Novice Svet24

Revija Zarja

Iz udobja domače sobe in izpod starševskih peruti ter iz finančne udobnosti ni lahko poleteti, zunaj pa jih bolj kot kadarkoli prej čaka neizprosen in tekmovalen svet. Zato je razumljivo, da se osamosvajajo pozneje. Ali pa so zgolj bolj pomehkuženi kot generacije pred njimi?

Zaradi izboljšanja življenjskih razmer v otroštvu so se v gospodarsko razvitih zahodnih družbah v zadnjih sto letih fizični znaki pubertete premaknili v bistveno zgodnejše obdobje, nekateri raziskovalci pravijo, da kar za štiri leta. »Izboljševanje razmer pa je šlo vzporedno z naraščajočo permisivnostjo v vzgoji. Še posebej v zadnjih desetletjih se je v družinah in šolah vzgoja vztrajno pomikala k vse večje prijaznosti do otroka in upoštevanju njegovih želja. O postavljanju meja in odgovornosti se sicer danes veliko govori, a povečini bolj malo stori. Bistveno lažje je popuščati kakor vztrajati. Problem je v tem, da mlade onkraj zaščitniške družine in šole čaka sorazmerno trd in konkurenčen svet. Nič čudnega, da mnogi zelo previdno in počasi vstopajo vanj. Vendarle se vse več staršev zaveda problemov in svoje otroke solidno pripravlja za vstop v odraslost. Ker so taki starši verjetno naredili vse, da bi njihov otrok dosegel čim višjo stopnjo izobrazbe in se solidno umestil na trgu dela, ga bodo pripravljeni tudi dlje ekonomsko podpirati. Pri tem ne gre za razvajanje, temveč za strateško delovanje družine, ki skrbi za uspešnost skozi generacije,« pojasnjuje sociolog dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete Maribor, vodja raziskave Mladina 2010 in soavtor pri raziskavah Mladina 2013 in Mladina 2018.

Med ključnimi razlogi za pozno osamosvajanje sogovornik navaja tudi vse težjo dostopnost kakovostnih zaposlitev. Kljub trenutno ugodnim gospodarskim kazalcem opozarja na izjemno razširjenost negotovih zaposlitev med mladimi.

Tudi dr. Marija Anderluh iz Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike UKC Ljubljana opaža, da se ne le pubertetni razvoj, temveč tudi vedenje otrok, povezano z odraščanjem, pomika v vse zgodnejše obdobje. »Zdi se, kot da bi hoteli otroke vabiti v odrasli svet prej, kot bi pravzaprav želeli – že oblačenje najmlajših postaja vse bolj odraslo. Včasih se zdi, da bi otrokom lahko pustili biti bolj otroški. Hkrati pa se svet spreminja tudi na drugi strani: pot do samostojnosti postaja vse daljša.«

Kdaj se začne odraslost?

Kriterijev za odraslost je veliko, za najpomembnejše pa veljajo zaključek formalnega izobraževanja, ekonomska osamosvojitev in odselitev od staršev ter oblikovanje lastne družine ali trajne partnerske zveze. »Za razvite družbe je značilno časovno odmikanje teh pragov odraslosti, naraščata pa tudi raznolikost in nestalnost prehodov v odraslost. Nekateri mladi se, na primer, zaposlijo in torej ekonomsko osamosvojijo, a ostajajo v skupnem gospodinjstvu s starši. Vse pogosteje se dogaja tudi, da se že odseljeni mladi ob izgubi zaposlitve ali ločitve vrnejo k staršem. Govorimo o tako imenovanih 'bumerang otrocih',« pravi Lavrič.

Slovenski mladostniki se po njegovih besedah sorazmerno zelo dobro počutijo pri starših. Ti jim pogosto omogočajo ugodne stanovanjske razmere (velike stanovanjske hiše), poleg tega je Slovenija majhna in dobro cestno povezana, zato se mladim zaradi izobraževanja ali službe pogosto ni treba odseliti od doma. Prav tako je za naše mladostnike in njihove starše značilno, da niso pripravljeni na občutno poslabšanje standarda ob odselitvi.

