Slovenska košarkarska reprezentanca je v Carigradu uresničila 25 let dolge sanje o kolajni na evropskem prvenstvu v košarki. Pred prvenstvom marsikdo ni resno jemal Gorana Dragića, ko je ponavljal, da gremo po medaljo, a z vsako tekmo naših sta rasla tako naše zaupanje kot tudi zanimanje. Slovenija je igrala noro lepo košarko in zmagovala s prav tako noro bojevitostjo. Špance smo v polfinalu premagali, dobesedno ponižali z 20 točkami razlike, kar se jim ni zgodilo že kakšno desetletje. In ko je bilo jasno, da je medalja ne glede na izid finalne tekme naša, je bilo ob pogledu na izčrpane, a hkrati olajšane obraze naših fantov in strokovnega štaba jasno, da smo priče zares veliki in zelo lepi zgodbi.
Zgodbi o uresničenih sanjah, poplačanem trudu, predanosti cilju in iskrenem tovarištvu. Peter Vilfan, nekoč odličen košarkar, ki je sam občutil, kako je osvojiti kolajno na velikem tekmovanju, zdaj pa komentator, je med vsemi drugimi lepimi lastnostmi naših omenil tudi njihovo veliko srce. Poleg gromozanske samozavesti, seveda. Leta 2009, ko nas je v tekmi za tretje mesto na takratnem evropskem prvenstvu Grčija premagala zgolj s točko razlike, nam je prav te zmanjkalo. Letos pač ne.
Tokrat brez primadon
Imeli smo nekaj močnih in vnaprej znanih adutov: izkušenega in dozorelega Gorana Dragića, ki se, če si morda vendarle ne bo premislil, poslavlja od reprezentance in je bila to njegova zadnja možnost za reprezentančno medaljo; Luko Dončića, dragulj, biser, diamant … evropske košarke, kot ga opisujejo svetovni mediji, Anthonyja Randolpha, na hitro »poslovenjenega« Američana, ki ga po začetnem negodovanju zaradi njegove bojevitosti v slovenskem dresu zdaj ljubkovalno kličemo Tonček; pa seveda trenerja Igorja Kokoškova, v ligi NBA delujočega Srba, ki je znal iz pisanega nabora izkušenih mož in zaletavih mladcev oblikovati učinkovito celoto. V kateri so, kot se je pokazalo, tičali še nekateri dokaj nepričakovani aduti: Gašper Vidmar, naš mirni velikan, ki se nam je usedel v srce, potem ko je v polčasu tekme z Latvijo v slačilnici zarobantil, da še noče na letalo in domov, in potem prav na svoj 30. rojstni dan brez strahu zaustavljal strašna španska brata Gasol; Klemen Prepelič, ki je sicer znal zapraviti kakšno žogo v nepravem trenutku, a tudi zadeti neverjetne trojke in vse proste mete; pa Saša Zagorac in Žiga Dimec, nad katerima so se številni zmrdovali, češ, kaj sploh delata v ekipi, pa sta v ključnih trenutkih znala skočiti in zadeti s samozavestjo največjih. Kakršno so imeli prav vsi, tudi tisti, ki so več sedeli na klopi, a jih je Kokoškov z razlogom vzel s seboj. Nekatere, tudi precej bolj zveneča imena, je pustil doma. Slovenska reprezentanca je v preteklosti že imela težave zaradi dvometrskih »primadon«, torej fantov, ki sicer odlično obvladajo košarko, precej manj pa medsebojne odnose. Letos o tem ni bilo niti sledu.
Energija mušketirjev. Igor Kokoškov – mimogrede, navzven ne kaže prav veliko »balkanskega« temperamenta, v njem pa je, se je dalo zaslutiti, divjala prava čustvena nevihta – je presojo značajev slovenskih fantov opravil z odliko. Da ekipa deluje dobro, kar ne velja le za športne ekipe, mora biti med njenimi člani dobra kemija. V tej reprezentanci je bila ta kemija vrhunska. Tako v težkih kot bolj lagodnih trenutkih so delovali po načelu vsi za enega, eden za vse.
Naša reprezentanca je v povprečju stara malo več kot 25 let. Mlada, a z zrelostjo, ki je razorožila tudi veliko bolj izkušene tekmece. Španci že vedo … Ob tem pa so zlasti tuji mediji poudarjali, da je slovenska reprezentanca v evropsko košarko, kjer se zadnja leta igra bolj »šahovsko« in se bolj malo zadeva, spet vnesla domišljijo, hitrost, igrivost. V odločilnih tekmah, tistih na izpadanje, smo Latvijcem, sicer podobno učinkoviti ekipi, kot je bila naša, nasuli kar 103 koše, Špancem pa 92.
