Virus naglice je okužil svet in gruče ljudi, ki se jim zdi, da jim pri vsakodnevnem hitenju zmanjkuje sape, hodijo na predavanja gospe Vanderkam. Upajo, da jim bo odkrila čarobno formulo za boj proti sovražniku. »Čas JE. Tudi če smo zelo zaposleni, imamo čas za nekaj, kar je pomembno. Ko se osredotočimo na to, kar je pomembno, zgradimo življenje, kot si ga želimo, s časom, ki ga imamo,« pravi in dokaj drago prodaja tisto, kar bi ljudje morali vedeti sami po sebi. Čas je »ponorel«, ker smo sami prehitri.
Kdo je kriv za občutek časovne stiske?
Lahko je pridigati, da si je treba vzeti trenutek, da je treba živeti v sedanjosti in da je treba trenutku dati čas! A kaj je in koliko traja trenutek za sodobnega človeka? Za fizike je sedanjost zgolj zrnce časa. O tem, kako majcen in neulovljiv se zdi ta trenutek, pa priča dejstvo, da gre za najkrajši časovni interval, ki ga človek lahko zazna. Ali veste, da znaša to, prikazano v številki, 0,0000000000000000001 sekunde? Da bi dojeli, kakšen je ta utrinek časa, naj povemo, da je to po mnenju fizikov kot sekunda v primerjavi s starostjo vesolja. Tako to vidijo fiziki.
Začarani krog. Od vsega, kar vemo o času, nam je najbližja izkušnja ta, da nam ga vedno primanjkuje. »Nenehna naglica je način sodobnega življenja, če nenehno hitimo, se dejstvo, da smo pod časovnim pritiskom, pošteno razbohoti. In smo v začaranem krogu. Občutek, da svojim nalogam nismo pravočasno kos, se potem le še stopnjuje,« pravi Stefan Klein.
Relativnost časa je telebanom zelo preprosto razložil Albert Einstein, ki je zapisal: »Če smo dve uri v družbi čednega dekleta, se nam zdi, da sta pretekli dve minuti, če dve minuti sedimo na vroči peči, pa se nam zdita ti dve minuti dolgi kot dve uri. To je relativnost.« Torej je čas odvisen od tega, v kakšnem stanju je opazovalec.
Čeprav bi radi videli, da nas v nenehni občutek časovne stiske peha dejstvo, da nam je naloženo veliko več obveznosti, kot jih zmoremo, se bomo morali zamisliti nad bistvenim – to, s kakšno hitrostjo mineva čas, je, če verjamete ali ne, povsem v naših rokah.
Nič ne more spremeniti dejstva, da ima dan 86.400 sekund, in v vsaki od teh sekund smo lahko popolnoma osredotočeni le na eno stvar. »Vseeno, čemu se trenutno posvečamo: čas je v tem trenutku izgubljen za vse drugo,« pravi Stefan Klein, avtor knjige Čas – snov, iz katere je življenje.
Toda dneva ne sestavlja zgolj štiriindvajset ur. To, kar občutimo kot čas, je količina podatkov. Res je, sodobni človek prejme veliko več podatkov, kot so jih ljudje prejemali kdajkoli prej. Ali je samo zaradi tega čas »ponorel«? Občutka, da nismo pravočasno kos svojim nalogam, nimamo samo zaradi obilice podatkov, s katerimi smo zasuti, ampak tudi zato, ker se gibljemo hitreje kot kdajkoli prej. To pomeni, da smo v naglici zaradi prevelike količine dražljajev, pa tudi zaradi gibanja samega.
Obudimo občutek za bistveno
Zakaj je tako, da hitimo, pa kljub temu ne ujamemo časa? Tudi zato, ker je doživljanje časa zelo povezano z gibanjem. Za možgane je čas gibanje.
Veliko je vprašanj, ki se zastavljajo sodobnemu človeku. Ali nas čas tako zelo preganja zato, ker smo si ali so se nam množično pokvarile naše telesne ure? Se nam je morda popačila časovna zaznava? Ali je mogoče spreminjati občutek za čas? Ali si je mogoče priboriti nekaj več tako imenovanega prostega časa? Kako plavati, ne da bi se prepustili divjemu toku časa?