Podobni Italijanom in Hrvatom

Revija Zarja

Pred desetimi leti so bili slovenski mladostniki po različnih raziskavah sodeč uvrščeni med prvake v poznem osamosvajanju. »Razloge lahko iščemo predvsem v tem, da je družina pri Slovencih izjemno pomembna vrednota, v čemer smo podobni Italijanom ali Hrvatom. Ob prehodu iz socializma v kapitalizem, ki je postajal vedno trši, so se družine logično odzivale tako, da so zaščitile odraščajoče otroke kot svoje največje bogastvo. Omenjene velike in dobro opremljene hiše so k temu pripomogle. Starši so bili pripravljeni popuščati tudi pri svojih pogledih na svet in so mladim pustili veliko svobode pri življenjskem slogu. Za slovenske mlade je bivanje pri starših zelo ugodno, ključne pa so bile neugodne ekonomske razmere. Cene stanovanj pa tudi najemnine so do leta 2008 rasle v nebo in mladi so si težko privoščili odselitev, po začetku gospodarske krize pa so se razmere za mlade na trgu dela še izjemno zaostrile,« razlaga dr. Miran Lavrič. 

Slovenci nismo več prvaki

V zadnjih desetih letih se je trend obrnil. Po podatkih Eurostata so se mladi v Sloveniji leta 2008 v povprečju od doma odseljevali pri 30., leta 2016 pa približno pri 28. letu; morda tudi zaradi javnega problematiziranja »hotela mama«. »Poleg tega so tudi občutno padle cene nepremičnin in najemnine. V zadnjih letih se tudi nekoliko popravlja stanje pri zaposlovanju mladih, kar seveda dodatno vpliva na zgodnejše odseljevanje. Zdaj smo nekje v realnih okvirih glede na našo gospodarsko razvitost, socialni sistem in na prevladujoče vrednote v naši družbi. Še vedno pa smo nad povprečjem Evropske unije, ki je pri 26 letih, a pod italijanskim in hrvaškim, ki je dobrih 31 let. Težko bi pričakovali, da nas bo sredozemski vzorec poznega osamosvajanja povsem obšel.«

Lahko družba zaradi poznejšega osamosvajanja mladih tudi kaj pridobi?

»Vsekakor. Družine tako na primer nase deloma prevzemajo funkcijo socialne države. Če bi se mladi hitreje odseljevali, bi se jih več znašlo pod pragom revščine. To je posebej značilno za razvite države na severu Evrope, ki imajo bistveno višjo stopnjo revščine mladih kot Slovenija. Ostajanje v skupnem gospodinjstvu je tudi racionalno; stanovanjske kapacitete so bolje izkoriščene, saj v velikih hišah ne samevajo zapuščeni starši. Starši lahko pomagajo mladim pri varstvu majhnih otrok, mnogi mladi pa tudi pomagajo svojim staršem ali starim staršem pri vzdrževanju doma ali pri njihovi oskrbi ob bolezni. Gre za klasične prednosti razširjene družine.«

So mladi preveč razvajeni?

Včasih starejše generacije mladim zabrusijo, da tudi njim ni bilo lahko, da so začenjali skromno, v garsonjerah, najetih sobicah, celo z majhnim otrokom, nato pa so počasi napredovali vse do lastne hiše. Danes bi mladi radi takoj v veliko stanovanje ali celo v hišo. »Po naših podatkih slovenski mladi dajejo izrazito prednost življenju v enostanovanjski hiši, po možnosti obdani z lepo naravo. Z vidika mladih, ki živijo v majhnih zakotnih stanovanjih v prestolnicah in se prebijajo s kombiniranjem prekarnih zaposlitev, bi morda res lahko govorili o neke vrste razvajenosti. Osebno to bolj vidim kot izraz kulturne poteze Slovencev, ki si po večini želijo biti na svoji zemlji. Nisem prepričan, da so pristajanje na prekarnost in majhna najemniška stanovanja nujno ideal, ki bi moral izpodriniti te težnje. Razen, seveda, če gre za prehodne rešitve med osamosvajanjem,« meni sogovornik.

Mejnik prehoda v odraslost je tudi zaključek izobraževanja, ki se pri mladih vedno bolj odmika. Študij je postal čakalnica na ustrezno zaposlitev, po besedah mag. Katje Belšak, specialistke klinične psihologije, ki zadnjih sedem let intenzivno dela s študenti, pa nekateri podaljšujejo študij tudi zaradi strahu pred vstopom v odrasli svet. Bojijo se prevzeti odgovornost zase. Poleg težav z zaposlitvijo in stanovanjem so lahko za zapoznelo odraščanje vzrok tudi psihološki razlogi. »V moji kliničnopsihološki ambulanti bi pri delu s študenti izpostavila predvsem osebnostne (odvisnostne) značilnosti. To sta večje zanašanje mladih na druge ljudi (predvsem starše) za podporo, vodenje in sprejemanje odločitev ter manjša prepričanost o lastnih zmožnostih, da bi poskrbeli zase. Vse to spremlja strah pred ločevanjem od domačih, strah pred odraščanjem, odgovornostjo, osamosvajanjem in avtonomnostjo.«

