»Številni mladi se v Sloveniji počutijo žrtve okolja, ki jim ne daje pravih možnosti. Vendar je na življenje pomembno pogledati iz druge perspektive. Ko se zavemo, da si v bistvu sami jemljemo moč in da nismo žrtve okoliščin, lahko začnemo graditi drugačno resničnost,« pravi Jose Antonio Morales, Perujec, ki že petnajst let živi v Prekmurju. Posluša svoje srce, zato je že večkrat v življenju začel povsem znova. Nazadnje je pred petimi leti zapustil dobro plačano službo v New Yorku in se z družino vrnil v Slovenijo ter začel povsem novo poslovno pot. V Prekmurju namreč vidi ogromno priložnosti za podjetništvo, kakršno lahko vidimo povsod po Evropi. Murska Sobota je v bližini Dunaja, Zagreba in Budimpešte, podeželsko in kmetijsko okolje pa sta odlična za zagon novih, modernih podjetij s sodelovanjem podjetij iz tujine.
Odprl je poslovno središče Aurora coworking, ki želi povečati ustvarjalno samozavest v ljudeh. Po dveh letih v resnici postaja stičišče ljudi in organizacij tako iz Slovenije kot tudi iz tujine.
Pred petimi leti ste se odločili obrniti nov list v življenju. Pustili ste odlično plačano službo v New Yorku in začeli povsem novo življenjsko in poslovno pot. Zakaj?
Odločil sem se zapustiti področje tehnologije, ki sem se mu posvečal do takrat. Začel sem obiskovati tečaje fotografije, meditacije, opravil sem različna izobraževanja, delal sem jogo in še mnogo drugih stvari. Našel sem del sebe, za katerega sploh nisem vedel, da obstaja. Preden smo odšli v Ameriko, sem imel svoje podjetje, zaposlene, veliko stikov s strankami, da bi posel dobro tekel. Vendar v vsem tem nisem več našel izziva. Nekako sem se naveličal biti šef, po drugi strani pa sem bil razočaran nad tehnologijo. Ali bom vedno ustvarjal internetne strani, sem se spraševal. Ne! Ker sem imel nekaj prihrankov, sem se odločil, da bom nekaj časa samo delal na vrtu, kolesaril in razmišljal, kaj bi lahko počel. Čas je bežal, veliko sem bral, potem pa našel v eni od knjig sporočilo, da življenje ni raziskovanje, ampak ustvarjanje. Ustvarjalno je fotografiranje, pisanje, ustvarimo lahko nasmeh, izdelek, kar koli. To je pomenilo, da moramo biti odgovorni za svoje izkušnje. Ne bom se iskal v tem, ampak ustvarjal novo verzijo sebe. To je zvenelo zelo razburljivo.
Kako ste torej začeli ustvarjati svoje novo življenje?
Enkrat na mesec sem se odločil zahajati na Dunaj. Tam sem obiskal poslovni prostor za coworking – The Impact of Wienna. To je bil prostor, v katerem sem lahko delal, srečeval ljudi, si izmenjaval izkušnje; bil sem navdušen. Kot plesalec, ki prvi dan obišče plesno akademijo. Kako to, da česa takega nisem že prej odkril, sem se čudil. Zdaj s tem podjetjem sodelujemo. Ta izkušnja me je spodbudila, da sem odprl svoj poslovni prostor za coworking.
Večkrat v svojem življenju ste začeli znova in uspeli – kako? Številne namreč strah hromi.
V idejo se zaljubim, še preden se odločim. Zaljubim se v možnost, osebo, zato tudi živim v Sloveniji. Sem sem prišel zaradi Tatjane. Če se zaljubiš v nekoga in ta reče, kaj, če bi bila skupaj, ne razmišljaš, kajne? (smeh)
Odvisno, včasih se je težko preseliti na drugi konec sveta …
Da, ampak pogum je očitno del moje osebnosti. Verjamem pa, da je tega sposoben vsakdo. Če tega ne stori, je to zaradi strahu. Od tod izvirajo tudi vse iztočnice moje delavnice o strahu in neuspehu. Lahko traja nekaj mesecev, preden se za neko stvar odločim, potem pa skočim in se ne oziram na posledice. Ko sem v takih trenutkih, moj oče misli, da sem neodgovoren, nor. Ampak do zdaj se je že naučil, da čeprav delam drugače, vedno pridem do boljših rezultatov, kakor jih je pričakoval.
Kako ste spoznali Tatjano?
