Novice Svet24

Eva Macun, Eva Pogačar in Urška Bricelj delajo v jeseniški bolnišnici, Alenka Pavlovčič na ljubljanski urgenci, Andreja Vačovnik Voler pa opravlja specializacijo v UKC Maribor. Njihovo delo je občudovanja vredno, saj so se za gorske reševalke izobraževale in urile v svojem prostem času, prav tako v reševalnih akcijah sodelujejo kot prostovoljke, razen med poletnim dežurstvom na Brniku – takrat so zdravniki plačani po pogodbi. Za vse je kriva ljubezen do hribov, gora, narave in seveda – sočloveka.

Vse so usposobljene za reševanje iz zraka, ko se do ponesrečenca spustijo iz helikopterja, na primer 60 metrov globoko po jeklenici, včasih gre za tako imenovani prislon, ko je treba iz helikopterja skočiti in rešiti alpiniste tudi iz najzahtevnejših sten. Medtem ko se pred našimi očmi ob tem odvijajo filmski, malodane kaskaderski prizori, sogovornice tovrstnega reševanja ne dojemajo prav nič spektakularno. Da so usposobljene za tako zahtevna reševanja in da so na voljo gorski reševalni službi, je močno vpeto v njihova zasebna življenja, saj je katera izmed njih zaradi klica na pomoč morala otroka (najstnika, op. a.) z nakupovalnimi vrečkami pustiti dobesedno pred trgovino ali pa kakšno klic vrže iz postelje malo potem, ko je vanjo povsem izmučena padla po napornem dežurstvu. Njihovi otroci so po takih nujnih klicih že povsem spontano začeli pomagati in na kup metati njihovo opremo. Običajno sta v njihovem avtu dva nahrbtnika: večji je zdravniški z vsemi medicinskimi pripomočki, drugi pa je manjši z osebno opremo, kot so primerna oblačila, čelada, pasovi, pozimi dereze, cepin.

Jaka Koren

Jaka Koren

Jaka Koren

»Lahko se zgodi, da te helikopter pri ponesrečencu odloži, potem pa ne more več pote, lahko se spusti megla ali te dohiti tema in se moraš znajti. Zgodi se, da je teren tako nedostopen, da moraš do ponesrečenca nadaljevati peš,« razlaga Pogačarjeva, ki je gorska reševalka postala leta 1989, za helikoptersko reševanje pa se je usposobila devet let pozneje. »To je bil povsem naraven proces – če rad hodiš v hribe in imaš določena znanja, za to si se šolal, pomagaš.«

Včasih je bil predpogoj za gorskega reševalca, da je bil alpinist, danes je dovolj, da si izkušen gornik. Kolegice iz jeseniške bolnišnice to so. Evo Pogačar, sicer Novomeščanko, so gore poklicale kot srednješolko, z malo pomoči nekega patra, ki je mlade veroukarje peljal na hribovski izlet, potem si je počasi našla »hribovsko« družbo, v gorah je za nameček spoznala tudi moža, prav tako gorskega reševalca, in se preselila na Gorenjsko.

To ni panoramski izlet

Tudi Eva Macun, predstojnica ginekološko-porodniške službe v jeseniški bolnišnici in ženska leta 2016, ki je gorska reševalka 16 let (11 let pa tudi letalka), meni, da je za zdravnika hribolazca pot do gorske reševalne službe nekako naravna. Društev in postaj GRS je v Sloveniji 17, Macunova je »doma« v Ratečah, Pogačarjeva v radovljiškem društvu GRS in Bricljeva v GRS Bohinj. Slednja je v gorsko reševalno službo prišla pred sedmimi leti, pet let pa je usposobljena tudi za helikoptersko reševanje. Izhaja iz Mojstrane in starši so jo kot deklico vodili v hribe, danes tudi turno smuča, pleza in soteska. »V hribe grem zaradi sprostitve, da se razbremenim po hudih naporih v službi ali po kakšni težki reševalni akciji. Tam sem sama s sabo in lahko vse v miru premislim,« pove Urška Bricelj.