Odrasli svet niso samo rožice

Revija Zarja

Drugi sklop osebnostnih značilnosti pa je vezan na individualizem, z usmerjeno pozornostjo na lastne potrebe, na močno potrebo po potrjevanju, odobravanju in dobivanju pohval. »Take potrditve potrebujejo, ker so v sebi prazni, ali se počutijo manjvredni, ali ne vedo čisto, kdo so in kaj bi v življenju počeli – gre za problem neizgrajene identitete. Tovrstne značilnosti otežujejo vstop v odrasli svet, ki ne deluje tako, da bi samo potrjeval vrednost človeka, ampak se v njem vsak od nas sooča z zavrnitvami, s tem, da kdaj ni dovolj dober, da za kakšno nalogo ni dovolj sposoben. S tem se mora večina ljudi soočiti in tisti, ki imajo v sebi zgrajeno zadostno mero vrednosti in bolj jasno identiteto, to lažje prenesejo. Drugi, ki imajo tu primanjkljaj, se lahko posledično umikajo vase, izogibajo dejavnostim in odgovornostim, kjer bi bili izpostavljeni in bi bila na preizkušnji njihova samopodoba,« razlaga Belšakova, ki opaža, da nekateri starši svoje otroke pretirano vežejo nase, odvzemajo njihove frustracije in rešujejo njihove probleme. Tako podaljšujejo njihovo odvisnost. »Nekateri gredo tako daleč, da se gredo z njimi vpisat na študij. Po drugi strani nekateri starši pričakujejo, da bodo njihovi otroci skrbeli zanje v čustvenem smislu – da jim bodo stali ob strani, poslušali o njihovih problemih … Tu so vloge zamenjane (otroci vstopajo v vlogo starša), rezultat pa je podoben: mladi čutijo, da morajo skrbeti za starše, torej so na ta način odvisni od njih – in se borijo s krivdo, ko želijo to prekiniti.«

Manj zahtevni starši

Vzrok, da od zdajšnjih generacij starši manj pričakujejo, vidi mag. Katja Belšak v poudarjanju individualnosti: da je vsak človek nekaj posebnega in se zanj pričakuje posebna obravnava. »Poznam učitelje, ki mi razlagajo, kako hodijo starši na govorilne ure in jih prepričujejo, da si njihov otrok zasluži višjo oceno. Seveda se lahko kdaj zgodi krivica pri ocenjevanju, vendar starši odgovornost za oceno valijo na učitelja, namesto da bi od svojega odraščajočega otroka pričakovali, da prevzame odgovornost – da se nauči snov in popravi oceno. To bi ga dosti bolje pripravilo na odraslo življenje in mu dalo možnost, da se sam potrudi, reši situacijo in gradi dobre dele svoje samopodobe. Če mu vedno kdo drug uredi problem, se bo doživljal kot nesposobnega, da stvari ne zmore urediti sam, da ni nič vreden. To je samo eden od primerov, kako pretirana starševska zaščita slabo vpliva na razvoj otrokove osebnosti,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da podoben učinek doseže tudi pretirana prepuščenost otroka samemu sebi. 

Ranjeni odnosi v družinah

Strokovnjaki, ki delajo z otroki s čustvenimi in vedenjskimi težavami, opažajo, da se čustvene stiske otrok poglabljajo. »Zdi se, da je disfunkcionalnih družin vse več. Odnosi med odraslimi ter med starši in otroki so v nekaterih pogledih bolj ranjeni. Čas vsekakor ne vzpodbuja trdnejših odnosov in mirnejše družinske povezanosti. Otroci potrebujejo več sproščenosti, zaupanja vase, podporo pri reševanju težav namesto varovanja pred njimi. Potrebujejo vzpodbudo pri usmerjanju svojih čustev, posebej jeze, žalosti, tesnobnosti. Izkušnjo, da se lahko umirimo, da imamo tudi svoja negativna doživljanja moč obvladovati na konstruktivne, neškodljive načine,« pravi dr. Marija Anderluh in dodaja, da potrebujemo boljšo in pravočasno dostopnost do pomoči. »V Sloveniji odlično deluje mreža razvojnih ambulant, ki delajo z roko v roki s pediatri, ko pridejo otroci v šolo, pa pomoči za težave – ki se takrat večinoma kažejo z nemirom, uporniškim vedenjem, povečano jezo, drugimi duševnimi stiskami, neposlušnostjo ali pretirano umaknjenostjo, plahostjo, težavami z vrstniki ali z odporom do šole, šolskim neuspehom – ni več. Pomagati otrokom pomeni pomagati njihovim staršem, saj ti ustvarjajo okolje, v katerem otrok odrašča. Seveda se lahko starši tega naučijo, programi za starše v projektu Neverjetna leta, ki ga sedaj financira ministrstvo za zdravje, so namenjeni prav temu, da starši bolje razumejo otroka in njegovo vedenje ter odkrijejo veščine, s katerimi ga lahko usmerjajo in vzpodbujajo. Pred dvema tednoma je vlada podprla Resolucijo za duševno zdravje, ki prinaša ključne korake v boljši dosegljivosti pravočasne pomoči za otroke, mlade in njihove družine. Trdno verjamemo, da je nujno potrebna, da se na področju skrbi za duševno zdravje otrok stvari končno obrnejo na boljše.«

Pomehkuženi slovenski najstniki?