Recept so tuji trenerji. Trener Igor Kokoškov, zaradi katerega so še glasnejši tisti, ki pravijo, da so pogoj za naš športni uspeh tuji trenerji (Andrea Massi v smučanju, Andrea Giani v odbojki, Veselin Vujović v rokometu), ki verjetno bolje obvladajo naše lastnosti in značaj, dela kot pomočnik trenerja v ligi NBA. Obeta se mu, da bo kot prvi Evropejec dobil položaj prvega trenerja v tej najmočnejši košarkarski ligi na svetu. Star je komaj 45 let. Hitri ameriški slog igre s številnimi menjavami je prenesel tudi med slovenske fante in tak način je še posebno pisan na kožo Gorana Dragića. Hkrati je priljubljeni Gogi (po letu reprezentančnega premora) pri 31 letih v vlogi kapetana dozorel in postavil visoke standarde, kakšen naj bi bil vodja ekipe. Odličen igralec in še boljši človek, o njem pravijo tako soigralci kot strokovni štab, in da jim je v čast igrati z njim. Mojstrovine, ki jih je izvajal na igrišču, preigravanja, koši, skoki, vse to smo videli, tudi slišali besede spodbude z obveznim »gremo naprej!«. Tistega, kar so si fantje in Gogi izmenjali v slačilnici, žal ne, a to je bila tako ali tako njihova stvar. Da si odkrito povedo vse, tudi kritike, je bilo razumeti, to pa je vedno temelj trdnega prijateljstva in tovarištva.
Cimra z razlogom
Na tokratnem prvenstvu sta bila Goran Dragić in Luka Dončić cimra. Zagotovo z razlogom. Cimri se hočeš ali nočeš morajo pogovarjati in menda sta se, sploh na začetku prvenstva, pogovarjala kar veliko. Na igrišču smo lahko videli njuno povezanost, ki je spominjala na povezanost vodje tropa, ki svoj položaj predaja mladiču. Goran – in ni bil edini – je večkrat opozoril, da je Luka na igrišču izjemen, v resnici pa, četudi deluje tako zrelo, še vedno otrok, ki rad gleda risanke in serijo Prijatelji.
Luka v Draženovih čevljih
Luka blesti v madridskem Realu (in je na EP zato še laže kravžljal živce Špancem) in mu napovedujejo, da bi, če le ne bo poškodb ali kakšnih drugih zapletov, lahko postal najboljši evropski košarkar. Morda celo vseh časov. Evforija zaradi komaj 18-letnega mladeniča – ki so si ga v svoji reprezentanci želeli tudi Španci (ki ga vzgajajo od njegovega 13. leta) kot Srbi (ker je po očetu srbskega rodu) in menda celo Črnogorci (ker je v njem tudi nekaj črnogorske krvi) – je trenutno izjemna. Pri tem seveda igrajo vlogo tudi poteze, kakršna je bila tista njegova trojka proti Latvijcem skoraj s sredine igrišča. Zaradi nje je časopisnim novinarjem zmanjkalo besed hvale, televizijskim komentatorjem glasu, Hrvati so vendarle z vsem srcem začeli navijati za nas, Špancem pa je dokončno padlo srce v hlače.
Luko so hvalili že prej, zdaj se nanj (in na slovensko reprezentanco nasploh) ves čas lepijo stavek »samo nebo je meja« in primerjave z največjimi iz zgodovine evropske košarke. Najbolj z Draženom Petrovićem. Statistično je Luka pri teh letih že boljši od njega. Pravzaprav je statistično boljši od vseh, a to ne bi smelo postati breme, še najmanj za Luko.
Luka je po igralski uspešnosti seveda že davno presegel tudi svojega očeta Saša. Ta je, gotovo ga niste spregledali, med prvenstvom s svojimi neposrednimi, evforičnimi, neobičajnimi in občasno tudi obešenjaškimi komentarji poskrbel za dobro mero zabave (no, tudi za nekaj negodovanja) med že tako ali tako vznesenimi navijači slovenske reprezentance.
Kot v dobrih starih časih
Letošnje košarkarsko prvenstvo, pravzaprav Slovenija na tem prvenstvu, ni navdušilo le navijačev, ampak še marsikoga, ki sicer ni poseben ljubitelj ali poznavalec športa. Igralci (ki so ves čas poudarjali veliko vlogo strokovnega štaba oziroma vseh, ki skrbijo zanje) so nas navdušili z igro, s svojim obnašanjem pa so nam segli do srca. Kar bi lahko imelo tudi praktične pozitivne posledice – več fantov in dekličev na košarkarskih igriščih, na primer.
Nekateri se še spomnite, kako so mulci nekoč nabijali žogo do poznega večera in nosili majice z imeni, kot so Kičanović, Slavnić, Ćosić, Dalipagić, Petrović, Kukoč, Rađa … Jugoslavija je bila košarkarska velesila. Po razpadu skupne države Sloveniji pod koši nihče ni pripisoval velikih možnosti. Nekaj časa nam je res kazalo slabo, potem nam je šlo malce bolje, a nam je, kot rečeno, zmanjkalo »tisto nekaj«, zdaj pa smo dobili tako zgodovinsko medaljo kot spoštovanje tistih, ki so se vedno imeli za boljše od nas. Do letos, seveda.
