Novice Svet24

Tam okoli šestih naletite na televizijski kviz, v njem je vprašanje: »S katero črko se začne druga najdaljša reka v Afriki, po kateri se imenuje tudi država?« V hipu se vam zaiskri v možganih in na plan privre šolsko znanje: Kongo! Toda tekmovalci televizijskega kviza prazno bolščijo v kamero in se ne spomnijo imena reke. Vi pa niste prepričani, ali je vaše splošno zanje boljše od povprečja ali so tekmovalci preprosto nerazgledani.

Ko naslednji dan ponovite vajo na drugem slovenskem televizijskem programu, ste že prepričani, da televizijski kvizi na naših televizijah ne po vprašanjih ne po odgovorih niso ravno parada znanja. Ne morete se znebiti občutka, da so to bolj ugankarski kot znalski kvizi, ki so namenjeni le temu, da se podarijo nagradni kuponi sponzorjev, kar je še posebno očitno na komercialnih televizijskih postajah. Pa se spomnite kviza Lepo je biti milijonar – to je bil zadnji kviz, ki ga je gledala obča Slovenija in je zahteval resno znanje! In še bolj pobrskate po spominu ter se spomnite Kviskoteke, kviza, ki ga je gledala vsa Jugoslavija in je postal sinonim za oddajo za čaščenje znanja in inteligentnih tekmovalcev, vitezov nepotrebnega znanja, kot jih je imenoval Lazo Goluža, avtor Kviskoteke. Torej kaj se je zgodilo s televizijskimi kvizi, da so namesto ognjemeta znanja postali odsev upokojenskega popoldneva ob reševanju križanke? Ali Slovenci res skrivamo svoje znanje?

Jaka Koren

Vseživljenjsko srkanje informacij. »Že od nekdaj me je privlačilo, da sem se preizkušal v znanju, a takem neobveznem, ne šolskem znanju,« je svoje navdušenje nad nastopi v televizijskih kvizih opisal Akim Kysselef, eden od najbolj znanih slovenskih tekmovalcev kvizov. Njegov največji uspeh je bil, da je bil med le štirimi tekmovalci, ki so zmagali na kvizu Lepo je biti milijonar. Najraje tekmuje na kvizih splošnega znanja, »ker se nanje ne moreš pripraviti drugače, kot da vse življenje zbiraš informacije. To je vseživljenjsko srkanje informacij.«

Preizkusil je menda že kar vse televizijske kvize, ki so bili v Sloveniji, nazadnje je bil superfinalist kviza Vem! Včasih se prijavi sam, nekajkrat so ga kot uveljavljenega tekmovalca povabili. In če ga vprašate, kakšna je razlika v znanju, ki se zahteva na različnih kvizih, razloži, da je Vem! malce lažji kviz, primerljiv z lažjimi ali srednjimi vprašanji na Milijonarju. »No, čeprav je bilo moje zadnje vprašanje na Milijonarju za veliko večino ljudi zelo lahko,« pomisli. To je bilo vprašanje, kako je bilo ime psu, ki je rešil Tita med šesto ofenzivo. Starejša generacija seveda kot iz topa izstreli ime – Luks! »Pri mlajši generaciji se pozna, da nima več znanja o partizanih, posebno ne o vojaški zgodovini, zato so ta vprašanja za njene pripadnike lahko zelo težka. Sploh pa je za nekoga neko vprašanje težko, za drugega pa banalno,« razloži Kysselef, ki pa ni v kategoriji najmlajših tekmovalcev. V resnici je dovolj star, da se je prijavil tudi na Kviskoteko. Tedaj mu je bilo 25 let in je veljal za mlajšega tekmovalca. »Seveda me niso izbrali,« mu je še vedno kar malo žal.

Premalo nas je za resen kviz. Kar se tiče resnih kvizov znanja, je pri nas vedno v igri tudi dvom, češ, Slovenci se neradi hvalimo z znanjem, pri nas ni dovolj pametnih tekmovalcev, da bi lahko imeli dober kviz, in podobno. Na Televiziji Slovenija so, kar se tega tiče, podobnega mnenja, le da kot razlog za nesnemanje resnega kviza znanja navajajo premajhno število Slovencev. »Preden bi se opogumili in prijavili vsi tisti z velikim znanjem, bi oddajo zaradi nezanimivosti že ukinili. Za zahtevnejši dnevni kviz nas je gotovo premalo,« meni Dajana Makovec, urednica oddaj na TVS.