Rodil sem se v Limi, ogromnem mestu, v katerem živi približno deset milijonov ljudi, vlada ogromna zmeda, mesto je neorganizirano in z zelo nevarnimi predeli. Vedno sem imel rad tujce, ki so kar naprej prihajali v Peru. Če sem le mogel, sem se z njimi zapletal v pogovor in bil radoveden, kakšno je življenje v Evropi. Obiskal sem jo takoj, ko se je ponudila priložnost. Tatjano sem srečal na letališču. Pogovarjala sva se, si izmenjala spletna naslova in si začela dopisovati. Ko sem jo nekaj let pozneje obiskal, je bila to ljubezen na prvi pogled – v Tatjano in v državo. (smeh) Nekaj dni sva preživela v Prekmurju in nekaj na obali. Bilo je tako čudovito, mirno. Mislim, da sva bila tri ali štiri mesece pozneje že poročena.
Nekje ste dejali, da ima Slovenija dobre možnosti za zelo kakovostno življenje, zaposlitve pa te kakovosti ne omogočajo. Kaj storiti, da se nekaj spremeni?
Ko gledam mlade ljudi brez zaposlitve, se mi zdi neverjetno, kako so super oblečeni, v dobrih znamkah, ob koncu tedna hodijo v restavracije ter se zabavat v diskoteke. Od kod, za vraga, jim denar? Če bi takšnemu človeku ponudil tečaj za pet evrov, ki bi mu odprl nova obzorja, nove poti, se pa ne bi odločil zanj. To je nasprotje med kakovostjo življenja, ki je zelo visoka, in zavedanjem ljudi. Z desetimi ali petnajstimi evri se bo raje nagradil s pivom ali zabavo, ker tako zelo trpi in misli, da si to prav zaradi tega zasluži, kot da bi ta denar koristneje porabil. Ne zavedajo se, kakšen privilegij imajo, ker jih ne skrbi za preživetje. Na perujskem podeželju še pomislili ne bi na pivo, temveč kako bodo preživeli še en teden! Zanje bi bila nagrada, da si sploh lahko privoščijo obrok hrane. Mladi tukaj menijo, da je ta država katastrofa, da morajo v tujino, v kakšno bolj razvito državo, kjer bodo dobili dobro plačano službo … ne vidijo pa, kaj vse imajo že s tem, da živijo v Sloveniji. To je nemočno razmišljanje, prepričani so, da nimajo moči odpraviti svojih težav svojega problema, ker se imajo za žrtve države, okolja, ki jim ne da možnosti. Pa imamo po drugi strani cel kup odličnih športnikov, igralcev, ki so dokazali ravno nasprotno.
Kaj bi morali storiti, da bi na življenje pogledali z druge perspektive?
Najprej se morajo zavedeti, da sami sebi jemljejo moč. To je kot bolezen – če sem alkoholik in tega ne sprejmem, mi ne more nihče pomagati. Če pa priznam, da imam težavo, je to že korak naprej. V Sloveniji je toliko organizacij in posameznikov, ki so pripravljeni pomagati. Marsikaj je mogoče najti na Facebooku. Veliko je možnosti delovne prakse, prostovoljstva … Pravzaprav se je iz prostovoljnega dela mogoče veliko naučiti in razširiti svoj pogled. Veliko opolnomočenih ljudi v tej deželi bi mladim gotovo svetovalo, naj najprej poskusijo s prostovoljnim delom, ker se bodo tako soočali z izzivi in ovirami, s katerimi se bodo ukvarjali tudi, ko bodo imeli zaposlitev, in v življenju nasploh. Recimo: radi bi nekje pomagali, pa morate z obrobja priti v Ljubljano, a imate samo en evro. Morali boste najti rešitev. Prostovoljno delo je orodje, kako se znajti.
Kako bi se morali lotiti ozaveščanja?
Bistveno je zavedanje, da nismo žrtve okoliščin in da življenje ni odkrivanje, ampak ustvarjanje. Če se zavem, da igram žrtev, lahko začnem graditi drugačno resničnost. Lahko se preselim, spremenim prijatelje, začnem brati in se izobraževati, kar koli … rezultat bo vedno grajenje svoje osebne filozofije. To bi svetoval vsakomur – zgradite svojo filozofijo, ki bo drugačna od sosedove. Ko se za nekaj odločim, se torej odločim zato, ker mi tako ustreza, ne zato, ker mi tako pravijo.
Iz ogromne države ste se preselili v Prekmurje. Želite pokazati, da lahko ta del Slovenije postane središče nečesa veliko večjega. Kakšna je vaša vizija?
