Ko je pred desetimi leti izbruhnila finančna kriza, ki se je pozneje prenesla na vsa druga področja, je bilo jasno, da bodo banke zaradi svojega početja v velikih težavah.
Medtem ko finančniki skrbijo za privatne interese, morajo politiki skrbeti za javni interes in pri tem svoje odločitve volivcem predstavljati transparentno. Skrivnostno reševanja krize in sanacije bank je šlo izrazito na škodo prebivalcev in v korist nekaterih funkcionarjev, ki so dobili dobro plačane položaje.
Svetovni voditelji takrat niso ukrepali, kot bi lahko pričakovali. Niso uvedli strožje regulacije in nadzora nad finančnimi institucijami, temveč so namesto tega vzroke za krizo raje prevalili na prebivalstvo. Drug za drugim so ponavljali, da sta za krizo kriva pretirano trošenje in zapravljivi javni sektor. Pri tem so politiki širom po svetu tisoče milijard evrov namenili za reševanje bank in sistema. Šlo je za socializem za reševanje bogatih, ki so povzročili takšno krizo, medtem ko so preostali morali začeti zategovati pas.
Leta 2009 je David Tepper, prvi človek hedge sklada Appaloosa, precej verjetno zaradi razpolaganja z notranjimi informacijami zaslužil štiri milijarde dolarjev oziroma 1,9 milijona dolarjev na uro. Kljub takšnim primerom, ki jih je kar mrgolelo, pa so politiki za napake raje obtožili prepotratne čistilke, učitelje in druge javne uslužbence, ki naj bi živeli onkraj svojih zmožnosti, čeprav v vsem življenju ne bodo ustvarili toliko denarja, kot ga je Tepper dobil v eni uri.
Sokrivda za dogajanje v Grčiji
Barrosov odhod v enega izmed stebrov sistema je razgalil prepletenost med finančnimi centri moči in vladajočimi politiki. Proti njegovemu odhodu so se s peticijo oglasili tudi številni zaposleni v EU. Celo njegov naslednik Jean-Claude Juncker je podvomil, da je bila njegova izbira službe prav pri tej zasebni banki najboljša. Juncker pa je leta 2016 komisijo za etiko znotraj EU tudi zaprosil za mnenje o Barrosovi novi zaposlitvi. Komisija je na podlagi Barrosovih zagotovil, da za banko ne bo lobiral, začuda ni ugotovila kršitev. Manj poznano je, da je prav banka, v katero je odšel, prek nerealne menjave valut pomagala Grčiji pri prikrivanju njenega dolga. Kot taka je bila zato neposredno odgovorna za krizo v Grčiji in EU. V nasprotju z grškim ljudstvom, ki že desetletje trpi posledice uničevalnih in strogih »varčevalnih ukrepov«, pa banka, ki svoje ljudi redno nastavlja tudi na najpomembnejša mesta v ameriški administraciji, hujših sankcij ni utrpela.
Bankin lobist
Pred kritiki se je sicer Barroso neprepričljivo branil, da podjetju zgolj svetuje. Dopis, ki ga je pridobil nemški Spiegel, pa dokazuje, da je sum, da je njihov lobist, upravičen. Pri najvišjih evropskih funkcionarjih namreč lobira za Goldman Sachs. To je v teh dneh še dodatno potrdil spletni portal Politico. Podpredsednika Evropske komisije Jyrkija Katainena in Barrosa je ujel na kosilu v hotelu blizu sedeža EK. Katainen pa je ta lobistični stik prijavil šele po razkritju Politica. Kritiki so pri tem že opozorili, da Barroso izkorišča svoj privilegiran položaj, notranje kontakte in vpliv za lobiranje v korist Goldman Sachsa.
Nagrajen za delo proti državi?
Iz politike v bančništvo
Eden prvih podobnih primerov pri nas je bil povezan z nekdanjim premierjem Tonetom Ropom. Ta je iz političnih vrst leta 2010 odšel na dobro plačano delovno mesto podpredsednika Evropske investicijske banke.
Podobne zgodbe, kjer je težko ločiti med interesi privatnega kapitala in politikov, ki bi v nasprotju s prvimi morali skrbeti predvsem za javni interes, pa lahko vidimo tudi pri nas. V javnosti prav v teh dneh odmeva zgodba odhajajočega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca. Zaradi njegovega početja na tem položaju so se mediji v preteklosti že spraševali, ali je sploh neodvisni guverner ali je v resnici zgolj izpostava mednarodnih finančnih krogov, ki mu v zameno za usluge varujejo hrbet. V razkritih dokumentih je bilo namreč mogoče prebrati, da je Jazbec mednarodne institucije hujskal proti Sloveniji. Skupaj z ECB in IMF si je Jazbec močno prizadeval, da posli za časa sanacije bank, kamor smo v banke po Boletovi študiji nakazali za vsaj poldrugo milijardo evrov preveč, ostanejo skriti pred očmi javnosti. Zaradi njegovega početja potekajo tudi predkazenski postopki. Pred dnevi pa smo izvedeli, da je bil Jazbec za svoje delo nagrajen s položajem v eni izmed agencij Evropske komisije.
