Cerkvena ločitev torej ni možna, lahko pa na cerkvenem sodišču dokazujete ničnost zakona. Cerkveno pravo je strogo in morate igrati po pravilih, prav tako ne gre za prijazen, prijeten in hiter postopek. To priznava tako strokovnjak za cerkveno pravo s teološke fakultete kot naša sogovornica z lastno izkušnjo s takega procesa. V Sloveniji je treba za tak postopek plačati 250 evrov, na sodbo čakati približno dve leti, po pobudi papeža Frančiška pa so pred dvema letoma vstopili v veljavo tudi krajši postopki.
Kdaj ste upravičeni do skrajšanega postopka?
Papež je sodiščem omogočil, da lahko v posebnih primerih uvedejo skrajšan postopek pred škofom. Okoliščine, ki to omogočajo, so: pomanjkanje vere, kratko sobivanje zakoncev, povzročen splav zaradi izključevanja dobrine otrok, trdovratno vztrajanje v zunajzakonski zvezi v času sklepanja zakona in neposredno po poroki, zvijačno prikrivanje neplodnosti, težke nalezljive bolezni, otrok iz predhodne zveze ali prestajanje zaporne kazni; krščanskemu zakonu popolnoma tuj razlog za poroko, nepričakovana nosečnost; izsiljena privolitev, pomanjkanje sposobnosti rabe razuma, ki je potrjena z zdravniškimi izvidi.
Lani so ničnost zakona dokazali v 25 primerih, o vloženih in nedokončanih postopkih pa ni podatkov. Vendar zagotovo drži, da če bi bil postopek preprostejši, bi bila številka višja. Papež je že leta 2015 nagovoril cerkvena sodišča, naj poskrbijo za brezplačne postopke, kar so mediji z veseljem izpostavili. Vendar je obenem treba povedati, da se je papež ob tem zavzel tudi za pravično in dostojno nagrado za uslužbence na cerkvenih sodiščih. Ker slovenske škofije niso tako premožne kot na primer nemške, tam so ti postopki brezplačni, je pri nas za proces dokazovanja ničnosti zakona še vedno treba odšteti približno 250 evrov. Če bi par dokazal, da je nezmožen plačila, brez dohodkov oziroma socialno ogrožen, se lahko tak postopek po odobritvi krajevnega škofa izpelje tudi brezplačno. V sosednji Hrvaški stane celo 650 evrov, če imate pomoč odvetnika, boste zanj in za pravni nasvet plačali še 300 evrov. Avstrijci plačajo slabih 400 evrov, Italijani 525 (pravni nasvet znese dodatnih 600 ali celo 1200 evrov). Torej se v Sloveniji nimamo kaj pritoževati.
Brezplačnih storitev od cerkvenih sodišč kljub prijaznemu papeževemu pozivu k velikodušnosti Cerkve ne moremo pričakovati, vendar po besedah prof. dr. Stanislava Slatineka naši uslužbenci nikakor niso zaslužkarji. »Pri enem postopku je prisotnih pet sodnikov in honorar si razdelijo. Glede na to, da gre za dolgotrajne postopke in da se nekateri vozijo na obravnave v Maribor iz Celja ali Murske Sobote, honorar komaj zadošča za kritje potnih stroškov.«
Vzroki za razpad zakona
Papež torej poziva k skrajšanim postopkom, katerih novost je, da lahko škof hitro pomaga vernikom v primeru očitne ničnosti zakona. »Kratek postopek je mogoče začeti takrat, ko se razvezana zakonca soglasno obrneta na škofa in mu skupaj izročita podpisano prošnjo za ničnost. Prav tako se lahko kratek postopek za ničnost zakona uvede za vernike, ki so svoj zakon razdrli zaradi pomanjkanja vere, ki je lahko pri enem ali pri obeh zakoncih povzročilo hibo v privolitvi, ali zaradi zmote, ki je lahko odločujoče vplivala na voljo. Vzrok za razpad zakona je lahko tudi kratko sobivanje zakoncev ali hoten splav. Mogoče ga je navesti takrat, ko se je razdrti zakon sklenil na temelju zvijačne prevare: na primer, da je eden od zakoncev drugemu prikrival sterilnost, težko nalezljivo bolezen, otroke iz predhodne zveze ali zaporne kazni. Velik delež zakonskih zvez se razveže tudi zato, ker se je poroka sklenila samo zaradi nepričakovane nosečnosti ali pa je bila privolitev izsiljena s fizičnim nasiljem. V vseh teh primerih se zakonca, čeprav ločena, obrneta na krajevnega škofa oziroma na škofa v tistem kraju, kjer lahko hitro in nemudoma zbereta največ dokazov za ničnost zakona. Sodnik, če je le mogoče, na isti dan zasliši oba zakonca in predlagane priče. Pri tem mu pomagata dva pomočnika. Ko so zbrani vsi dokazi, jih škof pregleda, in če ni o ničnosti zakona nobenega dvoma več, po posvetu s sodnikom, z njegovimi pomočniki in branilcem zvezi izda sodbo o ničnosti,« razloži Slatinek in doda, da lahko kratek postopek traja največ dva meseca. Sodba, ki jo izda škof, je dokončna, ničnost zakona se nemudoma vpiše v krstno in poročno knjigo.
