IZJEMNA IGRALSKA KARIERA
Srečko Katanec velja za enega najboljših slovenskih nogometašev v zgodovini. Svojo nogometno pot naj bi začel v šišenskem železarskem klubu Ljubljana, kot zamenjava za igralca, ki je pozneje postal predsednik vlade. V igro pri starejših dečkih (takratnih pionirjih) je vstopil kot zamenjava za Toneta Ropa, ki mu je trener očital, da premalo teče. Prav za Katanca pa je bila v nasprotju z njim pozneje značilna borbenost in telesna pripravljenost. Izjemno nogometno kariero je gradil v Partizanu, Stuttgartu, Sampdorii in jugoslovanski nogometni reprezentanci. Največje uspehe pa dosegel s Sampdorio, kjer je osvojil italijanski naslov, kar je bil izjemen uspeh, in pokal pokalnih zmagovalcev. Za las se mu je, kot pozneje tudi Zlatku Zahoviću, izmuznila najpomembnejša evropska lovorika, pokal zmagovalcev lige prvakov.
TRENERSKI ZAČETKI
Trenersko kariero je začel dokaj hitro, saj so mu poškodbe igranje preprečile že pri 31 letih. Sprva je z Dragom Kostanjškom vodil slovensko mlado reprezentanco, nato pa je nekaj mesecev dokaj neuspešno vodil Hit Gorico. Razočaran nad igro svojih varovancev takrat nekoč celo med odmorom ni želel oditi v slačilnico, da bi svojim igralcem razložil, kako naj igrajo v nadaljevanju. Nedolgo zatem ga je njegov sosed Rudi Zavrl, pri zgolj 35 letih, postavil za selektorja slovenske nogometne reprezentance. Takrat od njega nihče ni pričakoval čudežev, ki so pozneje sledili.
Na več kot 40 odstotkov tekem v novem ciklu pod Katančevim vodstvom reprezentanca ni dosegla gola. V povprečju je dosegla zgolj nekaj več kot gol na tekmo in skoraj toliko golov tudi dobila. Tako je bilo nemogoče dosegati boljše rezultate.
MLADI SELEKTOR
Katanec je na klop sedel brez pritiska in pričakovanj javnosti. Pred njegovim prihodom je reprezentanca v kvalifikacijah doživela polom, ko je s samo eno točko pod vodstvom defenzivno usmerjenega Verdenika v celotnih kvalifikacijah povsem razočarala. Katanec je v reprezentanco prinesel svežino in vizijo, in že na prvih tekmah je kazalo, da bo reprezentanca vendarle dosegla več. Toda nihče ni mogel slutiti, da bo dosegla takšne uspehe. Sploh ker je bil takrat slovenski nogomet močno podcenjen, veljal je za balkanski šport in ni užival večje podpore v medijih. A Katancu je to očitno to močno ustrezalo, saj je lahko svoje delo opravljal, ne da bi javnost od njega pričakovala posebne rezultate.
PRVI USPEH
Že prvi kvalifikacijski cikel za evropsko prvenstvo so Katančevi varovanci presenetili z igrami, ki so jim prinesle dodatne kvalifikacije. Resda takrat reprezentanca ni igrala v najtežji skupini, toda uspeh je bil vseeno velikanski. Zaostala je samo za Norveško, prehitela pa Grčijo. V dodatnih kvalifikacijah je po napetih tekmah premagala Ukrajino in se tudi zahvaljujoč čudežnemu Ačimovićevemu zadetku s sredine igrišča uvrstila na evropsko prvenstvo. Tam je z dobrimi igrami osvojila dve točki proti Norveški in Jugoslaviji ter minimalno izgubila proti Španiji. Ostaja boleč spomin na tekmo z Jugoslavijo, kjer smo vodili s tremi goli, a dobljene tri točke na koncu z igralcem več izgubili v 12 minutah tekme.
