Da je neenakost vse večji problem, se vse bolj zavedajo tudi oblastniki. Že leta 2013 je takratni ameriški predsednik Barack Obama izjavil, da je dohodkovna neenakost eden največjih problemov današnjega časa.
Vsaka dva dni je svet lani dobil novega milijarderja. 3,7 milijarde oziroma 50 odstotkov prebivalstva v tem času ni beležilo rasti bogastva.
Papež Frančišek v svojih govorih pogosto opozarja na probleme, ki izhajajo iz »neenakomerne porazdelitve sadov zemlje«. Celo predsednica IMF Christine Lagarde je leta 2016 izjavila, da je neenakost seksistična, s čimer je ciljala na to, da večje neenakosti bolj prizadenejo ženske. Tudi lansko zasedanje Svetovnega gospodarskega foruma, kjer se zberejo najvplivnejši posamezniki iz sveta gospodarstva, je minilo v znamenju razprav o tem, da naraščajoča neenakost grozi tudi svetovni ekonomiji.
Bogati še bogatejši
Toda kljub temu ni bilo narejenega kaj dosti, da bi zajezili skrb vzbujajoče trende, ki jih potrjuje tudi zadnje poročilo organizacije Ofxam. Njihov izvršni direktor Winnie Byanyima meni, da je težko najti podjetnika ali politika, ki ne bi bil zaskrbljen zaradi neenakosti: »Še težje je najti nekoga, ki bo nekaj ukrenil glede tega.« Kot pravi, mnogi stvari še poslabšujejo z nižanjem davkov in krčenjem delavskih pravic.
Od vsakih petih dolarjev v letu lanskem letu ustvarjenega bogastva je romalo k odstotku najpremožnejših. Polovica človeštva od tega ni dobila nič.
Najnovejše poročilo kaže, da je kar 82 odstotkov vsega lani ustvarjenega bogastva romalo v roke odstotka najpremožnejših. V istem času pa je kar 25 milijonov ljudi, med njimi večina žensk, delalo v suženjskih razmerah. Vsaka dva dni je svet dobil novega milijarderja, medtem ko so plače polovice človeštva ostale enake.Poročilo sicer revidira lanskoletno raziskavo v kateri so trdili, da ima samo osem ljudi toliko premoženja kot polovica človeštva. Najnovejši podatki kažejo, da je teh 42. Verjetno pa gre tudi pri tem za ocene, saj je povsem točne podatke zaradi skrivanja bogastva skoraj nemogoče podati.
Kljub temu pa so trendi jasni in zelo zaskrbljujoči. Izjemno rast neenakosti pripisujejo cvetočemu finančnemu svetu, kjer se obračajo virtualne milijarde. Ustanovitelj Amazona Jeff Bezos je na primer v samo prvih desetih dneh lanskega leta z uspešnim trgovanjem na ameriškem Wall Streetu povečal svoje bogastvo za šest milijard dolarjev.
Od leta 2006 je premoženje najbogatejših raslo za 13 odstotkov na leto, premoženje preostale populacije pa z dvema odstotkoma, več kot šestkrat počasneje.
V Oxfamu opozarjajo, da je takšen razvoj nesprejemljiv. Manjšina namreč akumulira veliko bogastvo, medtem ko tisoče ljudi po svetu kljub delu živi v revščini. V organizaciji so zato pozvali svetovne voditelje, da svoje besede spremenijo v politična dejanja, ki bodo preprečevala izogibanje plačevanju davkov in dvignila plače delavcev.
Stagnacija plač od osemdesetih
Avtor svetovne uspešnice Kapital v 21. stoletju Thomas Piketty opozarja, da je odstotek najbogatejših od osemdesetih let naprej dvakrat bolj profitiral kot polovica najrevnejših. Tudi svetovno znani profesor ekonomije Branko Milanović, ki se že vrsto let ukvarja z neenakostmi, opozarja na to, da od osemdesetih let beležimo večanje neenakosti v skorajda vseh državah sveta.
Profesor Gabriel Zucman, avtor knjige Skrito bogastvo narodov, v kateri opozarja na probleme davčnih oaz, pa opozarja, da se bogastvo izjemno hitro zbira v rokah najbogatejših in da tam tudi ostaja. Kot pravi, je čas, da se začne nagrajevati delo, ne pa bogastva.
Mark Goldring, izvršni direktor britanskega Oxfama, izpostavlja, da takšna koncentracija izjemnega bogastva ni znak uspešne ekonomije, temveč simptom sistema, ki drži milijone zgaranih delavcev z nizkimi plačami pod pragom revščine.
Ameriški ekonomist Richard D. Wolff pa je pred kratkim izpostavil primerjavo med današnjim stanjem v ZDA in stanjem v Franciji v revolucionarnem letu 1789: »Danes ima odstotek najbogatejših 38,9 odstotka bogastva v ZDA, v Franciji so imeli pred francosko revolucijo trije odstotki najbogatejših 35 odstotkov bogastva.«
Revščina kot posledica širitve kapitalizma
O novih izsledkih smo se pogovarjali tudi z doktorjem sociologije Markom Kržanom, ki se s tovrstnimi problemi ukvarja na strokovnem področju. Kot pravi, lahko vzroke za večanje neenakosti od osemdesetih let naprej vidimo v širitvi kapitalizma na nekdanji socialistični blok in tretji svet.