Originalna ideja je bila razvijanje podjetništva v smislu nenehnega spreminjanja in osebne rasti. To narediti v Murski Soboti je bil izziv. V partnerstvu z NLB, kjer imamo prostore, sem začel s to noro idejo. Bilo je težje, kot sem si predstavljal, ker se ljudje tam ne vidijo kot podjetniki, čeprav so zelo podjetni. Toda poslovno središče Aurora coworking vse bolj postaja stičišče različnih ljudi, idej, organizacij, podjetij. Sodelujemo z organizacijami iz drugih držav in iz Slovenije. Prinašamo različne programe v državo. Ljudi iz tujine pripeljemo v Slovenijo in Slovence v tujino. Bistvo je povezovanje in za zdaj deluje fantastično.
Lahko razložite, kaj pravzaprav delate?
Imamo tri glavne programe: prvi so člani coworkinga, ki so samozaposleni: pridejo, kadar koli hočejo, sedejo in delajo, včasih tudi sodelujejo. To je skupina šestnajstih ljudi, z njihovim članstvom poravnamo stroške prostora. Drugi program se imenuje The Glue – lepilo, to je prav tako neverjetna zgodba, nekakšna platforma za povezovanje. S potovanji in pogovori z različnimi ljudmi smo se naučili, da imajo podobne težave, o kakršnih smo govorili prej, tudi drugod v Evropi. Na drugačnih ravneh sicer in zaradi drugačnih vzrokov, v bistvu pa se vsi pritožujejo nad istimi stvarmi. Ko združiš ljudi iz različnih držav in odkrijejo, da imajo enake težave, potem se Prekmurci ne bodo počutili nič manj vredne od Benečanov. Dobili bodo občutek, da v tem niso sami, in iz te perspektive se lahko rodi sodelovanje. Stopnja samozavesti raste. Torej lepimo skupaj ljudi, ideje in posel. Tretji program pa se imenuje Fear & Fail (strah in neuspeh), ki je začetek vsega, odkar sem prišel iz New Yorka. Če se ne naučiš prepoznati svojih strahov, bo to tvoj neuspeh. Ko to storiš in svojo zgodbo z nekom deliš, to ljudi poveže. Ustvari se empatija, vsi so pozorni, obramba odpade. Če bi se Južnoameričani učili iz svojih neuspehov, bi lahko bili tako razviti kot vsa preostala Evropa. A se neuspehi še vedno vrstijo.
Lahko poveste kakšen svoj strah?
Seveda, to je strah, ki ga še vedno nisem povsem razrešil. Imam zelo močan občutek, da nisem dovolj dober. To ne izhaja iz nobenega travmatičnega stanja, temveč iz odraščanja ob uspešnem očetu, ki sem ga občudoval. Želel sem si biti kot on, kar je pravzaprav noro, saj sem povsem drugačen. Od kod je ta strah, kaj je njegovo gorivo? Če se poglobiš vanj, odkriješ, da je nekakšen nesporazum. Brž ko se zaveste, se na to spomnite in ravnate drugače. Ko mi um reče, tega ne boš prodal, ker nisi dovolj dober, si rečem: A spet? Seveda lahko! In stvar opravim! Ko odkrijete svoj strah, je, kot bi prižgal svečo v temni sobi. Ne razsvetljuje vsega, ampak je dovolj luči, da vidiš pot. In kaj se zgodi, ko ta strah izgine? Najdeš novega! (smeh) Potem moraš nadaljevati delo, in to je pot, ki jo razumem kot podjetniško. Ta pustolovski način podiranja meja in pomikanja naprej je, kot bi odpiral babuško – le da začneš od znotraj; vsakič ko odpreš novo, imaš več prostora!
Ena od stvari v okviru Aurore je tudi projekt SIA v Sloveniji, bil naj bi čudovita možnost za mlajše odrasle, ki se učijo podjetništva. Zakaj verjamete v ta program in kako je učinkovit?
Program deluje v osemnajstih državah Evrope, kjer imajo z njim že veliko izkušenj in je zelo uspešen, zanj je odgovorna organizacija z Dunaja. Z njegovo pomočjo se lahko mladi naučijo podjetništva v varnem okolju. Tako dobijo znanje in orodje podjetništva, še preden jih začne skrbeti, kje bodo dobili denar za uresničitev svoje ideje. Vsi sodelujoči imajo možnost medsebojnega povezovanja. Vsakoletni program se konča z dogodkom, ki je vedno v neki drugi državi. Letos se sicer osredotočamo na srednješolce, sicer pa bi bil program primeren za vsakogar.
Kaj je vaš največji osebni uspeh?
Moja dva sinova! Potem pa seveda še vse stvari, ki jih počnem in se nenehno spreminjajo. Čeprav včasih postanem tudi malce tesnoben, mi je moje življenje vedno izziv.
