»Rojstni dan ni bil nič posebnega, saj se z Ivom sproti trudiva pričarati si lepe trenutke, ne samo za obletnice. Ponudil je, da me odpelje nekam na lepo večerjo. Zahvalila sem se mu in si namesto tega zaželela skupni večer doma. Trenutno sem veliko med ljudmi, na delo odhajam zjutraj in se vračam pozno zvečer. Zato sem si Iva zaželela imeti doma zase. Skuhala sem dobro večerjo – v pečici spekla orado s krompirjem, odprla sva steklenico vina in uživala v družbi drug drugega,« pravi. Sicer pa je prijateljem dolžna še zabavo za abrahama, za katero ni imela časa. »Nekateri so mi kar tako dali darila, drugi jih imajo še doma in čakajo žurko. Rada sem med ljudmi in po svetu, obenem pa tudi uživam v intimi svojega doma. Sem domača muca, z leti postajam še bolj. Vsake toliko si za nekaj tednov privoščiva potovanja in morje. Na morje se praktično preselim: nikoli ne divjam od ene znamenitosti do druge, temveč obožujem umirjenost juter na plaži, sprehode, jogo in tudi to, da mi ni treba 'početi nič'. Prej sva z Ivom velikokrat na dopuste hodila s prijatelji, zadnje čase pa nama prav prija, da greva sama. Drug drugega najbolj razveseliva s kakšnim potovanjem. Tako si kradeva čas zase,« pravi in dodaja, da bo morala še nekaj časa čakati na nov pobeg.
Ko se je skoraj zgrudila
Dela vse dneve, prosta je le ob sobotah. »Čeprav imam rada vse, kar počnem, mi to vzame veliko energije, saj se selim iz enega sveta v drugega. Z leti telo in duša potrebujeta več počitka. Temu se moram prilagoditi. Pred dobrima dvema letoma je prišlo za mano. Študij, proces habilitacije na AGRFT-ju in vse moje preostalo delovanje – nastopi, poučevanje … Ko sva šla z Ivom na morje, sem en teden samo ležala, preden sem za silo prišla k sebi. Prevevali so me občutki tesnobe, moja duša je vpila, telo je bilo izčrpano. Začela sem se bolj poslušati in ne delati več toliko stvari hkrati. Potrebujem svoj počitek in mir, saj sem pri delu ves čas med ljudmi. Po eni strani me delo polni, hkrati pa sem tudi utrujena. Ivo me zelo dobro pozna in me, ko vidi, da drvim v prezaposlenost, začne opozarjati, da moram sebe postaviti na prvo mesto in komu drugemu reči ne. Saj meditiram in grem na sprehod, vendar sem kdaj zvečer tako utrujena, da ne zmorem brati romanov in se zadovoljim z meni prav tako ljubo poezijo,« pravi Darja, ki se trudi skrbeti tudi za svoje telo. Že od leta 2000 doma vadi jogo, ki jo ohranja gibčno, raztegne ji telo in masira notranje organe. Všeč ji je občutek po asanah, ko se ji zdi, da je s sebe odvrgla vsaj sto kilogramov. »Ne maram skupinskih vaj. Očitno sem tudi v tem solistka. Včasih sem rada igrala tenis, hodila plavat in v savno, odkar pa sem bolj prepoznavna, si tega ne privoščim več. Sicer so ljudje prijazni, a ne želim tvegati, da bi se moje fotografije pojavile kje na spletu,« pravi Darja, ki se je z leti naučila sprejemati minljivost človeka in spreminjanje telesa, kot so denimo kakšen kilogram viška in gube. »Z jogo vzdržujem telo, ob razmišljanju o minljivosti pa sem najprej pomislila na to, koliko let bom lahko še pela. Trmasta, kot sem, pravim, da 'zrelim', in se ne staram,« je nikoli ne zapusti smisel za humor. Pri tem jo podpira njen Ivo.
Svet na dlani
»Oba delava z ljudmi, kar naju osrečuje in izpolnjuje. Rada se druživa s prijatelji, a ljubiva tudi dvojino. Najina velika ljubezen so potovanja ter spoznavanje drugih kultur in ljudi. Bila sva po Ameriki, na Karibih, na Kubo bi se lahko kar preselila, na Zanzibarju in Baliju, v Indiji in po Evropi. Vleče naju še v Mehiko, Argentino, Brazilijo … Potovanja nanju napolnijo. Nihče ti ne more nikoli vzeti občutkov in vtisov, ki jih doživiš,« pravi Darja, ki se na potepih popolnoma sprosti, drugače pa je disciplinirana in strukturirana ženska.
»Tudi umetnost potrebuje strukturo. Kakovost zahteva tudi trdo delo. Vsaj pri petju je tako. Treba pa je imeti tudi nekaj sreče. Zunanji uspehi in potrditve so krasni. A najslajše je, če uspeš slediti sebi, če preraščaš vzorce … Z leti popuščam pri perfekcionizmu. Seveda pa ne gre tudi brez malo zdrave norosti, da si upaš prestopiti meje, raziskovati področja neznanega. Sama se vsake toliko vržem v vode neznanega, skočim in plavam. Včasih se zdi, da se ne bo izšlo, rečem si, da sem malo nora, da se grem kaj takšnega. Vendar je kdaj treba iti malo čez. Če se gibaš samo v varnem polju, se nikoli ne spoznaš. Treba je raziskovati svoje meje,« pravi Darja, ki si po vseh teh ustvarjalnih letih še vedno dovoli sanjati. »Včasih sem se trudila biti namensko malo manj odgovorna, spustiti kakšno stvar, si dovoliti, da se mi 'fučka'. Rezultat je bil dober. Svet se ni podrl. Tako sem ugotovila, da ni dobro pretiravati z nadzorom. Z leti sem se naučila biti bolj popustljiva in mehka do sebe. To je privilegij let in 'zrelenja'. Starosti me ni strah, sicer me vsake toliko prešine, kaj bo čez x in x let, ali bom še prisebna, zdrava … Takrat si rečem, kar bo, pa bo, živim tukaj in zdaj. Ne splača se vznemirjati vnaprej. Moj dober ventil za stres, izjemna samoterapija in sprostitev je glasno petje. Spuščam glasne zdravilne krike, s katerimi sprostim celotno telo. Seveda pri zaprtih oknih,« se simpatično zasmeje.