»SVOJEGA časa ne moremo zajeti, če ne spremenimo svojega odnosa do prioritet. Če je za nas bistveno, da najdemo minute za počitek, srečanje s tišino in zrakom, s soncem, z lepoto, ljubeznijo do sebe, potem jih bomo našli, ker bo vse v nas naravnano na iskanje priložnosti, kot je magnet v kompasu naravnan na sever in ga nezadržno vleče tja. Magnet bistvenega zase imamo vsi v sebi. Obudimo ga. Kliče nas življenje, kliče nas moč,« pravi Alenka Rebula.
Kako živeti v sedanjosti?
Torej moramo živeti trenutek. In ko si ga vzamemo, mu moramo »dati dovolj časa«. Dovolj časa, da ga začutimo. Uživati bi morali v sedanjosti. A vse to ni tako preprosto.
Kako živeti v sedanjosti? Kako biti pozoren na ta kratki trenutek in kako doseči »življenje v pozornosti«, o čemer je pred 2500 leti govoril Buda? Kako, če nam ZDAJ tako rad uide? Zdaj nam ostaja tuj. Veliko lažje se vračamo v preteklost ali si predstavljamo prihodnost. Zakaj je tako težko nekaj minut pozorno gledati modro nebo ali počasi uživati v okusu sadeža? Zakaj nas pozornost tudi v najlepših trenutkih življenja preprosto zapusti? Zakaj nam, na primer, v koncertni dvorani ob nebeško lepi glasbi misli uidejo k bližnji davčni napovedi? In sedanjost utone v banalnosti. Vsak od nas ve, kako pogosto nekakšen notranji glas komentira še tako nepomembne in banalne dogodke. Pozornost se namesto v sedanjost obrne navznoter. Res škoda.
Čas je izredno prožen
Potem ko se zavemo, da si nismo vzeli dovolj časa zase, da nismo zavestno živeli dovolj »prostega« časa, pa se začnemo ukvarjati z vprašanjem, kako prihraniti čas tu in tam, ga združiti in končno »živeti« ter se lotiti vsega, kar želimo.
»Menim, da je ta ideja popolnoma napačna. Življenja, ki ga hočemo, ne zgradimo s tem, da prihranimo čas. Zgradimo življenje, kot ga hočemo, in čas se prihrani sam,« je prepričana Laura Vandekam.
Kaj je mislila s temi besedami? Nedavno je izpeljala projekt dnevnika in v njem proučevala 1001 dan v življenju zelo zaposlenih žensk. Imele so zahtevno službo, nekatere celo svoje podjetje, skrbele so za otroke, morda tudi za starše, imele so obveznosti v skupnosti – torej je šlo za zelo zaposlene osebe. En teden je sledila njihovemu času, da bi lahko na koncu seštela, koliko časa so delale in spale, poleg tega jih je za svojo knjigo intervjuvala o njihovih strategijah.
Ležernost na pohodu
Angleški pisatelj Tom Hodgkinson nas želi spomniti, da je lagodnost znak svobodnega duha. Pred leti je napisal manifest o dobrem življenju, v reviji The Idler zagovarja ležernost v vseh pogledih. Opozarja, da je eden največjih socialnih bojev tega desetletja, kako si spet pridobiti pravico do prostega časa.
»Ena od žensk, ki sem jih proučevala, je šla v sredo zvečer po opravkih. Ko je prišla domov, je ugotovila, da se ji je pokvaril grelnik za vodo, tako da je voda poplavila vso klet. Če se vam je že kdaj zgodilo kaj takega,veste, da je to grozna mokra zmeda, ki povzroči veliko škode. Tako se je s trenutno škodo ukvarjala tisto noč, naslednji dan so prišli vodovodarji, dan pozneje še čistilci, ki so se ukvarjali z uničeno preprogo. Vse to sem zapisala v njen dnevnik. Na koncu ji je vse to vzelo sedem ur v tednu. Sedem ur. To je kot dodatna ura na dan.
Pa vendar, če bi jo na začetku tedna vprašali: 'Bi lahko našla sedem ur, da bi trenirala za triatlon? Bi lahko našla sedem ur za mentorstvo sedmim ljudem?' bi, o tem sem prepričana, odgovorila enako, kot bi večina izmed nas: 'Ne – mar ne vidiš, kako sem zaposlena?' Ko je morala najti sedem ur, ker je imela klet polno vode, pa jih je našla! In iz tega je jasno razvidno, da je čas izredno prožen. Ne moremo ustvariti več časa, se bo pa čas raztegnil, tako da bo dovolj prostora za tisto, kar dajemo vanj.Ključ do takšnega upravljanja časa je v tem, da naše prioritete obravnavamo kot enakovredne pokvarjenemu grelniku za vodo.«
Majhni trenutki imajo lahko veliko moč
Torej imamo izbiro? Ali lahko življenje zapolnimo s stvarmi, ki si zaslužijo, da so tam? Kako obravnavati prioritete kot enakovredne pokvarjenemu grelniku za vodo?