NOV USPEH
Tudi v naslednjih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo je Slovenija igrala dobro. V težji skupini z Rusijo, Švico in Jugoslavijo je Katančeva četa znova osvojila drugo mesto. V dodatnih kvalifikacijah je reprezentanca izločila še favorizirano Romunijo. Po zaslugi veliko sreče in neverjetnih zadetkov Osterca, ki je želel žogo le podati, pa je končala v golu, ter Rudonje, ki je dosegel sploh prvi gol za reprezentanco, je Slovenija odšla na svetovno prvenstvo. Državo je zajela nogometna evforija, Katanec je dobil status nogometnega boga, navijači pa so nestrpno pričakovali novo veliko tekmovanje.
VELIKI SPOR KATANEC - ZAHOVIĆ
A namesto nogometnih užitkov in novih uspehov je Slovenijo pretresel spor med našim najboljšim igralcem in strelcem številnih odločilnih golov Zlatkom Zahovićem ter Srečkom Katancem. Spori med njima so trajali že dlje časa, del krivde je nosil vsak od njiju, v osnovi pa je šlo tudi za dva različna pogleda na nogomet. Katanec je svoje uspehe zgradil na pridnem delu in vztrajnosti, Zahović pa je pomanjkanje delovnih navad, ki so se kazale tudi v nočnih izletih iz reprezentančne baze, nadomeščal z izjemnim talentom. Zahović je po sporu in aferi, ki je odmevala v vseh svetovnih medijih, že po eni tekmi na svetovnem prvenstvu odšel domov. Katanec pa je objokan na tiskovni konferenci razlagal, da mu je Zahović dejal, da lahko kupi njega in Šmarno goro, na katero se je selektor rad odpravil nabirati fizično kondicijo. Ekipa je prvenstvo končala s tremi porazi. Nogometna pravljica je bila končana.
LETA BREZ USPEHOV
Katanec je nato zapustil izbrano vrsto in se podal novim izzivom naproti. Sprva je trenersko pot nadaljeval v Pireju pri Olympiakosu in nato še na makedonski klopi. Pri obeh klubih se je sprl z nekaterimi igralci. Pri Makedoniji s prvim zvezdnikom ekipe Goranom Pandevom. Njegova trma, nepripravljenost sprejemati kompromise, vztrajnost in nepopustljivost ter neposredna iskrenost, ki so v začetnih letih delovale simpatično in navdušujoče, pa so vse bolj razkrivale tudi težave, ki jih s takim vedenjem povzroča. Preden je sedel na klop Slovenije je dve leti vodil tudi Združene Arabske Emirate, vendar v vseh moštvih ni dosegel takšnih uspehov kot na klopi Slovenije in je moral zaradi porazov oditi.
NOV MANDAT IN SPORI Z VSEMI
Na zadnji dan leta 2012 pa je Katanec ob navdušenju navijačev znova postal selektor. Toda tokrat ob veliko večjih pričakovanjih javnosti kot v prvem ciklu. Katancu bi skoraj uspelo, v že izgubljenih kvalifikacijah mu je skoraj uspelo priti na svetovno prvenstvo. A ob pomanjkanju sreče je pri tem naredil tudi nekaj taktičnih napak. Njegov ljubljenec Krhin, ki je bil med tistimi izbranci, ki so redno igrali, kljub temu, da niso imeli minutaže v klubih, je tako napravil veliko napako, po kateri so Švicarji dosegli verjetno celo odločilni gol, da nismo odšli na prvenstvo. Tudi pozneje ponovitve uspehov ni bilo. Katanec pa je postajal vse bolj zagrenjen. Zapletal se je v prepire z novinarji (med katerimi je nekaj takšnih, ki niso komunicirali na najbolj primeren način) in iskal alibije za slabe rezultate. Ta čas je zaznamovalo tudi podcenjevanje slovenske ekipe in domačega prvenstva. Katanec je javnost vedno znova prepričeval, da ekipa ni tako dobra, kot si mislijo nekateri. Čeprav je že seznam klubov pokazal, da igrajo v mnogo boljših klubih kot predstavniki njegove prve generacije. Tudi tokrat niso umanjkali spori z najboljšimi igralci, najprej z Iličićem, nato pa še s Kamplom.
