Kotalkanje je tudi na račun te serije preteklo poletje postalo popularno, a Zala o njem ne razmišlja. Saj še hoditi ne more, ima namreč cerebralno paralizo četrte stopnje.
V družini bi nujno potrebovali dodatna sredstva, s katerimi bi lahko kupili dvigalo za malo Zalo.
Prehitro rojena
Mamica Melita in očka Janko sta svojo drugorojenko povila mnogo prezgodaj, saj se je Zala rodila v 27. tednu nosečnosti. »Ob rojstvu je imela samo 960 gramov in prva dva meseca je preživela v inkubatorju v ljubljanski porodnišnici,« pove mamica, ki takrat sploh ni vedela, da je z deklico kaj narobe. Le kako bi, saj ji je zdravnik v porodnišnici rekel: »Z vašo punčko je vse v redu, se pa zna zgoditi, da bo kasneje shodila.«
V dobri veri, da je kljub prezgodnjemu rojstvu z Zalo vse v najlepšem redu, se je odpravila na prvi pregled k pediatru v Zdravstveni dom Krško. Ta je starše vprašal po odpustnici iz porodnišnice, in ker je nista imela, so jo naročili in pozneje tudi dobili. Tam je pisalo, da ob porodu vendarle ni šlo vse tako, kot bi moralo, in da je prišlo do poškodb možganov. Zato ima Zala cerebralno paralizo. Ne more hoditi, tudi njena leva roka je slabo gibljiva. »Z njo sem hodila v razvojno ambulanto, na fizioterapije, nevrofizioterapije in danes smo, kjer smo. Že kmalu sem ugotovila, da Zala ne napreduje kot drugi otroci, ker sva imela že starejšo hčerko Lariso, ki je danes stara 19 let in je dijakinja srednje zdravstvene šole, sva z možem vedela, kaj naj bi pri kateri starosti zmogli otroci,« pove mamica.
Zali na pomoč
Če želite pomagati Zali, lahko prispevek nakažete na: Škofijska karitas, Muzejski trg 8, 3000 Celje, TRR: SI56 0510 0801 5567 619, A banka, SKLIC: 29334, NAMEN: za Zalo Kozole, ali Zalin TOLI račun 02981-2634790935, NLB Senovo, Kozole Zala, Dobrova 55A, 8281 Senovo
Prošnja za pomoč
Zala raste, in ker ne more hoditi, jo je tam, kjer ni dvigala ali drugih pripomočkov za premagovanje stopnic, vse težje nositi. V družini prejemajo samo eno plačo, saj je mamica zapustila službo, zato je vse skupaj še toliko težje. »Ker so stroški vgradnje dvigala, dvižnega stopniščnega stola ali ploščadi izredno visoki, sva z možem primorana prositi za denarno pomoč, cene vgradnje omenjenih dvižnih sistemov namreč znašajo od 10 do 13 tisoč evrov,« je v prošnjo za pomoč, ki je zakrožila med prijatelji in znanci, zapisala mamica Melita.
Izvedeli smo tudi, da družina, ki se preživlja le z eno plačo, mamica je namreč zaradi skrbi za Zalo pustila službo in prejema le nadomestilo za izgubljeni dohodek, težko plačuje tudi samoplačniške terapije za svojo hčerko.