Kaj vas je spodbudilo h kandidaturi za predsednika republike? Je to zgolj rezultat vaše odločitve in želje ali ste morda takšno željo začutili tudi s strani občanov Kopra in ne nazadnje sodržavljanov?
Za kandidaturo sem se odločil zato, ker mislim, da je treba v Sloveniji marsikaj radikalno spremeniti na področju politike. Tako sem razmišljal tudi pred 15 leti, ko smo se tedaj še mladi Koprčani in Koprčanke odločili, da je v naši mestni občini treba nekaj spremeniti. In smo spremenili – združili smo moči in zamenjali oblast. Ogromno smo naredili: iz sivega pristaniškega mesta, s katerim se ni hvalil prav nihče, nam je v relativno kratkem času uspelo ustvariti mesto, na katerega smo vsi ponosni, še več, zavidajo nam ga prav vsi obiskovalci, in to ne samo iz Slovenije. Skratka, vse se da, samo če se resnično hoče in če obstaja za to široki konsenz. Naredili bi še mnogo, mnogo več, vendar pa se vsa leta soočamo z drugo težavo – s popolno neučinkovitostjo slovenske državne politike. V vseh teh letih sem si nabral veliko izkušenj in na lastni koži ugotovil, kaj vse je v Sloveniji narobe, kaj vse bi bilo treba spremeniti. To pa seveda še ni dovolj, moraš tudi vedeti, kako te spremembe doseči. Na tak način, kot država deluje zdaj, in s politiki, ki jo vodijo v tem trenutku, je nemogoče karkoli spremeniti. Zato trdim, da kjer je volja, je tudi pot, stvari je treba spreminjati od zgoraj navzdol. In odločil sem se, da to možnost ponudim državljankam in državljanom ter da s skupnimi močmi to tudi uresničimo.
Katere osebnostne lastnosti morajo odlikovati predsednika republike? Kakšen predsednik boste, če boste izvoljeni?
Menim, da mora biti predsednik države, župan, predsednik vlade, minister ali pa direktor nekega večjega podjetja v prvi vrsti učinkovit, delaven in odločen. Ne sme se bati sprejemati odločitev, tudi če kdaj niso najbolj popularne. Mora biti pogumen, da na vseh ravneh, tudi v svetovni javnosti, z vsem srcem in žarom zagovarja oziroma predstavlja državo, ki jo vodi. Slovenija torej potrebuje predsednika, ki se odloča in ki mu je zelo jasno, kako sistem deluje trenutno in kako bi moral delovati, da bi bilo še boljše. Za to pa je treba imeti občutek za ljudi, ki so zaposleni na ključnih funkcijah. Ni treba, da je predsednik države znanstvenik oziroma strokovnjak na vseh področjih. Mora pa biti oseba, ki zna vsa ta znanja in ekstremne talente, ki jih ima Slovenija v izobilju, uporabiti tam, kjer je to potrebno, in za tisto, kar ti najbolj obvladajo. Ne pa da imamo na funkcijah, kjer je nujno potrebno vrhunsko strokovno znanje, zaposlene ljudi, ki so tja prišli izključno po strankarski liniji, brez nobenega znanja, kaj šele volje. Poglejte, v Istanbul smo na evropsko košarkarsko prvenstvo poslali to izjemno ekipo košarkarjev zato, ker smo ugotovili, da lahko točno ti fantje ta trenutek za Slovenijo v košarki naredijo največ. In to so tudi naredili. Če bi politična elita, ki nas vodi vsa ta leta, izbirala ekipo za Istanbul, se bojim, da med njimi ne bi bilo niti enega profesionalnega košarkarja. Kakšen bi bil rezultat? Tak, kot je trenutno v slovenski politiki, v katero prav nihče več ne verjame.
Kako pa komentirate delo aktualnega predsednika republike? Glede na njegovo politično kilometrino bi po vseh teh letih in izkušnjah lahko sklepali, da je funkciji dorasel.
