V dneh pred 1. novembrom se nam v misli prikradejo spomini na ljubljene, ki smo jih izgubili, ter razmišljanja o žalosti, smrti in žalovanju. Odpiranje pogovorov na to temo je zagotovo dobro, saj žalost in žalovanje družba v splošnem še vedno odriva.
KAKO ŽALUJEMO
Pomembno se je zavedati, da niti dva človeka ne žalujeta enako, prav tako ni napačnega načina žalovanja. Vsako žalovanje je pravo, saj je odziv na osebnostne lastnosti in pretekle izkušnje osebe, ki žaluje. Zato nikoli ne moremo določiti potrebnega časovnega okvira za žalovanje. Žalovanje traja tako dolgo, kot je treba, ob tem pa je najpomembneje, da žalujoči v tem težkem stanju ni prepuščen samemu sebi. Žalovanje vpliva na naše mišljenje, spomin, koncentracijo, spremeni se naše obnašanje, čustva izražamo drugače. Če smo med tem procesom podvrženi še vsakdanjemu stresu, se lahko naše duševno stanje še poslabša.
KAKO OBČUTIMO
Kako se pravzaprav čuti žalovanje? Po smrti ali izgubi se lahko počutimo prazne in neme, kot bi bili v šoku. Morda na sebi opazimo določene fizične reakcije, kot so tresenje, nespečnost, težko dihanje, mišična šibkost, suha usta, izguba apetita. Prav tako so pogosti občutki globoke žalosti in podobna čustva. Mnogi doživijo nekakšno »duhovno« krizo, ki sledi takšni izgubi. Žalovanje nam lahko v določenih situacijah sproži celo jezo ali reakcije, ki sicer za nas niso običajne, in tudi občutke krivde. Če se z občutki ne zmoremo spoprijeti, je dobro, da si poiščemo tudi pomoč strokovnjaka, ki nam bo pomagal skozi proces žalovanja.