Gorski reševalci rešujejo na težko dostopnih terenih in reševanje v gorah nikoli ni preprosto, tudi če je lepo vreme – kot je enkrat nespametno omenila ena izmed ministric. Njena izjava je odjeknila, kot da gredo reševalci v lepem vremenu na panoramski izlet s helikopterjem. Po zahtevnih reševalnih akcijah, še posebej s smrtnim izidom, se pobirajo tudi več dni.

»Vsako tovrstno reševanje so izredne razmere – moraš znati odločiti, kam odpeljati ponesrečenca, se obenem ukvarjati s podatkom o količini bencina, lahko se zgodi, da te z reševanja na enem kraju pokličejo še na drugega in celo tretjega. Ni preprosto, kot zdravnik si z glavo pri ponesrečencu, hkrati pa moraš skrbeti za svojo varnost, včasih te helikopter odloži nekje, kjer narediš dva napačna koraka in omahneš v globino, tudi priprava in pregled opreme pred akcijo sta stresna,« razlaga Pogačarjeva.

Žensk pa ne!
Kljub temu da je zdravnikov letalcev med gorskimi reševalci premalo, se najdejo postaje, ki žensk v svojih vrstah ne želijo. Če smo sto let zdržali brez njih, bomo pa še nadaljnjih sto, so sklenili na eni izmed njih.

»Ko te po akciji odložijo doma, s tistima nahrbtnikoma obstojiš ves uničen, izpraznjen in se vprašaš: kaj pa zdaj?! Zaradi vsega tega zagovarjam profesionalizacijo helikopterskega reševanja po vzoru Avstrije. Da je človek na kraju samem pripravljen na reševanje v hribih in na to čaka. Ne pa da se prostovoljce nabira med njihovim službenim ali prostim časom. Zgodilo se je, da sem poziv prejela v Italiji, peljala sem se v Rateče, od tam smo se peljali skupaj z ekipo v Ajdovščino, kasneje pa sem v časopisu brala, da so zdravnika čakali štiri ure!« je kritična Macunova, ki je v zadnjih dveh letih v dolino verjetno prepeljala največ mrtvih, celo dva na dan. »Več kot tega, da smo, ne moremo ponuditi,« doda Eva Pogačar.

Prostovoljstvo ni več dovolj

Strinjajo se, da so potrebe prerasle tovrstno organizacijo na prostovoljni osnovi. Povečal se je obisk gora, kjer se dogaja več dejavnosti kot kadarkoli prej: soteskanje, padalstvo, kolesarstvo, kajaki, kanuji … Več je helikopterskega reševanja in zato vidijo prihodnost v združeni ekipi helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) ter gorske reševalne službe (GRS). To pomeni, da so na helikopterski nujni medicinski pomoči na Brniku zdravniki usposobljeni tudi za gorsko reševanje. Lani je bil uveden tovrstni pilotni projekt in dobri rezultati so že vidni. HNMP na Brniku deluje med 8. in 18. uro v zimskem in med 8. in 20. uro v poletnem času, in zdravnice gorske reševalke čutijo razbremenjenost na lastni koži.

»Za zdravnike na območju Rateč oziroma Jesenic je postalo gorsko reševanje že prevelika obremenitev. V tej dolini sem edina zdravnica, ki tu dejansko živi, v Kranjski Gori so trije zdravniki, a nobeden ne prebiva tam, tudi Bovec nima tam živečega zdravnika, prav tako je brez zdravnika Mojstrana. Včasih je tako divje, da pustiš družino na enem mestu, se ji po akciji zopet pridružiš, in ko se peljemo domov, spet klic na akcijo. In tega se počasi že naješ,« je neposredna Eva Macun, ki je po nekaj tako viharnih letih počasi že utrujena. Upadeta volja in zagnanost, vedno glasnejši je klic po času zase. »Ampak nas, ki živimo na vasi, ljudje malce drugače vidijo, sem nekakšen vaški dohtar. Ob nesreči smučarskega skakalca, ki ga je v Planici zbil avto, so tudi mene vrgli iz postelje – bila sem prva medicinska pomoč na kraju nesreče. Ljudje se med sabo poznamo, družimo se, ljudje s postaje gorske reševalne službe so enkratna družba, ki jo tudi potrebujem – da se ne vrtim neprestano samo v zdravniških krogih.«

Kaj pa strah?