On sam je v nekem nedavnem televizijskem intervjuju priznal, da je bil najslabši predsednik vlade v zgodovini Slovenije. Če nekdo pristane na to, da opravlja funkcijo, ki ji ni dorasel, kar tri leta, naredi pogrom in gromozansko škodo državi, ljudje ga prek referendumov nato predčasno strmoglavijo, zatem pa ima obraz, da še kandidira, in to kar za predsednika države, je zame neresen. Še hujše pa je dejstvo, da je taisti strmoglavljeni predsednik vlade v zahvalo za vso škodo, ki jo je storil državi, na koncu še izvoljen za njenega predsednika. Že to je zame narobe svet, še bolj pa to, da se kot predsednik države ves čas obnaša funkciji neprimerno in spet ne naredi nič dobrega za lastno državo, ki naj bi jo vodil, nato pa celo ponovno kandidira za nov mandat. Menim, da so nas takšne odločitve volivcev, da nekoga postavimo na neko funkcijo, ker mislimo, da bo tam delal manj škode kot kje drugje, že preveč stale. Upam, da tokrat ne bomo razmišljali enako. Predsednik države mora biti moralna avtoriteta – medtem ko aktualni predsednik sam zase pravi, da ni moralna avtoriteta in da se niti ne trudi biti. Tako obnašanje je nedopustno, to, da je največja želja in dosežek, ki si ga želi predsednik, organizirati srečanje dveh največjih predsednikov držav na svetu, Donalda Trumpa in Vladimirja Putina, v Sloveniji, kjer bi mi imeli samo ketering, je neresno in nevredno ene resne države.
Radi poudarjate, da se je Koper v času vašega županovanja razvil v uspešno mesto. Ali lahko torej prenesete model uspešnega vodenja mestne občine na državno raven, na funkcijo predsednika republike, ki ni izvršilna?
V ustavi res nikjer ne piše, da je funkcija predsednika izvršilna, ni pa to niti slučajno zapisano na tak način, kot nam ga predstavljajo mediji. Prepričan sem, da ima predsednik ogromno formalne, še več pa neformalne moči in vpliva. Predsednik države je namreč prvi človek v državi in hkrati edini, ki uradno predstavlja državo. To je na nivoju celotne države edina neposredno od ljudi voljena funkcija. In to je največ, kar je lahko, večje moči v naši državi nihče ne more imeti in je tudi ni! Predsednik je vrhovni poveljnik oboroženih sil, je tisti, ki predlaga ustavne sodnike, vrhovne sodnike, predsednika računskega sodišča, guvernerja Banke Slovenije, člane sveta Banke Slovenije, protikorupcijsko komisijo, varuha človekovih pravic, prav tako postavlja in razrešuje veleposlanike in druge diplomate, prek predsednika se sprejemajo zakoni in predsednik je ne nazadnje tisti, ki na koncu s podpisom potrjuje zakone. Skratka cel kup je zadolžitev in pristojnosti, ki jih predsednik države formalno ima. Še več pa je tistih, ki jih ima neformalno, in ravno v teh se skriva največja moč predsednika države, ki lahko s svojo moralno avtoriteto poseže, kjerkoli in kadarkoli začuti, da je to za državo potrebno. Na primer, prek svojih strokovnih služb lahko pripravi osnutek novega zakona in ga državnemu zboru vloži v obravnavo – prav rad bi videl tistega, ki bi to zavrnil. V tem primeru lahko predsednik države zbere 50 tisoč podpisov, ki jih ni treba overiti na upravni enoti, kar je za predsednika države mačji kašelj, in zakon mora iti naprej. Če se predsednik z nekim zakonom, ki je ključen za državo, ne strinja in ugotovi, da se z njim ne strinja niti večina državljank in državljanov, ima še vedno možnost podpreti civilno iniciativo pri zbiranju podpisov in pozvati ljudi na referendum. In vlade, ki je predlagala tak zakon, ni več. Zato je prepričevanje ljudi s strani medijev, da je predsednik države samo protokolarna figura in nič drugega, neodgovorno.
Poleg tega sem tudi predsednik stranke Slovenija za vedno, v katero bi rad združil čim več županov, uspešnih podjetnikov ... Prepričan sem, da bo ta stranka na parlamentarnih volitvah zelo uspešna in bo potem tudi vodenje te države čisto drugačno. Vse bom naredil, da izpolnim obljubljeno. In obljubljam, da bodo ljudje končno dobili učinkovito državo. Če država ni učinkovita, tudi pravična ne more biti. Država je lahko za vse enako učinkovita. Za vse enako neučinkovita pa nikakor ne more biti, kajti ravno v neučinkovitosti je največ možnosti in priložnosti za izkoriščanja in malverzacije.
Na kakšen način bo država učinkovita? Pravite, da nas omejuje ogromno nekih neživljenjskih zakonov.
Tako je. V Sloveniji je treba uvesti ZKP – zdravo kmečko pamet. In to na vseh področjih. Od funkcije predsednika države do funkcije predsednika vlade. Funkcija predsednika vlade naj bi bila izvršilna funkcija številka ena v državi. Ampak jaz v zgodovini Slovenije nisem zaznal niti enega predsednika vlade, ki bi se o čemerkoli odločil. Nisem še slišal predsednika vlade, ki bi rekel: »Glejte, poslušal sem svetovalce, poslušal sem ministre, poslušal sem sindikate, javnost in ne vem še koga vse ... zato sem se odločil ...« Je kdo v tej državi že kdaj slišal kaj takšnega? Nikoli. Zakaj? Zato ker se vsi bojijo, da bi se kasneje zaradi svojih odločitev znašel v sodnih postopkih. Če imajo res te težave in strahove, naj te funkcije ne sprejemajo.