Poudarja, da je tudi tam kapitalizem nastal s prvotno akumulacijo kapitala, ki poteka s prisvojitvijo zemlje malih kmetov ter skupnostne in državne lastnine, kar ustvarja množico revnih: »To se najnazorneje vidi v Južni Ameriki, Afriki in Indiji, kjer nastajajo barakarska naselja (slumi in favele), v katerih prebiva 'odvečno prebivalstvo', ljudje, ki nimajo več svoje obdelovalne zemlje, po drugi strani pa jih ne potrebuje niti industrija. Živijo v paralelnem svetu, ki je svet skrajne revščine in brezperspektivnosti. To je tudi glavni vzrok za svetovne migracije,« razmišlja Kržan.
Okolje ne bo preneslo našega vzorca razvoja
Nekateri, ki dvomijo o katastrofični sliki sveta, opozarjajo na to, da se je število tistih, ki živijo v absolutni revščini, zmanjšalo, predvsem zaradi razvoja Kitajske. Kržan glede tega izpostavi, da ta država ni »navadna« kapitalistična država, ker ima močne elemente planskega gospodarstva. »Zato je Kitajska veliko bolj uspešna v kmetijstvu in boju proti revščini kot Indija, ki je kapitalistična, že odkar so jo kolonizirali Britanci. Zmanjševanja absolutne revščine v nekaterih državah ni mogoče šteti za uspeh, kvečjemu je pokazatelj, kaj bi bilo mogoče doseči z načrtno ekonomsko in socialno politiko,« poudarja Kržan.
Neenakost pri nas večja, kot se zdi
Po Ginijevem koeficientu neenakost v Sloveniji ni tako problematična. Toda kot izpostavlja Kržan, ta pokaže le del zgodbe: »Ne upošteva dohodkov od kapitala, zlasti ne tistih, ki so skriti v davčnih oazah in podobno. Veliko boljši približek dejanski neenakosti je premoženjska neenakost. Ta pa je v Sloveniji zelo visoka, že blizu evropskega povprečja. Deset odstotkov najbogatejših ima v lasti 47,3 odstotka vsega premoženja, torej skoraj polovico. Najrevnejših 20 odstotkov ima v lasti le 0,5 odstotka premoženja.« Doda, da ima premoženje veliko vlogo. »Delavec s povprečno plačo, ki nima lastnega stanovanja, bo polovico dohodka namenil za najemnino in stroške stanovanja. Torej bo v neprimerno slabšem položaju kot nekdo, ki ima sicer enako plačo, a je povrhu še lastnik stanovanja,« opozori Kržan.
Obenem opozori, da Kitajski razvoj poteka po angloameriškem zgledu, ki pelje v socialno in ekološko katastrofo: »Na vsakih 100 prebivalcev, ki zlezejo iz absolutne revščine, pride nekaj zelo premožnih lastnikov kapitala, birokratov ali menedžerjev z luksuzno potrošnjo. Zmogljivosti planeta ne dovoljujejo, da bi potrošniške modele z Zahoda prenesli na Kitajsko in v druge države. Predstavljajte si, kaj bi pomenilo, če bi imel vsak odrasel en avto.«
Potreba po ukrepanju
V Oxfamu med ukrepi, ki bi omogočili, da bi ekonomija služila vsem, in ne samo peščici bogatih, predlagajo omejitev dobičkov delničarjev in najvišjih direktorjev ter uveljavitev minimalne plače, ki bi omogočala dostojno življenje. Izpostavljajo tudi potrebo po omejitvi plačnih neenakosti med spoloma.
Z današnjim tempom bi namreč potrebovali 217 let, da bi se razlike v plačilu med spoloma odpravile. Izpostavljajo še potrebo po višji obdavčitvi najbogatejših in preprečevanju izogibanja plačevanja davkov s poslovanjem prek davčnih oaz. Priporočajo tudi večje vlaganje v javni sektor oziroma izobraževanje in zdravstvo.
Kot ocenjujejo, bi samo 1,5-odstotna obdavčitev milijarderjev vsakemu otroku na svetu omogočila šolanje. Kržan izpostavlja potrebo po drugačnem definiranju blaginje, saj svet ekološko ne bo prenesel takšnega razvoja.
»Večina potrošnih dobrin, ki jih uživa srednji razred, ne povečuje kakovosti življenja, ampak samo obremenjuje okolje in preusmerja proizvodnjo stran od koristnih predmetov,« opozarja Kržan in dodaja: »Potrebujemo radikalno skrajšanje delovnega časa in usmeritev proizvodnje v dobrine, ki so dejansko koristne, ne pa v lažne potrebe.« Kot zaključi, tega v kapitalizmu ni mogoče storiti, ker to spodkopava njegovo osnovo, profitni motiv.
