Svoj vstop na politični parket pred desetimi leti je poimenovala povabilo na ples in se ni ozirala na preventivne opazke mnogih, da se bo osmešila, ponižala in da jo bo to divje plesanje psihično dotolklo. Namesto da bi se ustrašila, so jo taka svarila podžgala. Nekaj časa je v javnosti ni bilo, zdaj pa se je spet oglasila. Zakaj? Preprosto – ker ne more biti tiho. O nepravilnostih v invalidskih organizacijah in širše bo opozarjala še iz groba, se pošali.
Čakala me je na postelji, a nikakor ne morem zapisati, kot bi morda kdo pričakoval: nemočno je ležala na postelji. Nemoč in Elena Pečarič v isti povedi nimata kaj iskati. Od nekdaj je močna, neodvisna, tudi trmoglava, za marsikoga kruta, neprizanesljiva in težavna. Takoj sem se udomačila ob njeni postelji in zamikalo me je, da bi se usedla na goli parket, pa me je prehitela Elenina asistentka in prinesla stol. Potem pa sem se po nekaj minutah zalotila, da sklanjam in obračam glavo, da bi bile najine oči v isti liniji. In pred mano ni bila Elena invalidka, kje pa! Sploh nisem pomislila na to, preveč me je zaposlovalo to, kaj ima povedati.
Medtem ko je njeno telo nemočno, so njene misli mogočne, švigajo sto na uro in ji marsikdaj ne dajo spati. Zadnje čase največkrat zaradi prihajajočega zakona o osebni asistenci. Ta hendikepiranim zagotavlja samostojnost in avtonomnost na vseh področjih življenja. Občasno jo zaradi tega grabi panika, ker je okoli podzakonskih aktov še veliko nedorečenega. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je bila v preteklosti članica delovne skupine o dolgotrajni oskrbi, prav tako je bila strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih pri YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa; kot pravi, je v vlogi strokovnjakinje, uporabnice in testnega zajčka. »Vse gre tako počasi. Nobena vlada nam ne reče ne, vendar naredi pa tudi ne kaj dosti.«
Predseduje Društvu za teorijo in kulturo hendikepa, ki je s 112 zaposlenimi osebnimi asistenti ter devetimi v administraciji nevladna organizacija z največ zaposlenimi v državi. »Nosim veliko odgovornost, tako do sofinancerjev kot do vsakega uporabnika in delavcev – delovna zakonodaja je zelo rigidna, pri nas pa je veliko individualnih odnosov in vse to je treba imeti pod kontrolo. Pri nas glede osebne asistence ni enotnih kriterijev, vsaka organizacija dela po svoje, in ker nimamo več mest, naši uporabniki že nekaj let ne morejo dobiti tistega, kar bi dejansko potrebovali.«
Za Evropo smo drekec
V prvi knjigi Eutropija je problematizirala in raztrgala Lizbonsko pogodbo, ki so jo drugi jemali kot Biblijo Evropske unije. »EU-debate sem se lotila, ko je bil zanjo še čas.« Zaradi vsega, kar je preštudirala, se ji raven razprav o arbitražnem sporazumu zdi smešna. »Polaganje upanja v Evropo kot rešiteljico je nesmiselno. Mi smo za Evropo en mičken drekec, medtem ko je Hrvaška politično zanjo veliko zanimivejša – za eksploatacijo, turizem, počitnice. Mi pa smo itak dokazali, da te naloge nismo vešči. Kdo se sploh še spomni in ali se jima je kaj zgodilo – tistima, ki so ju ulovili pri prisluškovanju? Gremo se politiko, ki je smešna in ji nismo dorasli. Glede arbitraže bomo zopet morali požreti neke kompromise, politiki pa jih bodo ovili v celofan, češ saj je čisto super, da bodo tako zakrili lastno nesposobnost.«
Invalidi niso imuni za pokvarjenost
Njen ventil je pisanje in ta mesec je izdala svojo drugo knjigo. Naslovila jo je Invalidski catch the cash: državne loterijske igre, gre pa pravzaprav za njeno raziskovalno novinarsko delo, v katerem opozarja na nenamensko porabo javnih sredstev, nepravilnosti in netransparentne posle, ki potekajo med nekaterimi invalidskimi funkcionarji, znotraj Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (FIHO), z namenskim denarjem FIHO, denarjem Loterije Slovenije, z lovkami v mnogih ključnih državnih institucijah in ne nazadnje s proaktivno ali tiho podporo politike, največkrat pa z njenim sprenevedanjem, da se ne dogaja nič spornega. Sredstva, prelita v FIHO, so izven državnega proračuna in tako lažje izpostavljena zlorabi.
Zakaj prihaja do vseh mahinacij? »Ker ljudje povsod vidijo svoj interes, kje bodo lahko nekaj nakradli. Cela slovenska klinčeva logika temelji na tem, kako naj pridem skozi, da se mi ne bo nič zgodilo, pa da bom pobral odstotke. Pri invalidih ni nič drugače, pokvarjenost ne izbira, tudi tisti na vozičku zanjo niso imuni. Ljudje, ki upravljajo denar pri invalidskih organizacijah, imajo zelo dobro strategijo, so politiki stare šole, ki jih ne more nihče premakniti. Pridajte zraven še oportunistično politiko, tako levo kot desno, ki določene stvari potegne na plan, kadar ji to koristi, in opusti, kadar vidi, da ji ne prinaša političnih točk. Ali pa bi jo govorjenje čez invalide celo ogrožalo – to vidi kot samopokop,« opaža Elena, ki vidi invalide kot žrtve lastnih predstavnikov v njihovih organizacijah.