Papež, revolucionar
Takoj po papeževi pobudi so vsaj na mariborskem cerkvenem sodišču skrajšani postopek takoj preštudirali (pri nas sta cerkveni sodišči v Mariboru in Ljubljani) in ga tudi uvedli. V dveh leti po uvedbi so jih nekaj tudi že imeli. Še vedno pa je v veljavi daljši postopek, ki običajno traja dve leti. Ta je po navadi za tiste, ki na sodišče ne pridejo sporazumno, so sprti in se nočejo srečati, zato trajajo dogovarjanja in postopki mesece.
Slatinek je sicer nad naprednim, celo revolucionarnim papežem zelo navdušen in prizna, da je takega papeža zelo težko čakal. Priznava pa, da imajo s predlaganimi spremembami težave starejši kleriki, nekateri med njimi papeža celo težko razumejo.
Vztrajajo najpogumnejši
Če ste se svojega partnerja zgolj naveličali in ste cerkveno poročeni, to ni dovolj dober razlog za ničnost zakona. Ste v srcu prepričani, da ni bil pravi zakon, vas lahko vprašajo na prvem posvetu. »Ne moremo dokazati ničnosti zakona, če ste se imeli z zakoncem pet let čisto krasno, potem pa je šlo vse navzdol. Zakon mora biti mrtev že od vsega začetka, le tako lahko dokazujemo ničnost. Naveličanost ne more biti razlog za ničnost zakona. Vse težave se morajo začeti vsaj večer pred sklenitvijo zakona,« pravi Slatinek. Prav tako je po 20 letih zakona sila težko dokazovati ničnost, obstajajo pa izjeme, kot je ta, da ste tako dolgo vztrajali izključno zaradi otrok ali finančne odvisnosti od partnerja.
Zakon je lahko ničen tudi zato, ker eden od zakoncev ali pa oba nista bila dovolj osebnostno zrela za poroko. V tem primeru govorimo o zakonski nezrelosti in nesposobnosti za zakon. Kar nekaj zakonov se sklene zaradi sile in strahu. Če je kdo prisiljen v zakon, je ta neveljaven. »Zakonci pogosto navajajo, da jih je v zakon silil kateri od staršev. Zakon je neveljavno sklenjen tudi, če se eden od zakoncev (ali pa oba) zavestno odloči, da v zakonu ne bo imel otrok, če nasprotuje verski vzgoji otrok ali če zakon sklene samo zato, da bi se dobro imel, nič pa ne naredi za veselje in dobro počutje svojega partnerja in otrok.«
Za ničnost zakona je lahko med številnimi drugimi vzrok nasilje, ampak ga je treba prav formulirati. Če je bil partner že pred sklenitvijo zveze nasilen, pa je pred bodočo ženo to skrival, se je torej pretvarjal in gre za zvijačnost. Seveda pa brez priče, ki bi to njegovo nrav potrdila, ne bo šlo. Če pa ste v zakonu z nasilnežem pet let stiskali zobe in ste vedeli, da je težavna oseba, boste ničnost zakona težko dokazovali. Gre za zahtevne primere, zato je dobro, da vam pri postopku kdo pomaga. Ljudje se po pomoč najprej obrnejo na bližnjega duhovnika.
V zadnjem času se na seznam za ničnost zakona uvrščajo nekateri čisto novi razlogi, kot so na primer verska nestrpnost, nevera, navdušenje za novodobna verstva, grožnje s samomorom in podobno. »V kakšnem zakonu je lahko vera sovražnik številka ena. Zakon se potemtakem ni sklenil s pravim namenom, ampak je služil zgolj kot forma,« pojasnjuje Slatinek in potrdi, da so postopki predvsem čustveno zelo zahtevni, ljudje so pretreseni, mnogi od procesa odstopijo, ker jih je strah ali jih je groza izpraševanja.
Na cerkvenem sodišču vam po pričevanju anonimne sogovornice, ki je ta proces občutila na lastni koži, zastavijo okoli 140 vprašanj. Niso lahka in morda bi jih lahko pari obravnavali na pripravi za krščanski in civilni zakon? Morda bi bilo potem manj porok oziroma bi bile nekatere bolj premišljene. Manj porok, tega si v resnici ne želimo, kajne? Bi bila pa morda pozitivna posledica manj ločitev. To pa ne bi bilo slabo.