Novembra bodo predvajali še superfinale letošnje sezone kviza Vem!, ki spada med lažje kvize.

V zadnjih petih letih se je kvizov na TVS udeležilo približno 600 tekmovalcev. Televizijcem se zdi nabor tekmovalcev zadovoljiv, vsaj glede na tradicijo oziroma bolje rečeno netradicijo kvizov pri nas. Res pa je, da se številni tekmovalci prijavljajo na vse kvize, torej je v resnici nabor kandidatov malce manjši. A tudi te prekaljene tekmovalce na televizijah koristno uporabijo – kot kritike jih povabijo na snemanje poskusnih oddaj.

Je pa izbor tekmovalcev od kviza do kviza različen. Zanimivo je, da je bil izbor prav za Lepo je biti milijonar bolj odvisen od sreče kot od znanja. »Najprej si moral poklicati na plačljivo številko in približno šest minut odgovarjati na različna vprašanja. Nato so med klicatelji izžrebali nekaj potencialnih igralcev, jih poklicali in jim takoj postavili tri vprašanja. Če si pravilno odgovoril, si bil izbran za nastop v kvizu,« se spominja Kysselef in dodaja, da je bila ta avdicija v resnici najtežja, ker na izbor nisi mogel vplivati z znanjem, temveč je o tem odločala le sreča. Za prijavo na druge kvize je navadno dovolj že, da pokličete – in ste v igri za nagrade.

Visoke nagrade le v resničnostnih šovih. Prav nagrade so po mnenju organizatorjev televizijskih kvizov glavni magnet, ki pritegne tekmovalce. Toda najvišja nagrada, ki so jo v zadnjih petih letih podelili na TVS, je bila 2300 evrov, torej samo z udeležbo na kvizih ne bi mogli preživeti niti najbolj prekaljeni tekmovalci. »Ne zasluži se veliko,« pravi Kysselef, »na Milijonarju sem dobil deset milijonov tolarjev nagrade, a je to bruto nagrada, izplačali so mi jih sedem in pol, naslednje leto pa sem moral doplačati še dva milijona dohodnine. Realno sem po plačilu davka in dohodnine na koncu dobil pet milijonov tolarjev.« In to je bila daleč največja nagrada kakšnega slovenskega kviza! Staremu mačku med kvizovskimi tekmovalci pa nikakor ne gre v račun, kako so lahko nagrade v resničnostnih šovih tako visoke, v kvizih pa ne: »To pomeni, da pri nas za znanje dobiš tisoč evrov, za to, da v resničnostnem šovu izpadeš bedak, pa 50.000 evrov.« In verjetno ni treba poudariti, da je v nasprotju s televizijci prepričan, da bi lahko naredili gledljiv zahtevnejši kviz: »Niti ni nujno, da bi vzeli licenco, ker je pri nas dovolj pametnih ljudi, ki bi lahko naredili dober kviz. A očitno pri nas ni ne volje ne denarja, da bi se tega lotili. Zato so zvečer na televiziji raje Kmetije in Bari.«

Na televiziji pa so prepričani, da so se spremenile navade gledalcev, zato za kvize znanja ni več dovolj zanimanja. »Pred leti so Hrvati poskušali obuditi Kviskoteko, pa se kljub večji tradiciji kvizov in kljub veliko več potencialnim kandidatom za nastop ni prijela in so jo zelo hitro ukinili,« je prepričana Dajana Makovec.

Hrvaška, dežela kvizovskih zvezdnikov. Toda Hrvaška je proti Sloveniji pravi kvizoland. Junija so na HRT slavnostno predvajali 500. oddajo kviza Potjera (Zasledovanje). V njej so nastopali sami priznani tekmovalci, ki so vsi po malem zvezdniki. Vrhunec oddaje pa je bil, ko je v oddajo poklical Mirko Miočić, nesporni največji kvizovski zvezdnik na tleh nekdanje Jugoslavije. Ko je nekaj tednov pozneje umrl, so vsi balkanski mediji objavili nekrologe. Na prvem kvizu je nastopil kot sedemnajstletni dijak, zaslovel pa je kje drugje kot v Kviskoteki, kjer je trikrat zmagal v posameznih oddajah, leta 1983 je bil tudi skupni zmagovalec sezone. O njem so govorili, da je hodeča enciklopedija, no, hodeči Google, in zaradi njega so morali spremeniti pravila hrvaške verzije Lepo je biti milijonar. Namreč, večina tekmovalcev si ga je izbrala za klic v sili in v eni sezoni so ga poklicali kar 48-krat, on pa je 45-krat povedal pravilen odgovor. Nato so pravila spremenili, da so smeli istega pomagača poklicati le trikrat na sezono.

