Jakov Fak je v četrtek v Pjongčang Sloveniji priboril prvo olimpijsko kolajno na letošnjih zimskih olimpijskih igrah. Njegova kariera je polna vzponov in padcev, idej o prezgodnjem koncu kariere, sestavni del v želji po najboljšem možnem izidu pa so tudi konflikti, a dosežki so mu dali na koncu vedno prav.
Jakov Fak je praktično celo kariero trdno povezan s slovenskim biatlonom in slovenskimi trenerji. Že leta 2009 je tekmovalec iz Mrkopalja v Gorskem Kotarju na Hrvaškem na svetovnem prvenstvu prav vPjongčangu, tam je prvo slovensko zgodovinsko medaljo osvojila tudi Teja Gregorin, prvič zablestel in si priboril prvo veliko kolajno. Vnaprej je bil jasen dogovor, da za Hrvaško nastopa do olimpijskih iger v Vancouvru 2010, nato pa se pridruži slovenski ekipi, kar je bil v tem obdobju pričakovan korak, saj se je podobno pred njim odločila tudi Dijana Grudiček, kasneje eden ključnih členov slovenske ženske štafete.
Slovenci niso plačali 100.000 evrov
Sledila je kolajna na olimpijskih igrah v Kanadi, ki bi kaj lahko pomenila tudi konec kariere. Slovenska stran je vztrajala pri prestopu, povečali pa so se tudi apetiti na Hrvaškem in južni sosedje so za prestop svojega takrat 23-letnega aduta zahtevali 100.000 evrov odškodnine. Tekmovalec se je takrat znašel med kladivom in nakovalom ter kasneje priznal, da je takrat razmišljal tudi o koncu kariere, saj bi brez strokovnega vodstva Uroša Velepca ostal tudi brez pogojev za trening. "Dovolite mi, da ostanem športnik," je ena njegovih slavnih izjav iz tega časa.
Slovenska stran ni tvegala z naložbo, z dogovorom o pomoči razvoju hrvaškega biatlona pa je tik pred začetkom nove sezone novembra 2010 vendarle dobil slovenski potni list, 28. novembra 2010 pa tudi dovoljenje Mednarodne biatlonske zveze za nastop v slovenskem dresu.
S prestopom v slovensko vrsto so se nadaljevali uspehi, saj je Fak že na prvi tekmi 5. decembra 2010 v Östersundu osvojil prve "slovenske" stopničke. Prvi večji udarec je sledil na svetovnem pokalu januarja 2011 v ZDA, kjer je tekmovalcu zmrznil prst do te mere, da je izgubil 100-odstotni občutek pri proženju in ob hudem mrazu ima s tem še vedno težave. Sledila je odpoved nastopa na SP v ruskem Hanti Mansijsku, a uspehi so se v naslednji sezoni nadaljevali in leta 2012 je Fak Sloveniji v Ruhpoldingu na Bavarskem na posamični 20-kilometrski tekmi priboril prvi naslov svetovnega prvaka v zgodovini.
Najkasneje leta 2015 je Jakov Fak dokazal, da ni le športnik, ki bi slepo sledi navodilom vodstva reprezentance, ampak usodo vzame tudi v svoje roke. Končni izid bržkone največjega funkcionarskega "spopada" v zgodovini slovenskega biatlona je bil odhod trenerja Uroša Velepca v Ukrajino, saj je Fak ocenil, da nujno potrebuje novega trenerja, pa čeprav je že pred tem treniral s svojo ekipo in Tomašem Kosom, ki je leto pred tem začasno zapustil Slovenijo, a se nato vrnil v vlogi prvega trenerja.
Bolezni vzele dve sezoni
Pod vodstvom Kosa Fak nato v naslednjih dveh letih ni dobil prave priložnosti, saj so se vrstile bolezni, ki so mu takorekoč vzele dve sezoni, pred letošnjo pa je, vnovič v želji po visokih uvrstitvah, sledil presenetljiv zasuk in Fak se je odločil, da bo sodeloval z ukrajinsko žensko vrsto in starim trenerjem Velepcem, pa čeprav Kos v dveh sezonah bolezni sploh ni dobil priložnosti, da se dokaže.
Ne glede na presenetljive odločitve pa je Fak vedno dokazal, da ima prav. Zadnja potrditev je kolajna vPjongčangu, v karieri pa se je tekmovalcu nabralo 24 stopničk v svetovnem pokalu, med katerimi je bila kar tretjina zmag. Na svetovnih prvenstvih je Fak doslej osvojil pet kolajn, dvakrat je bil svetovni prvak, doma ima tudi dve olimpijski odličji.
Prav usmerjenost v vrhunske cilje, vse preskočene ovire in krize, pa so potrdile, da javnost športnika z jasno vizijo in visokimi uspehi tudi sprejme. Slovenci so Jakova Faka sprejeli za svojega in mu letos namenili tudi vlogo nosilca zastave na odprtju iger, ki pa jo je Fak po grobem napadu posameznih nestrpnežev na družbenih omrežjih, pa tudi nekaterih novinarjev, zavrnil. A obenem je od javnosti in športnikov dobil potrdilo, da je že dolgo sprejet tako na Hrvaškem, kot tudi v novi domovini na južni strani Alp.
