»Hiša groze« ... ali kaj se dogaja v domu starejših Moste
Neva Železnik / Revija Zarja
19. 10. 2017, 06.58
Deli članek:
Številni ljudje, tudi tisti, ki so že na pragu starosti, so največkrat prepričani, da bodo vitalni do smrti in da bodo do konca življenja lahko na svojem domu skrbeli zase. Da njim že ne bo treba v dom starejših. Žal največkrat ni tako!
Profimedia
Fotografija je simbolična.
S staranjem se namreč povečuje tveganje za sladkorno bolezen, za hude zlome zaradi osteoporoze, za kap, infarkt, žilne bolezni, pa tudi za demenco. Za tiste, ki so še dokaj zdravi, prisebni in pokretni, je dom starejših lahko izjemno prijetno zatočišče. Tisti, ki jih namestijo v negovalni oddelek ali na oddelek za osebe z demenco, pa se lahko bojijo najhujšega. Zato je skrajni čas, da začnemo brez strahu razkrivati, kaj se dogaja za štirimi stenami domov starejših, in se postavimo za svojce, ki tega sami ne zmorejo več!
To je storila tudi naša današnja sogovornica, Katerina Vidner Ferkov, doktorica medicinske antropologije iz Ljubljane. Ko je bila njena babica še živa, jo je vsak dan obiskovala v domu starejših ter tamkajšnje zaposlene in vodstvo sproti opozarjala na nepravilnosti … Ko je babica umrla, je v svojem spletnem časopisu Zdravo Slovenija objavila pretresljiv zapis z naslovom Hiša groze – dom starejših v Mostah. Članek je v hipu zaokrožil po družbenih omrežjih. Vsi smo se zgroženo spraševali: je to sploh mogoče, ali je povsod tako in če je, kdo bi moral ukrepati?
Zaradi zahtevne nege, ki je domači zaradi služb niste več zmogli sami, ste zdaj že pokojno babico namestili v Dom starejših občanov Moste v Ljubljani. Zakaj prav tja?
V ta dom se je stara mama vpisala sama, bil je njena izbira, kar nam je tudi povedala, ko še ni bila slabotna in je bila brez znakov demence. DSO Moste je namreč zraven cerkve in pokopališča, kamor je tako kot njeni prijateljici redno zahajala. V tem okolju se je počutila doma.
Rekli ste, da tega zapisa niste zapisali zaradi olajšanja svoje duše, ampak ste hoteli popisati trpljenje, kakršno doživlja veliko družin, ki so bolj ali manj kar nekako vdane v vsakodnevno poniževanje.
Katerina Vidner Ferkov: »V domovih starejših najbolj pogrešam toplo in ljubeče razpoloženje, spoštovanje in razumevanje.«
Tako je, ko sem bila povsem osupla nad načinom dela v DSO Moste. Zato sem se, kot je običajno za antropologijo, pogovarjala še s številnimi drugimi, ki imajo svojce v domovih za ostarele. Morala sem upoštevati realno možnost, da imamo le mi slabo izkušnjo. Tega področja nisem poznala iz osebnih izkušenj, le iz študijskega gradiva in s konferenc, že takrat me je pretreslo. Vedela sem, da ni preprosto, zato sem se želela prepričati o okoliščinah. Bila sem presenečena, koliko tragičnih zgodb sem slišala, koliko kalvarij. V šoku zaradi usihanja najbližje osebe ljudje niso zmogli ali si upali komentirati nege v domovih. Redki so izrazili nestrinjanje, seveda brez učinka. Pretresla me je njihova popolna vdanost v stanje, kakršno je. Sprijaznjenje z očitno krivico, ki se dogaja ostarelim. Tega si želi vsak totalitarni sistem, mar ne?
Zapisali ste, da ste se zaradi neprimernega odnosa in zanemarjanja babice večkrat pritožili, se pogovarjali z direktorico in podali tudi prijavo na inšpekcijo. Ta pa je zadevo odstopila nekam naprej v administrativne mline.
Kdo si želi pisati pritožbe? Jaz osebno res ne, dokler nisem imela babice v domu, nisem napisala niti ene. Moja stara mama je bila tako topla, mila in prijazna oseba, da ne bi mogla živeti z vestjo, da dopuščam njeno zanemarjanje. Že kolegica mag. Miša Gams me je opozorila na stanje v slovenskih domovih za starejše, kjer je delala kot prostovoljka. Nekaj piše v pravilnikih, resničnost je drugačna. Odstopanja od napisanega so strahotna. Birokratska rutina pri odgovarjanju na nepravilne postopke je očitna, uprava doma pač odgovori po členih in s frazami, učinka ni nobenega.