Ključno vprašanje, s katerim se ta hip sooča Slovenija, je zagotovo implementacija sodbe arbitražnega sodišča in odnosi s sosednjo Hrvaško. Kakšno je vaše stališče v zvezi s tem?
Aktualna vlada se v tem trenutku obnaša kot užaljen, jokajoč otrok. To nikakor ni nivo, primeren vladi. Hrvaška pač ne bo popustila. O tem sem prepričan. Zakaj? Zato ker so Hrvati ponosni na svojo državo. Ni hrvaškega predsednika, ki ne bi letel prvi dan, ko bi pomislil, da bi popustil. Trenutna situacija na tem področju jasno kaže, da je treba narediti marsikaj na področju diplomacije. Ne smemo groziti, stvari je treba umiriti. Nikakor pa se s tem ne smemo spopadati na način, ki se ga zdaj poslužuje naš predsednik vlade, češ: »Kaj boste vi meni govorili, za nami stoji širša evropska skupnost.« In prav predsednik države bi v takih primerih moral reagirati, usklajevati vse te postopke, umirjati reakcije in način komunikacije. On pa se namesto tega vozi s smetarskimi kamioni, asfaltira ceste in peče kruh ...
Ob napovedi kandidature ste poudarili, da so vam v vseh teh letih, odkar vodite koprsko občino, vseskozi metali polena pod noge. Kako se boste spoprijeli s tem med volilno kampanjo, ko bo tega najverjetneje še več?
Jaz s tem živim že 15 let, zato to zame ne bo nič novega. Seveda pa pričakujem dodatna polena pod noge. Ampak, kot rečeno, s tem živim in ne pričakujem, da zdaj tega ne bo več ali da bom lahko delal normalno, tako kot v vsaki normalni državi. In prav normalna bi morala naša država, ki se ima za demokratično, končno postati. Morala bi podpirati sposobne in delavne ljudi ter podpirati razvoj vseh občin, ne le tistih, ki jih vodijo župani koalicijskih strank.
Kako sicer ocenjujete nabor predsedniških kandidatov? Zdi se, da so državljani razočarani, prevladuje mnenje, da se je vse skupaj sprevrglo v resničnostni šov. Je res vse skupaj postalo le karikatura neke funkcije?
Že tako ali tako je bila funkcija predsednika republike podcenjena, v tem zadnjem mandatu pa je vse skupaj res postalo ena smešnica. Jasno je, da so se zato pojavili takšni in drugačni ljudje, ki vse to počnejo zaradi samopromocije. Tako ne bi smelo biti. Mi bomo delali resno kampanjo, kampanjo za bodočega predsednika države. Ljudem moramo sporočiti, da ta funkcija niti slučajno ni tako nepomembna, kot si ljudje trenutno mislijo, da je.
Koga imate za svojega najresnejšega nasprotnika?
V tem naboru uradnih kandidatov, ki so zbrali dovolj podpisov podpore, nimam nobenega resnega protikandidata, če govorimo o tem, da si želimo postati učinkovita država. Ne govorim pa, da niso resni kandidati. Vse spoštujem. In če s svojo kandidaturo ne bom uspel, bom v drugem krogu podprl kateregakoli razen sedanjega predsednika republike, ker si tega preprosto ne zasluži. Prava konkurenca v kampanji za predsednika države bi mi sicer lahko bili Zoran Janković, Igor Akrapovič, Jože Colarič, Aleksander Mervar, Iza ali Samo Login, Ivo Boscarol, Tomaž Berločnik, Dušan Mes, Tanja Skaza, Franci Pliberšek in drugi uspešni poslovneži, ki jih ima Slovenija, hvala bogu, kar nekaj. To so uspešni in učinkoviti ljudje, ki pa jim vstop v politiko v Sloveniji, dokler je stanje tako, kot je, ne pride na pamet. Če bi se katerikoli izmed njih odločil za kandidaturo, se jaz seveda ne bi, ampak bi tega uspešnega človeka oziroma kandidata z veseljem podprl.
Kako so vašo odločitev za kandidaturo sprejeli vaši najbližji?
Že od vsega začetka imam popolno podporo družine. Zelo dobro vedo, kaj se mi oziroma se nam vsa ta leta dogaja, in razumejo, da si prizadevam za dobro vseh, kar jim je zelo blizu. Kot vsi mi si tudi oni želijo boljšega življenja v naši domovini, na katero so zelo ponosni in ji želijo samo najboljše.
