Novice Svet24

Pred nesrečo so ravno zgradili hišo, a znotraj je bilo treba še veliko postoriti in urediti. Poleg tega so imeli še štiri prašiče, dve kravi, bika in kure.

France je pred skoraj 50 leti začel delati pri Gorjancih, devet let je vozil v špediciji. Potem se je odločil za delo v ribogojnici na Dvoru, kjer je bil zaposlen poldrugo leto. Le nekaj 100 metrov stran je imel takrat svoj obrat nekdanji straški Novoles, v katerem je delala tudi žena, zato se je odločil, da se ji bo pridružil. V proizvodnji je popravljal stole, a kmalu se je pokazala priložnost, da bi lahko spet vozil, saj so v Straži potrebovali nekoga, ki bi razvažal izdelke. Toda po stečaju podjetja je ostal brez službe. Dobil je odločbo, s katero se je prijavil na zavod za zaposlovanje. »Dejali so nam, da bomo ob vse ugodnosti, če bomo zavrnili kakšno ponudbo za delo, zato sem moral poprijeti za vsako delo, ki so nam ga ponudili,« je dejal France.

Spodrsnilo mu je

Rok Nose

Tistega usodnega novembrskega dne se France zelo dobro spominja. Iz službe je domov prišel zjutraj, in ker je dva dneva delal ponoči, je bil nekoliko utrujen. V bližnjem hlevu je žena pripravila kotel za prašiče, toda dimnik ni vlekel. »Vprašala me je, kaj naj naredimo. Odgovoril sem ji, da bomo počakali, da se skuha, nato bom splezal na streho in očistil dimnik,« je povedal. In tako je tudi bilo. Spominja se, da je bila streha mokra, zato je bil še posebej previden. Obut je bil v vojaške čevlje, toda v nekem trenutku mu je vseeno spodrsnilo. »Poskušal sem se uloviti, vendar mi ni uspelo.« S približno treh metrov je padel na hrbet. Ni ga pretirano bolelo, zato je poskušal vstati, kajti prepričan je bil, da gre samo za udarec. Da je nekaj hudo narobe, se je zavedal, ko mu je sosedova Micka brisala noge, a jih sploh ni čutil. 

Poklicali so reševalno vozilo, ki ga je odpeljalo v novomeško bolnišnico, kjer so ga hitro operirali. »Ko sem se po operaciji zbudil, sem začutil, da nog ne morem premikati,« je dejal France, ki je bil takrat star 44 let. Zdravniki so mu dejali, da ima paraparezo, blago ohromelost spodnjih udov. »Počilo mi je ledveno vretence L1, zato od gležnjev navzdol ne čutim ničesar. Noge lahko dvignem, vendar pa stopal ne morem premikati,« je razložil.

Stežka se je sprijaznil z usodo

Tudi drva se je spravil sekati. Ker zna nabrusiti skrhano koso, so se vaščani nanj večkrat obrnili, da jim pomaga, in rade volje jim je ustregel.

Mesec dni je ostal v bolnišnici, nato pa so ga za božič odpeljali na rehabilitacijo v Sočo, kjer je bil dobrih pet mesecev. »Ob prihodu mi je eden od bolnikov takoj dejal, naj se kar hitro sprijaznim s tem, da ne bom več hodil in da avtomobila ne bom več vozil. Toda tega nisem hotel verjeti, kajti prepričan sem bil, da se bom postavil na noge,« je pripovedoval France. S terapijami in razgibavanji je veliko napredoval, toda brez vozička se ni mogel premikati po prostoru. Ker je bil navajen delati na kmetiji, se je le stežka sprijaznil z novim načinom življenja. V sobi so bili štirje in nekateri si še pomaranče niso mogli olupiti. »Takrat sem spoznal, da so nekateri poškodovani še veliko huje in da še bolj trpijo. Ni bil še čas, da vržem puško v koruzo,« je povedal.

Rok Nose

Navdušen nad kegljanjem

Po nesreči se je včlanil v Društvo paraplegikov Dolenje, Bele krajine in Posavja. Predsednik društva Jože Okorn ga je povabil, da bi začel igrati košarko na vozičkih, a to ni bilo zanj, pravi. Navdušil se je nad kegljanjem in zdaj se že vrsto let vozi na treninge. »Najprej smo se vsak ponedeljek vozili v Ljubljano, zadnja leta pa kegljamo na Portovalu v Novem mestu. Zame je bilo to nekaj povsem novega, toda zelo dobro mi je šlo. Da lahko kegljam, mi veliko pomeni, saj se povsem sprostim, poklepetamo s prijatelji in tudi tekmujemo, kdo je boljši,« je dejal France. Lahko se pohvali, da je osvojil že sedem pokalov in 25 kolajn, predlani pa je v Celju med veterani postal celo državni prvak. Njegov rekord je 495 podrtih kegljev na štirih stezah v 30 metih. Žena Ivanka pravi, da bi bila zanj najhujša kazen, če bi mu rekla, da ne sme na kegljanje. »Če je prej malo bolan, se do ponedeljka gotovo pozdravi,« je o tem, kako veliko mu pomeni, da lahko keglja, dejala Ivanka. Na treninge se pelje sam, saj ima avto prilagojen svojim potrebam. Voziti je spet začel štiri leta po nesreči in to mu je dalo ogromno volje ter zagona. »Sam se usedem v avto, zložim voziček in se odpeljem, kamor hočem.«

Rok Nose

Premagala raka

Pred osmimi leti ga je doletela še ena težka preizkušnja. Odkrili so mu raka na prostati, kar ga je znova potolklo. »Ni prijetno, ko slišiš, da imaš raka, vendar mi ni preostalo drugega, kot da optimistično gledam naprej in grem na operacijo.« Bila je uspešna, toda medtem ko je ležal v bolnišnici, je Ivanka izvedela, da ima tumor na prsih. »Nisem ga hotela vznemirjati, zato mu sploh nisem povedala, da sem bolna,« je s solzami v očeh povedala Ivanka. Šele ob prihodu domov je videl pismo iz bolnišnice in takrat mu je razkrila, da ima tudi ona raka. V težkih časih sta bodrila drug drugega in si stala ob strani. Za Ivanko so bili kemoterapije in obsevanja zelo naporni, a skupaj sta preskočila tudi to oviro v njunem življenju. Franci bo letos dopolnil 70 let, Ivanka pa 69. Veliko sta že pretrpela, toda še vedno sta polna življenja in optimizma, ki jima ga vlivajo tudi vnuki, za katere zelo rada skrbita.