Vsak dan znova ste videli, da so domske negovalke na terasi brezskrbno pile kavo, klepetale in kadile, babica pa je ležala v sobi z zagrnjenimi zavesami sredi belega dne. Niso se zganili niti, ko se je tresla od bolečin.
Mene so označili za »težavno«, ker sem se postavila za dobrobit svoje stare mame. Položaj je povsem absurden, svojci naj bi se podredili negovalkam in ustanovi, ki očitno hoče vse stroške spraviti na minimum. Ne vem tudi, kako je mogoče, da negovalke avtoritarno nagovarjajo svojce, ki so vendar plačniki strokovne storitve! Najbrž si to lahko privoščijo, ker so svojci v stiski. Dom je skrajna rešitev in tega se zavedajo. Moram poudariti, da sem hvaležna dvema negovalkama, ki sta bili nerazumljeni med osebjem, ker sta predano opravljali svoje delo.
Ko ji je zelo otekla noga, ste obvestili negovalko in medicinsko sestro, a sta rekli, da nista pristojni. Zdravnica pa, ki je bila pristojna, ni prav tako ničesar storila. Potem ste peljali babico na urgenco in tam čakali deset ur, kar je običajno. No, ko je vendarle prišla na vrsto, je zdravnik ugotovil trombozo in dodal, da ste prišli skoraj zadnji hip.
Najhuje pri tem je, da mi je medicinska sestra, ko sem se osebno odločila za klic zdravnika, spet dala vedeti, da sem »težavna«. Si lahko predstavljate? Seveda so bile že prej izjemno neprimerne izjave zdravstvenega osebja. Vodja medicinskih sester mi je rekla, ali mislim, da je babica v zdravilišču, ko sem spraševala o rednosti umivanja. Kakšen odgovor je to? Ko sem opazila, da je v domu dobila glivice, in prosila, naj pogledajo nogo, ji medicinska sestra ni pogledala podplatov, ampak zgolj privzdignila hlačnico, dokler ji nisem osebno pokazala obolelega mesta. Koga ne bi bilo strah take strokovnosti?
Ko ste to povedali domski zdravnici, vam je zabrusila, da dajte babico v drug dom, če vam pri njih ni všeč.
Zdravnici sem naštela vse napake pri medicinski obravnavi babice, potem ko ji je brez naše privolitve vstavila sondo za prisilno hranjenje. Naj poudarim, da sva bila tisti dan dopoldne pri stari mami tako jaz kot moj oče, nihče nama ni omenil, da je »ogrožena«. Popoldne pa sem jo našla, kako se davi s sondo, in roke je imela kot zaporniki v rokavicah. Nimam besed za takšno samovoljno omejevanje človeka na koncu življenja.
Slabo plačilo gotovo ne more biti ves čas izgovor za zanemarjanje, nehumano in nespoštljivo obnašanje in ravnanje do starejših. Navsezadnje je mnogo ljudi slabo plačanih tudi drugod, denimo v trgovini, gostinstvu, turizmu, celo novinarstvu, itd., pa tamkajšnji zaposleni zato niso neprijazni in ne delajo slabo.
Negovalci in negovalke bi lahko stavkali in bili korektni do varovancev in svojcev. Vsi bi jih podprli in razumeli takšno gesto, tudi bi vzeli dopust, če je treba. Osebno močno podpiram delavske pravice. Prepričana sem, da bi jih podprla tudi javnost. Vendar je ob tem treba biti tudi enako dostojanstven do veličine svojega dela. To se takoj opazi.
Pravite tudi, da so vam negovalke večkrat namignile, da jim morate prinesti kakšna darila, sicer bodo še bolj nesramne, kot so. Zato se sprašujete, kdo preverja psihično primernost osebja v domovih starejših, z vodilnimi vred?!
