaril sem si vzporedni sistem izobraževanja in poglabljanja. Učitelje sem pogosto tudi nerviral. Učiteljica je pri filozofiji razlagala o budizmu, češ da so budisti sproščeni in to, kar čutijo, naredijo, nič se ne pretvarjajo … Medtem ko je navdušeno govorila o budizmu, sem jaz skočil na mizo in z nje na drugo, na tretjo in nato po isti poti nazaj na svoj stol. Cel razred je onemel, učiteljici pa sem pojasnil: tako sem pač zdaj čutil. Potem so z njo vred vsi planili v smeh.
To je bilo obdobje intenzivnega duhovnega iskanja, versko prebujanje, ste dejali.
Tudi literarno, prebral sem ogromno poezije, ki je bila v drugi polovici gimnazije moja skrita ljubica. Saj nisem vsega razumel, ampak vse tisto plavanje besed in odkrivanje novih mi je bilo všeč. Rad sem bral nadrealiste in v klubu mladih smo enkrat pripravili večer, kjer smo jih recitirali. Imel sem fazo zavračanja obstoječega sistema, ko bi najraje kar zažgal svoje dokumente – čutil sem utesnjenost sistema in to, da mora biti vnaprej dorečeno, kdo in kaj si. In da moraš na koncu na maturantski ples, ki sem ga zato, ker se mi je zdel tako meščanski, tudi bojkotiral. Seveda doma mojega početja niso odobravali, vendar so takrat menili, da če rad (fizično) delaš, ti v življenju ne bo hudo. Med počitnicami pa tudi sicer se nisem ogibal dela na polju, na traktorju. Moja izbira duhovniškega poklica je bila nato šok za marsikoga, tudi po videzu so me že odpisali – z raztrganimi kavbojkami sem bil sumljiv tudi ljudski milici, ta me je preiskala zaradi droge. Tudi okolica je bila nejeverna, zelo pomemben vaški veljak, katerega mnenje smo vsi spoštovali, pa je komentiral: »On je že vse probal, pa bo tudi to in potem bo to opustil.« Za mojo novo mašo je prav on postavil vse slavoloke na poti od mojega doma do cerkve.
Pri svojem delu imate veliko stika z mladimi. Kaj opažate – vas kaj skrbi pri njih, pa tudi sicer v družbi?
Skrbi me, da jih je premalo in zato niso več pomembna družbena sila. Strinjam se s papežem, ki je ravno ta teden izjavil: starejši se lišpajo v mladostnike, mladi so pa brez služb. Dejansko niso več tako močan sogovornik kot v preteklosti – in to čisto iz demografskega razloga. Svoj čas me je skrbela njihova družbena pasivnost, zdaj pa me lahko skrbi njihov družbeni ekstremizem. Kar je logično: najprej spiš in spiš, nato pa se zbudiš in si ali ekstremno lev ali ekstremno desen.
Danes apatičen, jutri surov, ste zapisali v svojem razmišljanju o apatiji.
To je ena od mogočih dinamik, ki se nam lahko zgodijo. Tudi politične tendence mladih so bolj skrajne kot nekoč. Potem me skrbi vloga moških. Fant se izgublja, feminizem pa pripravlja antipatriarhalno pobudo. Patriarhata, ki ga lahko razumemo kot negativnega, v Evropi tako ni več, pri mladih se izgublja, ampak da moški ni več moški, je pa problem. Naj ponazorim: pred 14 dnevi so naši skavti pripravili spanje pod snegom na Pohorju. V dvometrskem snegu so naredili snežni bivak in v njem eno noč prespali. To je ena od skavtskih metod, pripravili so jo skavti iz Ljubljane, Litije in našega območja. In kaj se je zgodilo? Prijavilo se je deset skavtov – devet deklet in samo en fant. Na izziv, ki naj bi bil tipično fantovski! Če sedaj pomislim na tistih devet fantov, ki bi se morali prijaviti, in na tistih devet deklet, ki so spale tisto noč pod snegom, so fantje, ki so ostali doma, zagotovo gledali v katerega izmed ekranov. Kaj to pove o moškem jutrišnjega dne? Moški, ki živi v nekem virtualnem junaštvu, v virtualni moškosti – to je ena izmed stvari, ki me gotovo tudi skrbi.