Mnogi si ne drznejo biti neusmiljeni do invalidov, Elena pa je. »Samo zato, ker so invalidi, se mi ne smilijo. Tudi sama sebe nisem nikoli tako dojemala. Imam morda ekstremen pogled nase, zato sem tako zahtevna tudi do drugih. Mislim, da je to normalno. Ne maram pomilovanja in se tako tudi obnašam do drugih.«
Zaletavanje v zid
Že mnogi novinarji so se lotili problematike, o kateri piše, in prav nič se ni zgodilo. »Najmanj 15 let se z opozorili o nepravilnostih zaletavam v zid. To nikoli ni bil moj življenjski cilj, vendar sem kot gojenka v zavodu v Kamniku doživljala zelo velike pritiske in pogojevanja glede prihodnosti. Tja so si nas hodili ogledovat funkcionarji Društva distrofikov Slovenije, češ kdo bi bil primeren za vodilne kadre v njihovi organizaciji. Zagotovo sem bila med perspektivnimi, a me niso mogli zlomiti.« Sposobna, a neukrotljiva in nikakor podredljiva. Ogleduhi so celo klicali njeno mamo, češ naj pazi, kaj njena hči počne in govori. Že med študijem so ji dali vedeti, da naj pazi na svoja dejanja, saj se bo kot invalidka težko zaposlila. Še posebej kot »problematična« invalidka. Zdraharica, pa čeprav študirana in sposobna. »Ampak dokazala sem, da se da mimo tega. Da ne potrebujem invalidske organizacije, ki ne deluje v moje dobro. Sem pač tak karakter.«
Imena v vrhu FIHA so se zamenjala, a po Eleninih besedah se struktura delovanja ni. In zato ne namerava utihniti. Kljub neprijetnostim s številnimi tožbami, katerih podrobnosti se niti več ne spomni. Se pa spomni obsodbe leta 2016 zaradi objave lastninskega lista Borisa Šuštaršiča, predsednika Društva distrofikov Slovenije, še vedno pomembnega funkcionarja v invalidskih organizacijah. »Razkrila sem imetje Društva distrofikov, ki je ogromno v nepremičninah, in še vedno trdim, da se večini članov tega društva o obsegu tega premoženja še sanja ne, kaj šele da bi od tega imeli kakšne koristi. Z objavo sem želela samo podkrepiti svoje izjave in pokazati, da si očitkov ne izmišljujem. Inspiracijo mi je dal gospod Pezdir, ki je rekel, da ljudje samo govorijo o stricih iz ozadja in navajajo neke prazne fraze. Jaz pa se nikoli nisem skrivala, kot novinarki in angažirani državljanki se mi zdi še posebej pomembno, da ne govorim in obtožujem kar tako počez.«
Piše oseben, presunljiv roman
Kdaj bo utihnila in dokončno obupala? »Ne bom! Saj to hočem povedati: obupala bom samo takrat, ko umrem, ko ne bom mogla nič več zavpiti. Pa še takrat se bom oglasila tako kot Bertolin (Pepi Žbaradorija) v Mlakarjevi pesmi: Preden me pokopljete, imam še nekaj za povedat!« se je zasmejala. »Trdim, da mora biti rešitev za naslednjo vlado ta, da ne delajo programov posebej za invalide, posebej za gospodarstvo, posebej za Rome – to je brez zveze! Treba je misliti na razvoj, in razvoj česarkoli mora temeljiti na pravni državi, ne pa na farsi pravne države, kot je sedaj pri nas. To pomeni, da moramo imeti vsi možnost odločanja in hkrati prevzemanja odgovornosti. Ne moreš samo zahtevati pravic, potem se pa skriti.«
Verjetno nas bo presunila tudi z naslednjo knjigo, katere izid obljublja ob koncu tega leta. To bo osebni roman, izpoved o njenem življenju v zavodu. Brez tančic, naravnost nas bo butnila in razgalila življenje v institucijah, ki se jih po njenem mnenju še vedno prikazuje v lepših barvah. »Povedala bom, kako sem živela med temi zidovi, zaradi katerih sem verjetno postala taka borka. Če bi lahko pripoved primerjala s kakšnim filmom, bi to bil irski film Sestre magdalenke (o zatiranju mladih deklet v irskem samostanu, op. a.), ob katerem sem jokala, saj sem našla vzporednice s strukturo sistema v naših zavodih. Skozi podobo nemoči, ki sem jo vzbujala v drugih, sem hotela pokazati, da lahko pomagam drugim. Sem ena najtežje hendikepiranih, vendar sem bila med privilegiranimi.« V družini je bila sprejeta, zaželena, nikoli se je niso sramovali, je zavračali. Večine vrstnikov v zavodu se spominja kot prestrašenih, veliko jih je bilo v družini nezaželenih ali vsaj ne razlog za ponos. Čutila je trpljenje drugih in se velikokrat zjokala. Čutila pa je tudi moč, neuklonljivo voljo, in ta se je skozi leta samo še okrepila.
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
