V prejšnji številki revije Reporter smo lahko brali o Titovi seji smrti, ki se je, kot je razvidno iz beograjskih arhivov, po katerih je brskal publicist Roman Leljak, odvijala 13. julija 1972. Seji sveta za državno varnost so prisostvovali vodilni akterji jugoslovanske politike in državne varnosti, z izjemo drugega moža države Edvarda Kardelja. Kot je razvidno iz dokumentov, je beseda tekla o ukrepih proti nasprotnikom države in čistkah v pravosodju. Roman Leljak je za Reporter povedal, da so na seji odločali o terorističnih akcijah, ugrabitvah, likvidacijah, tako doma kot po svetu. Vse skupaj je seveda v praksi izvajala Udba.
Tito in njegovi sodelavci so na seji ugotavljali, da sta za akcijo militantov stala Cia in Nato. Kot je dejal Tito, so bili financirani in opremljeni s strani ZDA.
Strmoglavljene feniksa
Leta 1961 je hrvaška emigracija v Avstraliji ustanovila Hrvaško revolucionarno bratstvo (HRB), organizacijo, katere cilj je bil odcepitev hrvaške od SFRJ. HRB je svoje delovanje razširilo tudi v Evropo ter ZDA, kjer uživalo podporo ameriške obveščevalne službe Cia. Po zadušitvi hrvaške pomladi decembra 1971 je organizacija ocenila, da so nastopile idealne razmere za začetek oborožene vstaje proti federaciji na področju južne Hrvaške, Like in Hercegovine. Operacija se je imenovala Akcija Feniks. Orožje je skupina nabavila v Nemčiji, priprave pa so izvajali nedaleč od jugoslovanske meje z Avstrijo. V državo je skupina vstopila 20. junija 1972 v bližini Mute, kjer so ugrabili tovornjak in se z njim odpeljali na planino Radušo v današnji Bosni in Hercegovini. Do prvega spopada s policijo je prišlo pet dni za tem. Kmalu so na območje prihitele enote JLA in teritorialne obrambe, ki so potrebovale skoraj mesec dni, da so opravile z devetnajstimi gverilci. Skoraj vsi so dočakali isto usodo.
Likvidacija
Dokumenti razkrivajo, kako je jugoslovanski vrh odločal o usodi zajetih ustaških emigrantov, medtem ko jih je polovica padla v bojih. Po zaslišanju ujetnikov so agenti Udbe izvedeli, da je z »infiltratorji« sodeloval Stjepan Crnogorac, ki je upornike pripeljal do zbirnega mesta ob meji. Kot piše Reporter, so slovenski udbovci 3. julija 1972 izvedli njegovo ugrabitev in ga iz Salzburga na skrivaj prepeljali čez mejo v Ljubljano. Sedem ujetnikov so jugoslovanski organi likvidirali že med zaslišanjem in niso bili deležni sojenja, Tito pa je na seji poudaril, da je zdaj najboljši čas, da se ujete teroriste postavi pred sodišče ter se jim »sodi tako, kot je treba, in ve se, kakšen mora biti rezultat tega«. Sodišče v Sarajevu je sledilo namigu in trije ujetniki so bili ustreljeni, medtem ko je Tito najmlajšega Ludviga Pavlovića pomilostil na 20 let zapora.
Voditelj HRB je bil likvidiran tri mesece pred začetkom Akcije Feniks. Josip Senić je prišel iz Avstralije v Evropo z namenom, da organizira upor.
Čistke v sodstvu
Leljak se je prepričal tudi o vlogi Staneta Dolanca pri sprejemanju odločitev na najvišji ravni. Dolanc se je na seji namreč zavzel za bolj učinkovito obračunavanje z notranjimi sovražniki, saj da samo zunanja ofenziva brez notranje ne more biti uspešna. Dolanc je predlagal ustanovitev posebnega organa in Tito se je v vsem strinjal z njim. Predsednik BiH Hamdija Pozderac je na seji oznanil, da so v republiki izvedli temeljito čistko med predsedniki okrožnih sodišč in javnimi tožilci ter na položaje nastavili »naše politične kadre«. Tito se je na sestanku celo zavzel za ukinitev smrtne kazni, čeprav je v isti sapi dal ukaz za usmrtitev hrvaški upornikov. Zbrani so se odločili, da vsebine seje ne bodo delili z javnostjo. Kljub uspešnemu zatrtju hrvaškega upora pa je bil Tito precej nezadovoljen z varnostnimi razmerami. Nekoč naj bi izjavil: »Dobro smo jih dobili po glavi«.