Tudi Pogačarjeva se je v eni od reševalnih akcij vprašala, kaj sploh počnem tukaj. Po delu v bolnišnici je namreč utrujena padla v posteljo, nato pa klic in iz toplega zavetja se je znašla na zimskem Jalovcu. Ponesrečenca so uspeli rešiti, ona pa je bila popolnoma uničena.

Je v kakšni akciji še prisoten strah oziroma adrenalin? »Več adrenalina imam po navadi zaradi ponesrečenca, ker ne vem, kaj me na kraju nesreče čaka, kot zaradi bingljanja z jeklene vrvi. Tisto tanko vrv sem, tega ne bom tajila, prvič res gledala nezaupljivo. Tole nosi moje življenje, sem pomislila, vendar kaj hitro končala, saj s takim razmišljanjem ne bi daleč prišla,« razlaga Pogačarjeva, Macunova pa prida, da jo je bilo v prvi helikopterski akciji zagotovo strah.

Ko te dvigujejo, zamotanega v vreči, v helikopter, se počutiš zelo nebogljenega – to so izkusile na vajah tudi zdravnice, in nekateri ponesrečenci, ki niso tako hudo poškodovani in imajo »čas« za strah, včasih sploh nočejo v helikopter. Nekatere je zelo strah in se izjemno močno oprijemljejo zdravnikov. Nekoč je neka deklica prosila, ali se lahko »pelje« z zdravnico, ni hotela z moškim reševalcem. Enkrat pa se je tudi zgodilo, da neki češki padalec ni hotel v helikopter, ker se je bal visokega računa. Ni vedel, da je v Sloveniji helikoptersko reševanje še vedno brezplačno oziroma so sredstva zanj zagotovljena v proračunu v okviru nujne medicinske pomoči. Ponekod imajo tovrstno reševanje urejeno z zavarovalnimi premijami dostopnih cen (od 20 do 50 evrov).

Alenka Pavlovčič: Gorsko reševanje mi je dalo družino

Jaka Koren

Ljubljančanka je v gorski reševalni službi že dobrih 15 let, deset let je tudi zdravnica letalka, gore pa so jo k sebi zvabile, še preden se je zapisala medicini. Nekoč tudi tabornici so posebej ljube turna smuka in skale. Že 20 let je članica alpinističnega odseka Rašica in s kolegi alpinisti je poleg slovenskih okušala tudi skale v Dolomitih, Rusiji ter Kirgiziji. V zadnjem času išče v gorah vedno bolj samo sprostitev, ne hodi na zahtevne ture, temveč uživa v krajši turni smuki. Nekaj malega pri tej spremembi ima tudi njena dveletna hčerka.

Modrooki angel

Gorsko reševanje ji je dalo tudi družino. »Moža sem spoznala prav med reševanjem, ko mu je v Tamarju padla skala na glavo. Po akciji, ko smo ga skupaj s soplezalcem pobrali in odpeljali v bolnico, me je poimenoval modrooki angel,« se zasmeje Pavlovčičeva. Tudi zanjo je bila GRS logično nadaljevanje njene poklicne poti, se je pa najprej zaposlila v helikopterski nujni pomoči, nato so jo povabili še med gorske reševalce. Na nujni helikopterski medicinski pomoči je tako danes zaposlena deset odstotkov, 90 odstotkov pa oddela na ljubljanski urgenci. Torej je usposobljena za krizne razmere? »Nekaj samozavesti že imam, a se še vedno pojavijo čisto nove situacije in treba se je zavedati, da nikoli ne veš vsega.« Meni, da pri reševanju malo strahu koristi. »Veliko dejavnikov vpliva, da gre vse v redu, ne samo to, kako se jaz spuščam po jeklenici, temveč da vsa ekipa helikopterja deluje usklajeno, prav tako mora biti vse v redu s helikopterjem, vremenom – do vsega tega moraš imeti malo strahospoštovanja.« Pri reševanju čuti manj vznemirjenja kot pred leti, vendar se ji pulz zagotovo poviša ob vsakem pozivu. Poleti je že doživela dneve, ko je imela tudi šest reševanj drugega za drugim. Največkrat gre za lažje poškodovance, med njimi se je močno povišalo število padalcev, pa tudi za iskalne akcije, ko se ljudje izgubijo, zaplezajo.