Sinonim za kviz, ki slavi znanje in inteligenco tekmovalcev, je še vedno Kviskoteka, najbolj priljubljeni kviz v Jugoslaviji, nastal je na hrvaški televiziji.

Poleg kvizovskih zvezdnikov imajo Hrvati še nekaj, kar nam manjka – karizmatičnega voditelja. Tarik Filipovič je ta hip za hrvaške televizijske kvize to, kar je bil pred njim Oliver Mlakar. Z opombo, da se je Mlakar odlično znašel tudi pri vodenju drugih televizijskih oddaj, taki poskusi s Filipovičem pa so se vedno končali slabo. Pri nas je bil voditelj podobnega kova le Jonas. »Jonas je bil daleč najboljši voditelj,« je prepričan Akim Kysselef: »Kot pokeraš je že na obrazu tekmovalca presodil, ali zna ali ne, ter je s tem lahko vplival na igro.« Ko je pozneje čevlje voditelja Milijonarja obul Boštjan Romih, oddaja ni bila več tako zanimiva. »Romih je bil pač standarni voditelj,« meni Kysselef, ki je nastopil pri obeh.

Pub kvizi, nadomestek televizijskih kvizov. A če se vrnemo k Hrvaški! Kvizi so tam tako priljubljeni, da imajo celo Hrvaško kvizovsko zvezo, ki že deset let prireja kvize po kavarnah. »Najprej so se pojavili v nekem baru, a so postali tako priljubljeni, da so se morali preseliti v kinodvorano. Zdaj je poleg kvizov v različnih kavarnah vsak petek velik kviz v Študentskem centru,« je razložila Petra Lypolt, hrvaška kvizomanka. »Zdaj lahko v Zagrebu skoraj vsak dan sodelujete v pub kvizu v različnih kavarnah, barih in pubih.« Prepričana je, da so pub kvizi tako priljubljeni, ker v njih lahko sodeluje vsakdo: »Veliko bolj zabavno je zvečer ob pijači trenirati možgane, razpravljati o najdaljši reki in dobitnikih oskarjev za glasbo kot pa se pogovarjati o stanju v državi.« Zanimivo je, da so med tekmovalci pub kvizov tudi tekmovalci televizijskih kvizov in nasprotno. Tudi nekateri od »lovcev«, se pravi najboljših igralcev kviza Zasledovanje, redno tekmujejo v pub kvizih. Organizirali so tudi štiri svetovna prvenstva v pub kvizih. »Kultura kvizov predvsem zelo dobro vpliva na raven splošnega znanja. Lepo je videti, da se tekmovanju pridružujejo mladi, da starši pripeljejo svoje otroke in tako negujejo kult znanja,« je prepričana Lypoltova.

Marko Pigac

Morebiti pa je upanje tudi za Slovenijo? Tudi pri nas je že nekaj lokalov, v katerih organizirajo pub kvize. Med njimi najbolj izstopa mariborski Piaf, tam imajo pub kviz vsake tri tedne. Na kviz se lahko prijavi vsakdo, lahko nastopa posamezno ali v skupini z največ šestimi člani. »Izkazalo se je, da je najbolje, če so v skupini ljudje različnih starosti in profilov, saj tako pokrijejo več znanja,« je skrivnost izdal lastnik lokala Ramiz Derlić. Tekmovalci odgovarjajo na 40 vprašanj, razdeljenih v štiri sklope. »Naša kvizmojstica Petra Kokalj ima še posebno rada Tour de France in Igro prestolov, zato se pogosto lahko pričakujejo vprašanja s teh področij,« je razkril Derlić. »Sicer so vprašanja zelo resna in raznovrstna. Kviz je pravi test znanja.« Do zdaj se je njihovega kviza udeležilo približno 300 tekmovalcev, povprečno od 70 do sto na večer, tekmovalci pa so stari od 15 do 60 let. »Naši kvizi so doživetje, zabavni in sproščeni, z veliko pogovarjanja med udeleženci, z veliko smeha, a tudi z veliko resnega znanja,« je pub kvize opisal Derlić. Torej so pravo širjenje znanja z nasmehom.