So volitve obet prebujanja, bledenje apatičnosti? Kaj bi bil pa vaš nasvet, da se Slovenija prebudi?
Ko se bo enkrat dokazalo, da bo sumljiva, napol kriminalna elita sesuta, bodo ljudje začeli verjeti v državo in se jim bo splačalo na volitve. Mi sedaj te elite zaznavamo, vendar se jim nič ne zgodi. Zato imamo res občutek, da je v tej državi neumno dajati glas politikom, ki ne morejo vzdrževati najosnovnejše moralne in politične higiene – da ni lopovov v vrhovih in okoli proračunskega denarja. Da premagamo apatičnost, bi morali najti močno sredinsko oblast, ki bi bila sposobna to prenesti na pravosodje in organe pregona ter opraviti to, kar preprosti ljudje od države najbolj želijo. Da je moralno prečiščena. Ko bomo imeli ta občutek, bomo dejali, da se res da nekaj storiti. Včasih se pokaže, da lahko tudi posameznik nekaj doseže. Tak primer je Vili Kovačič, ne glede na to, kako se opredeljujete do njega. Ampak pokazal je, da lahko posameznik odreagira. Od političnih strank pričakujemo prenovo. Vendar je skriti interes tistih, ki so dolgo na oblasti, obdržati se na vrhu tudi zato, da si krijejo hrbet za nazaj. Zadnjič je nekdo v gostilni dobro povedal: »Prasec sem, h koritu pašem.«
Zadnja dva tedna nas vznemirjajo TV-oddaja o bančni luknji in srhljive podrobnosti velike kraje davkoplačevalcev.
Novinarji so opravili čudovito delo, predočili javnosti nekatera dejstva, zdaj pa bi morala javnost znati odreagirati, čutiti enotnost v zavračanju zla, nepravilnosti. Ampak politiki bodo naredili to, da bo enotnost hitro razbita in se bomo zopet razdelili na leve in desne. Ker se enotnost izgubi, bodo plenilske elite, tudi mariborska škofija je bila del te poti, harale naprej. Imajo namreč učinkovito formulo – kot pravi Karel Gržan: da nas lahko ropajo, nas potrebujejo razdeljene.
Kako pa kanalizirati to enotnost, za katero sem prepričana, da med oddajo in še kaki dve uri po njej zagotovo obstaja.
Obstaja možnost civilnodružbenega ali protestniškega gibanja – tako da gremo vsi na ulice in vsak dan 14 dni stojimo pred NLB in parlamentom – VSI! Tako kot so to storili Islandci. A mi nismo Islandci, smo preveč razdeljeni. Zato bomo videli šolski primer tega, kako se bo s pomočjo kakšnega žrtvenega jagnjeta za pomiritev vesti ljudstva elita izvlekla. Kot duhovnik pa ob tem vedno razmišljam, kako se počutijo ljudje, ki so nagrabili toliko milijonov, jih odpeljali v tujino. Ni jim lahko: prvo polovico življenja si frajer, drugo polovico pa si na poziciji obrambe in živčne drže, da te ne izsledijo. Niso si naredili lepe starosti, saj bodo morali ves čas bežati – pred ljudstvom, novinarji, vestjo.
Menim, da jim ni tako težko. Nisem prepričana, da vest sploh imajo.
Tako jo natrenirajo, da je več nimajo. Psihološko-duhovno gledano so to čisti egoisti. Včasih smo za take dejali, da bi še mamo prodali. Najbolj svete stvari so dali na stran, ker ima denar moč totalnega božanstva. Jezus je denar imenoval mamon – kot da je malik. Tega mamona ni nikjer v vzhodnjaških mitologijah, Jezus si ga je izmislil, da bi poudaril, da deluje kot božanstvo in da te lahko dejansko celega obsede.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