»Rada opravljam svoje delo, in tako kot vanj vložim veliko energije, se mi ob pomoči drugemu v obilju tudi povrne. Na žalost se vse zgodbe ne končajo srečno in takrat se počutim povsem nemočno. Najbolj se mi vtisnejo v spomin ravno težke zgodbe in ugotovila sem, da je za to najboljša terapija pogovor s kolegi.« Skupaj analizirajo in predebatirajo akcijo, nato pa gre izdihat napetost v hribe, kjer lahko vse v miru premisli.

Andreja Vačovnik Voler, prva gorska reševalka na Koroškem

Osebni arhiv

V gorah je smrt intimnejša

V gore in gorsko reševanje se je najprej zaljubila zaradi knjig, v katerih so jo romantični opisi požrtvovalnih in težkih reševanj navdali z velikim spoštovanjem ter občudovanjem. »Sprva si niti pomisliti nisem upala, da bi lahko enkrat postala del njih. Vedno sem želela pomagati ljudem, rada imam gore, rada sem aktivna, rada imam izzive. Radovednost me je vlekla, in ko sem vpisala medicino, smo imeli celo na fakulteti eno predavanje iz gorske reševalne službe. Tako sem potem prišla do stikov s člani moje postaje in postala pripravnica. Da mi je bila dana ta možnost, sem še danes močno hvaležna.«

Domačija, na kateri je odraščala, je na 1000 metrih nadmorske višine. »Svet okrog moje domačije je prekrasen in ponuja skrite kotičke, ki jih človek ob delu in življenju potrebuje. Gore so bile in bodo vedno zaradi svoje veličine zame strast in tisti košček sveta, ki ga potrebujem za svoj notranji mir ter energijo.«

Tragični izid ji ni pustil spati

Njena prva reševalna akcija je bila v plazu na Raduhi leta 2010 in tega dne ne bo nikoli pozabila, saj je bil namenjen praznovanju rojstnega dne v družinskem krogu. Namesto z veseljem pa se je končal s prepletom vseh občutkov, ki ji še nekaj noči niso pustili spati. O tragičnem izidu je povedala, da je smrt v bolnišnici nekaj drugega kot nesreča v gorah. Zakaj? »Preprosto ne znam opisati. V bolnišnici ima veliko svojcev in tudi hospitaliziranih možnost, da se poslovijo od svojih. V gorah usoda zelo kruto preseka življenje človeka. Ostane veliko neodgovorjenih vprašanj, neizrečenih besed ... V bolnišnici tudi velikokrat spremljamo, kako življenje počasi ugaša, ob vsem medicinskem osebju, po možnosti na vseh mogočih aparatih … V gorah je smrt intimnejša. Poleg tega se v bolnišnici s smrtjo vse nekako konča protokolarno. V gorah je pa lahko to začetek težke akcije, ko je treba pokojnika s spoštljivim odnosom po težkem terenu »spraviti« v dolino na način, ki je varen za vso ekipo, in to pod dodatno čustveno obremenitvijo.«

Strah pri reševalnih akcijah se ji zdi v določeni meri koristen, saj preprečuje včasih prehitra dejanja. »Ne sme pa ga biti preveč, da nas ne zavira. Ko smo v akciji, niti ni časa za strah, je samo povečana previdnost – varnost je na prvem mestu. Potem je treba hitro in strokovno oskrbeti poškodovanega in ga čim prej na varen način rešiti. Občutki strahu pri meni po navadi pridejo zvečer, ko v miru analiziram akcije za nazaj in se začnem zavedati, da je bilo nekajkrat res nevarno,« pripoveduje Volerjeva in opozarja, da položaj zdravnikov gorskih reševalcev v zdravstveni dejavnosti ni točno opredeljen. »K sreči je predstojnik mojega matičnega oddelka razumevajoč in nimam problemov dobiti dopusta za vaje in druge obveznosti. Vendar lani na Brniku nisem smela dežurati, ker nisem dobila soglasja sveta zavoda naše bolnišnice.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.