Takrat, ko je Dolenjka doživljala kalvarijo, zaradi katere od Splošne bolnišnice Novo mesto zdaj zahteva 43 tisoč evrov odškodnine, je imela komaj 16 let. Bila je dijakinja srednje zdravstvene šole, rekreativna športnica. Imela je velike načrte.
Ker je dogodek na dekletu pustil hude posledice, o njem še po petih letih in pol govori s solzami v očeh, še vedno hodi tudi na psihološke obravnave. Ne bomo pisali o njenem imenu in priimku, rekli ji bomo Marjetka. Prav tako ne bomo pisali o imenih in priimkih vpletenih zdravnikov, saj ne toži posameznikov, temveč ustanovo.
Zdravniki sprva niso ugotovili ničesar, samoplačniški pregled pri ginekologinji v Velenju pa je pokazal, da se na Marjetkinem jajčniku skriva nevaren tumor.
ODSLOVILI SO JO, ONA PA JE IMELA TUMOR
»V novomeško bolnišnico sem prišla zato, ker sem imela močne bolečine v spodnjem delu trebuha. Tam sem ostala dva ali tri dni. Zdravniki so rekli, da sem preobčutljiva, in me poslali domov. Bolečine so se stopnjevale, bolelo me je že samo, če sem jedla, zato sem samoplačniško šla v ginekološko ambulanto v Velenje. Tam je ginekologinja presenečena ugotovila, da imam šest centimetrov velik tumor na levem jajčniku, in mi dala napotnico za operativni poseg. S starši smo se odločili, da grem na operacijo v novomeško bolnišnico, kjer bom najbližje domačim,« je svojo izpoved na sodišču začela Marjetka. Že na prvi pogled je jasno, da je nežno dekle. V letu 2012 verjetno ni bila nič drugačna.
URIN TEKEL V TREBUŠNO VOTLINO
Še isti dan so jo v Novem mestu operirali. »Po operaciji se je izkazalo, da mi urin iz mehurja teče v trebušno votlino. Zato je bil potreben še en poseg, pri katerem pa je ponovno prišlo do napake, ker mi je urin tekel skozi šive iz telesa.«
O nadaljevanju zgodbe na novomeškem sodišču, kjer pred sodnico Ireno Matekovič teče pravda, niso govorili, saj se odškodninski zahtevek nanaša na zdravljenje v novomeški bolnišnici. Je pa za razumevanje situacije treba pojasniti, da so ji po tistem v Novem mestu predlagali še en operativni poseg, a se je skupaj s starši zaradi nezaupanja odločila, da zdravljenje nadaljuje na urološki kliniki v Ljubljani, kjer pa ponovna operacija ni bila potrebna.
PET MESECEV JO JE NEGOVALA MAMA
Marjetka je bila še dva meseca po operaciji v postelji, ni mogla sama vstajati, pomoč je potrebovala celo zato, da je prišla do stranišča. Že prej je bila drobna, po tistem je izgubila še 10 kilogramov, z bolečino je premagovala stopnice. Ni mogla obiskovati šole, zamudila je celotno šolsko leto, ni mogla dvigovati večjih bremen, ni se mogla pripogibati, zaradi posledic nikoli ne bo mogla opravljati želenega poklica medicinske sestre, saj jo ob večjih naporih še vedno spremljajo bolečine.
Ta dogodek je prizadel vso njeno družino, saj je bila mama zaradi njene nege na bolniškem dopustu pet mesecev. Kot smo že zapisali, Marjetka še vedno potrebuje psihološko obravnavo.
Trdi, da so v novomeški bolnišnici naredili strokovno (medicinsko) napako, saj naj med posegom ne bi ravnali s potrebno profesionalno skrbnostjo, zato je nastala že navedena škoda.
NE NAPAKA, BIL JE ZAPLET
V Splošni bolnišnici Novo mesto pravijo: »Poškodba mehurja ni posledica strokovne napake, ampak zapleta.« Zanj pa odškodninske odgovornosti ne prevzemajo. Pojasnili so, da do poškodb mehurja pri tovrstnih posegih, kot je bil izveden pri Marjetki, lahko pride skoraj v desetini primerov, večine pa takoj ni mogoče opaziti. Pojasnjujejo še, da je poškodba mehurja sicer redek zaplet, do katerega pa lahko pride, čeprav je urgentni poseg opravljen po pravilih stroke.
Marjetka je na sodišču trdila, da ji pred operacijo nihče od zdravnikov ni povedal, do kakšnih zapletov lahko pride. »Staršem so pred operacijo dejali le to, da zaradi komplikacij lahko pride do odstranitve jajčnika. Ko se je zgodilo, kar se je, so mi zdravniki razložili, kaj se je dejansko zgodilo.«
PODPISI PRED OPERACIJO
Kar veliko razprave se je vrtelo okoli podpisov. Namreč, vsakdo (za otroke pa starši) mora pred operacijo podpisati kup papirjev. Če ste se že kdaj znašli na operacijski mizi, potem se verjetno spominjate, da ste morali prej podpisati vsa možna soglasja in izjave. Če vas zdaj vprašam, ali veste, kaj točno je pisalo na listih, ki ste jih podpisali, sem prepričana, da večina ne bi znala našteti prav veliko stvari. Še posebej če je šlo za urgenten poseg.
Marjetka trdi, da so v novomeški bolnišnici naredili strokovno (medicinsko) napako, saj naj med posegom ne bi ravnali s potrebno profesionalno skrbnostjo.
»Pred posegom sem imela hude bolečine, nisem mogla hoditi, tudi bruhala sem, hotela sem le, da se bolečine čim prej končajo. Nisem dobila nobenih napotkov, da moram pred operacijo izprazniti mehur ali črevesje. Mislim, da na stranišče pred posegom nisem šla.«
Na obravnavi je sledilo pregledovanje podpisov na listinah, ki so se znašle v sodnem spisu. Gre za privolitve pred anestezijo, na katerih je po mnenju odvetnice bolnišnice podpis tožnice, saj je zelo podoben tistemu, ki je na listini, s katero je pooblastila odvetnika. »Domnevam, da je moj podpis, a se ne spomnim, da bi podpisala to privolitev, niti ne kdaj kasneje,« je trdila Marjetka, in ko so gledali podpise na drugih listinah, je ugotovila, da so jih podpisali starši.
»V pisnem soglasju piše, da lahko pride do zapletov v zvezi z notranjimi organi. Razumete to?« jo je spraševala odvetnica bolnišnice, ona pa je že v joku kratko odgovorila, da razume, a da se res ne spominja, da bi ga podpisala, saj jo je takrat močno bolelo.
V nadaljevanju se obeta zaslišanje zdravnikov.
