Milan Munda je prvič daroval kri leta 1984 v nekdanji JLA. »Takrat smo mladi fantje kri dajali zato, da bi prej šli domov. Po vrnitvi iz JLA smo se o krvodajalstvu doma pogovarjali s stricem, sicer aktivnim krvodajalcem v Mariboru. Njegove besede o pomenu tega humanega poslanstva, kar krvodajalstvo je, so bile tako prepričljive, da sta redna krvodajalca postala oba njegova sinova in tudi jaz. Tako kri redno darujem od avgusta leta 1985, vsake tri mesece. Redno se odzivam tudi na (dodatne) klice s transfuzije. Prvič so me poklicali po enem letu in pol zaposlitve. Spominjam se, da smo reševali mamico z novorojenčkom. Takrat nas je kri darovalo dvajset, maksimalno, kolikor smo lahko. Mamica in dojenček iz Krapine sta preživela. Zame osebno je krvodajalstvo nadvse plemenito humanitarno dejanje. Ko daš kri, se zavedaš, da boš nekomu rešil življenje oziroma pomagal v nekem drugem smislu, ker kri uporabijo tudi za raziskave in kot zdravilo. V Sloveniji je krvodajalstvo prostovoljno, brezplačno in anonimno. Tako mora ostati. Nikoli ne bi krvi dal za denar. Tudi sam sem pred 13 leti prejel vabilo iz Avstrije, da bi kri daroval za plačilo. To je prekupčevanje z organi, če daš kri za denar. Dokler bom zdrav, bom krvodajalec v Sloveniji. Od tega me ne bi odvrnila niti ukinitev prostega dneva.« S svojo humanostjo je Milan Munda tudi zgled svojima otrokoma, sinu Marku, magistru tekstilne kemije, in Sari, magistrici ekonomskih in poslovnih ved.
Skromne želje: želijo si samo zaposlitve
Sara bi bila najbolj srečna, če bi dobila službo. Tudi oče Milan, po poklicu grafik, tiskar, si želi, da bi se lahko znova zaposlil.
Pomoč ljudem
Sara je prvič darovala kri leta 2009, ko je bila še gimnazijka. »Že takrat sem vedela, da bom krvodajalka, že zaradi očeta, brat pa je v tistem času že bil reden krvodajalec. Že takrat me je malo vleklo, ker se mi zdi, da če si zdrav in imaš dobro kri, lahko nekomu pomagaš. Vsi tako vemo, da krvi primanjkuje. Če še odločiš, če si človek za to, je prav, da daruješ kri. Nikoli me tudi ni bilo strah odvzema. Za krvodajalstvo sem poskušala navdušiti tudi nekaj prijateljic. Ene so kri lahko dale, druge ne zaradi slabokrvnosti. Ena je poskušala tudi v Avstriji, ampak je takoj ugotovila, da to ni tisto pravo, srčna humanost, če daš kri za denar. Ne vem, ali so ostale redne krvodajalke, kri je pomembno darovati vsaj nekajkrat.«
Sreča
To je zelo povezana in vesela družina, v kateri se veliko šalijo, tudi praznike po navadi preživljajo skupaj. Tudi pri darilih ne pretiravajo, obdarujejo se le z drobnimi pozornostmi.
Bogatiš tudi sebe
Tudi Marko je prvič kri dal že kot gimnazijec. »Povabil nas je transfuzijski oddelek ptujske bolnišnice, kjer so si takrat prizadevali, da bi za krvodajalstvo pridobili čim več mladih. Odzval se je ves razred. Bil sem ponosen, ker so me prepoznali kot sina znanega krvodajalca, ki je že tolikokrat dal kri. Tudi kot študent sem redno dajal kri in tudi spodbujal svoje kolege, da se mi pridružijo pri odvzemih. Takrat je bilo krvodajalstvo med mladimi zelo v porastu. Krvodajalstvo je po mojem najpreprostejša humana poteza človeka, s katero pomagaš družbi, predvsem pa bolnim ljudem, tistim, ki potrebujejo to zlata vredno tekočino. S tem pa bogatiš tudi sebe.«
Mama Sonja, po poklicu vzgojiteljica, ni krvodajalka predvsem iz zdravstvenih razlogov, je pa vesela in ponosna, da so v družini kar trije krvodajalci, da imajo humanost v genih, da se ta prenaša iz roda v rod. »Pomembno je, da si kri kot pomembno življenjsko tekočino, ki jo potrebujemo vsi, pripravljen odstopiti in dati tistim, ki jo potrebujejo,« še posebej poudari.