So slovenski najstniki res tako nepripravljeni na življenje, celo pomehkuženi? »Vsi najstniki potrebujejo podporo in vzpodbudo za soočanje z realnimi izzivi. Mogoče imajo danes v rokah res več mašil, stvari, ki napolnijo njihov čas brez veliko truda, in zdi se, kot da ne potrebujejo toliko pomoči odraslih. Pa to ni res, potrebujejo čas s svojimi starši, z odraslimi, ki so jim naklonjeni, njihovo potrditev, njihovo pozornost ob dobrem vedenju, ne le usmerjenost k uspehu. Velika tekmovalnost in usmerjenost samo k rezultatom dela mnoge otroke negotove vase. Varovanje pred izzivi jim ne daje možnosti, da svoje moči in sposobnosti preizkusijo. Pozitivna samopodoba in zaupanje vase se gradi z lastnimi uspešno opravljenimi nalogami in rešenimi izzivi,« pojasnjuje Anderluhova.

Revija Zarja

Dijaški dom, oaza samostojnih mladih

Mira Žlajpah ima več kot 35 let izkušenj pri delu z mladimi, saj je vzgojiteljica v dijaškem domu Tabor v Ljubljani. V mlade ne zre s pretirano zaskrbljenostjo in tudi med druženji z različnimi generacijami, s katerimi je delala, ne opaža v nebo vpijočih razlik. Ko petnajstletniki iz vse Slovenije prestopijo prag njihovega doma, v prvem letu potrebujejo precej pomoči, a so že kot dijaki drugih letnikov izjemno samostojni. »Večinoma so to otroci s podeželja, bolj tihi in malce prestrašeni. Veliko delamo na tem, da si zgradijo prijateljstva in da nam zaupajo že najmanjše težave, dvome. Pomembno je, da se čutijo sprejete in da vedo, da je vsaka težava rešljiva.«

Otroci se ji v svojem bistvu zdijo v vseh treh desetletjih enaki, vendar se resnično pozna, da družine niso več tako trdne. Precej jih med njihovim šolanjem razpade in ti otroci so po njenih izkušnjah veliko manj zaupljivi kot tisti, za katerimi stojijo trdne družine.

Dijaki s podeželja bolj motivirani. »Otroci so večinoma izjemno pridni, vzgojitelji hodimo zanje na govorilne ure v šolo in učitelji nam povedo, da so dijaki s podeželja veliko bolj motivirani za učenje, saj se zavedajo, da se morajo za njihovo šolanje starši marsičemu odreči.«

Opaža pa, da se mladi manj družijo, kot so se pred leti, zato se v domu ukvarjajo tudi s tem. »Vemo, da je za mladega človeka ustvarjanje odnosov zelo pomembno, prav tako tudi za družbo, saj napredek ustvarja tim. Preveč tičijo vsak zase. Organiziramo veliko skupnih dejavnosti (peka peciva, priprave na informativne dneve, ustvarjanje plakatov …) in za to, da jih navdušimo, porabimo veliko energije. Ko potem nekaj skupaj počnemo, jim je že fino, le spraviti skupaj jih je težje kot nekdaj.«

Samostojnost pri dijakih, ki morajo zaradi oddaljenosti do šole že zgodaj od doma, ni vprašljiva, tudi z razvajenimi najstniki so v dijaškem domu bolj slabo seznanjeni. Med 230 se že najde kdo, ampak jih je izjemno malo. Večina je odgovorna, hitro se morajo postaviti na noge, sami skrbijo, koliko denarja lahko porabijo, koliko oblačil jim je še ostalo do konca tedna … Večina jih nadaljuje študij in življenje zunaj domačega kraja. Pogosto se oglasi v dijaškem domu in so hvaležni, da so jih naučili reda. »Red mlademu človeku pomaga preživeti, pomeni mu varnost,« pravi Mira Žlajpah, ki govori o mladih z nežnostjo. »Če jih bomo uspeli vzgojiti tako, da se bodo zavedali pomembnosti skrbi za sočloveka, nas ne sme biti strah prihodnosti.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.