Laura Vanderkam je prepričana, da je 168 ur, kolikor jih imamo v tednu, pravzaprav veliko časa. Če ste polno zaposleni, če delate 40 ur na teden, če spite 8 ur na dan, torej 56 ur na teden – imate še vedno na voljo 72 ur za različne druge stvari. To je veliko časa. Če delate 50 ur na teden, imate redno službo in opravljate še kakšno dodatno delo, imate na koncu na voljo 62 ur za druge stvari. In če delate 60 ur na teden, vam za druge stvari še vedno ostane 52 ur.
»Gre za to, da pogledate na čas kot celoto in vidite, kam lahko gredo dobre stvari. To resnično verjamem. Čas je. Tudi če smo zelo zaposleni, imamo čas za nekaj, kar je pomembno. Ko se osredotočimo na to, kar je pomembno, zgradimo življenje, kot si ga želimo, s časom, ki ga imamo. Za neverjetne stvari sploh ne potrebujemo veliko časa. In kaj naredimo, kadar imamo na voljo nekaj časa? Na plano potegnemo telefon, kajne? Začnemo brisati e-maile. Hodimo po hiši ali gledamo televizijo. A majhni trenutki imajo lahko veliko moč. Drobce časa lahko uporabimo za drobce veselja.«
Trenutek se neizogibno izteče
Koliko traja trenutek? Menda ga spoznamo po tem, da se po treh sekundah zavest izprazni za naslednje vtise. Toliko namreč najdlje traja trenutek. Trenutek se neizogibno izteče, ker je naš neposredni spomin omejen, kar zadeva sedanjost. Že po približno dveh sekundah začne vsebina delovnega spomina bledeti. Znanstveniki so ugotovili, da interval treh sekund še občutimo kot sedanjost in ga lahko kot takšnega obnovimo. Daljši časovni razmiki pa se preprosto razletijo.
Oaze sredi ponorelega sveta
Tudi Stefan Klein je prepričan, da lahko vplivamo na svoje dojemanje časa. O tem, kako malo je dozdevna naglica zaukazana od zunaj in kako zelo lahko sami vplivamo na naše doživljanje minut in ur, priča dejstvo, da si lahko kljub dogajanju sredi ponorelega sveta ustvarimo svoj otok oziroma oazo. »Tako imenovani prosti čas si to ime zasluži šele takrat, ko nam uspe, da daleč od načrtov in vsakdanjih skrbi sklenemo prijateljstvo s sedanjostjo in kot nekaj posebnega okusimo prav vsak posamezni trenutek. Že sprememba okolja lahko pripomore k temu, da v določenem trenutku prestopimo v območje drugega časa.«
Ali imamo dovolj ali premalo časa? To ni pravo vprašanje. Časovni pritisk se ne da izmeriti v urah in minutah. Odločilno je, kako močan je občutek, da lahko sami odločamo o lastnem življenjskem utripu, in ali se počutimo gospodarji svojega časa.
»Skrivnost pravilnega ravnanja s časom je v tem, da imamo dovolj močno potrditev za svoje ravnanje. Tisti, ki se mu zdi življenje mračen seznam najrazličnejših nalog, bo komajda zmogel svoje obveznosti. V odnosu do časa bo neprimerno učinkovitejši tisti, ki zna uživati,« nas o nujnosti posvečanja »pokvarjenem grelniku za vodo« uči tudi Klein.
__________________________
* Suverenost nad časom – in s tem manjši stres – uspe le, če si jo kdo izbere za osrednjo vrednoto v življenju. Unča zlata ne more odtehtati minute časa, pravi kitajski pregovor.
* Zavest si oblikuje svoj lastni čas – notranji ali telesni čas. Nekateri ga imenujejo utrip naše duše. Notranji čas je neodvisen od teka mehaničnih naprav in tudi od bioloških ur.
* »Čas je element, v katerem obstajamo,« je napisal ameriški pesnik Joyce Carol Oates pred več kot dvema desetletjema. »Lahko nas bodisi odnese ali pa se v njem utopimo.«
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