Njegov naslednik pa naj bi bil Tomaž Kavčič, ki ga Katanec tudi sedaj predlaga za svojega naslednika. Prav Kavčič je v mladi vrsti odkril večino sedanjih reprezentantov.
SPORNE METODE
V pomanjkanju rezultatov se je Katanec začel zanašati celo na nadnaravne sile. Javnost je bila tako močno presenečena, ko je izvedela, da je na plačilno listo reprezentance povabil zakonca Rupert, ki sta se ukvarjala z bioenergetsko in psihološko pomočjo igralcem. Pred tekmami pa sta, dostikrat neuspešno, čistila energijsko polje igrišča. Nekateri strokovnjaki so te dejavnosti ocenili kot zatekanje v silnice zunaj igrišča, ker ni bilo dovolj moči in znanja, da bi na igrišču uredili zadeve. Miran Pavlin, njegov nekdanji igralec, ki je v sporu stopil na Zahovićevo stran, je dejal, da je bil Katanec vedno tak, da pa se je spremenila okolica, ki se ji ni znal prilagoditi, in da so novinarji pogosto iskali dlako v jajcu. Kot je dejal, pa je razlika med Mariborom, ki dosega nogometne čudeže, in Katančevo mentaliteto v tem, da se vijoličasti ne bojijo nikogar, medtem ko se je Katanec v drugem mandatu začel bati tudi nogometnih palčkov. Tudi mnoge Katančeve izjave niso imele ravno pokritja v realnosti. Slabša telesna pripravljenost in neigranje v klubih naj bi bili pomemben razlog za slabše predstave. Prav to je navedel kot razlog za poraz na Slovaškem. Vendar pravzaprav večina naših igralcev igra redno, eden od tistih, ki niso igrali pa je bil prav omenjeni Krhin. Dejansko pa je bilo pri Slovakih več tistih, ki niso igrali redno, pa so na koncu pristali na drugem mestu.
OBRAMBNA IN BOJEČA IGRA
Na zadnjih treh gostovanjih proti Škotski, Slovaški in Angliji je Slovenija na gol streljala le enkrat. Vse tekme pa je izgubila v zadnjih desetih minutah srečanj. Težko se je otresti občutka, da je imela reprezentanca večji potencial in da bi z nekoliko bolj napadalno igro lahko dosegla mnogo več in znova izzvala srečo. Nenazadnje smo tudi na zadnji tekmi proti Škotski najbolje zaigrali, ko smo izgubljali in nismo imeli več ničesar za izgubiti, podobno pa je bilo tudi na tekmi z Litvo v gosteh in še na nekaterih tekmah pred tem.
Na več kot 40 odstotkov tekem v novem ciklu pod Katančevim vodstvom reprezentanca ni dosegla gola. V povprečju je dosegla zgolj nekaj več kot gol na tekmo in skoraj toliko golov tudi dobila. S takim izkupičkom je skoraj nemogoče zmagovati. Ne nazadnje je z napadalno in odlično igro v gosteh Slovenija leta 2013, ko je morala iti na zmago, premagala Islandijo s 4:2. Prav Islandija je pozneje dosegla velike uspehe in se uvrstila na evropsko prvenstvo, kjer je z igrami navdušila vse. Tokrat pa bo v težji skupini, kot je bila naša, precej verjetno osvojila celo prvo mesto.
Ker gre za reprezentanco, ki se napaja iz populacije, ki je približno enako velika kot populacija našega glavnega mesta, je težko verjeti Katančevim besedam, da so naši neuspehi pričakovani in več ne bi mogli narediti. Čeprav je na zadnji tiskovni konferenci, nekoliko spremenil pogled in priznal, da ima reprezentanca solidno osnovo. Vsekakor bo zato zanimivo videti, kaj bo z reprezentanco naredil naslednji selektor. Za vse nas pa ostaja uganka zakaj Katanec prvih uspehov pozneje nikoli ni mogel več ponoviti.