Najprej sem bila šokirana, ko so mi tudi znanci takoj svetovali, naj nosim kavo in piškote in naj se jim dobrikam. Menim, da je prav, da dobre delavce in delavke javno pohvalimo in tudi denarno nagradimo, ne pa da je nekakšna podkupnina skorajda obvezna? Dejansko ne vem, kako lahko nastane takšno stanje in kdo zares spremlja in nadzoruje njihovo strokovno delo. Vzgojiteljice ali učiteljice so deležne javnega linča, če želijo ukrepati minimalno, osebje domov za starejše pa lahko uporablja prikrito psihično izsiljevanje svojcev ali kako? Manipulacije so mogoče, ker tako ali tako je odgovor vedno, da so stari ter da ni upanja.
Mislite, da so nekateri slovenski domovi za starejše tako zelo razčlovečeni, ker jih je premalo?
V tem vidim osrednjo težavo, da jih je premalo. Če bi bila ponudba veliko večja, bi se vsi veliko bolj trudili, kakšna je kakovost njihovih storitev. Tako pa nekateri obupani svojce z demenco in obnemogle vpišejo tudi v deset in več domov naenkrat, da bi le kje dobili mesto. Enotne evidence vpisov in čakalnih vrst ni. Naslednja težava je velikost, prihodnost so manjše enote z največ deset ali dvajset varovancev. Razčlovečenje je sindrom večjih institucij, s tem se obsežno ukvarja strokovna literatura. Zato je trend stanovanjska ali skupnostna oskrba.
Morda pa je domove starejših popadla kapitalistična mrzlica. Hočejo dobiček in ustvarijo ga lahko le tako, da izkoriščajo zaposlene in varovance.
Kakšen je kriterij izbire direktorice ali direktorja doma za ostarele? Ima strokovna znanja za delo s starejšimi oziroma humanistična načela ali prednjači poslovni vidik? Nastavitev na položaj zaradi dobička je nehumana poteza. Stroške poslovanja lahko znižata vsaka varčna gospodinja ali skrben obrtnik, kajne? Sicer pa se bo zaradi epidemije demence in alzheimerjeve bolezni s katastrofalnim stanjem v domovih srečevalo vse več ljudi. Vendar ko si enkrat tam, je prepozno.
Imamo državo, vlado, pa tudi zavarovalnice in zdravstvo, pa številne inšpekcije. Vse to imamo, da bi bilo življenje državljanov lažje, lepše, boljše! Da bi se nepravilnosti, če se pojavijo, takoj odpravile. Pa vsi gledajo stran.
Inšpekcije so povsem nedelujoče, vsaj kar se tiče moje prijave. Slabo delovanje zdravstvene oskrbe v domovih ima za posledico tudi obremenitev zdravstva, ki je tako ali tako v krizi. Kateri koli politik ali političarka si bo to področje vzel za svoje prednostno, bo imel veliko podpore. Na starejše in bolne so pozabili vsi, a vendar je slovenska populacija starajoča se. To je dejstvo.
Kaj bi vi storili, če bi bili direktorica doma starejših, ministrica pristojnega ministrstva ali na čelu vlade?
Predvsem bi zaposlila medicinsko osebje, ki jim to področje dela ustreza, da imajo občutek za starejše ljudi. Številni mladi in tudi izkušeni imajo izreden posluh za starostnike. V sosednji Avstriji je že veliko domov, kjer si prostore delijo z vrtcem, kar je odlična poteza, prav tako programi, ki vključujejo živali. Presenetljivo je druženje s kokoškami v Angliji dalo navdušujoče rezultate pri zaviranju demence. Dom mora biti prostor pretočnosti in druženja, osredotočene discipline in tudi izpolnitve. Če zaposleni ne morejo izraziti svojih sposobnosti in biti primerno vrednoteni, se začnejo različne vrste mobinga.
Mislite, da je čas za neodvisno, nevladno skupino ljudi, ki bi nenapovedano obiskovala domove starejših in o tem obveščala javnost?
Čas je za alarm. Takšna skupina je etična nujnost. Mediji imajo ključno vlogo pri ozaveščanju kršitev. Svojci se bojijo kar koli izreči na račun oskrbe, saj doživljajo sebe v položaju talcev doma, ki ga plačujejo. Nevzdržno! Dom Moste je zanikanju mojega zapisa posvetil kar celo naslovnico na spletni strani. Predlagam, da se raje odpravijo do varovancev in njim namenijo svoj čas. Z leporečjem nimajo težav, precej več pa z upoštevanjem pacientovih pravic.
