Ko sva si segli v roke, je njen topli in močni stisk izdajal samozavestno žensko. Ko pa se zazreš v njene modre oči … no, nisem pesnica, da bi lahko zapisala, kaj vse vidiš v njih! Meni se je zdelo, kot da skozi njih takoj vidim v njeno dušo. To so prav posebne oči. Po pogovoru z njo pa zdaj vem, da je Katja prav posebno lepa duša. Zanjo v resnici velja rek, da je lepa tako zunaj kot znotraj. Pot do teh lepot pa je bila dolga in boleča. Katja je zaprisežena jogistka in mamica dveh sinov. Eden od njiju, 4-letni Svit Val, je prav poseben v svoji posebnosti.
Katja zase pravi, da je bila že od nekdaj »gibalka«. Najprej jo je osvojil ples. Plesala je vso svojo otroško dobo in tudi najstništvo je izživela s plesom, vmes pa je veliko raziskovala. V srednji šoli je prvič slišala za jogo. »Takrat še ni bila doba interneta in težko sem prišla do informacij. Hodila sem v knjižnico, brskala, kopirala vaje iz knjig, ki sem jih potem izvajala doma. Gledala sem na list papirja in poskušala. Nobenega Youtuba in filmčka, ki bi ti pokazal, kako gre, še videokaset s to vsebino ni bilo!« Pa je joga vseeno omrežila mlado Katjo.
Joga najprej samo kot fizična praksa
Okoli svojega dvajsetega leta je Katja v Ljubljani našla Indijko, ki je poučevala hatha jogo. »Šla sem pogledat, vendar me ni navdušilo, moj um je bil čisto preveč 'divji' za takšno vadbo. Vse se mi je zdelo nekako zaspano. Še naprej sem ostajala v plesnih vodah in pri knjigah o jogi ter vadbi 'z listkov'.«
Katja je počasi nehala aktivno plesati. Njeno telo pa je potrebovalo gibanje, saj je bilo navajeno nanj. »Vpisala sem se v fitnes, pa se mi je zdelo vse nekako brez smisla. So pa v fitnesu, ki sem ga obiskovala, ponujali nekakšno dinamično obliko joge. To pa me je pritegnilo! Jogo sem takrat dojemala samo kot fizično prakso, saj mi je bila tako predstavljena. Ampak jogijsko gibanje je pritiskalo na gumbe različnih čustev. In se je začelo dogajati tudi na duhovnem področju. Joga me je zaradi tega čisto prevzela.«
Od »pildkov« do vrhunske učiteljice joge
Joga je postala velik del Katjinega življenja. Redno jo je združevala s potovanji. Kamor koli se je odpravila, se je vedno udeležila tudi jogijskih delavnic. Njeno znanje je naraščalo, s tem pa tudi predanost jogi, ki je pravzaprav postala njen način življenja. Svoje navdušenje je vedno delila tudi s prijatelji, kazala jim je asane in s strastjo govorila o učinkih tega gibanja. Prijatelji so jo začeli spodbujati, naj začne poučevati jogo. »To je bila spodbuda, da sem se res začela izobraževati za učiteljico.«
Katja, po poklicu turistična tehnica, je bila že nekaj let v službi v gospodarstvu, a se ni ukvarjala s turizmom. »V službo sem hodila zato, da sem lahko plačevala položnice,« se spominja. »Ampak to je bila pravzaprav namišljena varnost, ki s pravo varnostjo, ko zares zaupaš življenju, nima nič,« je prepričana Katja. Ženska ve, ker govori iz svojih izkušenj. »Leto 2012 je bilo prelomno zame, kar se tiče joge. Vedela sem, da je čas, da se vržem v vodo in splavam ali pa potonem. Pustila sem službo, kajti globoko v sebi sem vedela, da je joga moja pot. In moja strast. Pa sem začela. Najela sem prostor, ga poimenovala Amritam joga studio in začela poučevati,« se spominja Katja. To je bil zanjo zelo turbulenten čas, saj se ji je dogajalo na mnogo področjih. V njeno življenje je prišel tudi njen partner Matjaž Mulec. On je bil tisti, ki ji je pomagal izpeljati »noro« zamisel, da je postala resničnost. To je zamisel o joga konferenci v Ljubljani.
Joga konferenca
Katja, ki se je v tujini velikokrat udeleževala konferenc, na katerih je lahko videla najboljše svetovne učitelje joge na kupu in se od njih učila, si je želela to organizirati tudi v Ljubljani. »Zakaj bi morali ljudje hoditi po znanje v tujino, če jim ga lahko pripeljem domov, sem premišljevala. Slovenci so tudi precej nagnjeni k temu, da bolj cenijo tuje kot domače. Tudi zato sem si želela, da v Ljubljano pride več oblik jog in njihovih učiteljev.« Zamisel je bila precej drzna, vendar jima jo je uspelo izpeljati. Prva konferenca je bila v Ljubljani 2012. leta. Postala je tradicionalna, vsako leto je bilo zanimanje večje. Vmes je dve leti ni bilo, ker se je Katji in Matjažu »zgodil« sin Svit Val, načrtujeta pa novo prihodnjo pomlad.
Svit Val
Katja in njen Matjaž sta se imela rada, živela sta življenje, ki jima je bilo všeč, želela sta si tudi otroka. Katja je poučevala jogo in bila zadovoljna. Ko je zanosila, sta bila oba vesela do neba in še čez. »Bila sem zelo fit nosečnica, še visoko noseča sem poučevala in Svit Val, še v trebuhu, me ni nič oviral pri tem,« se spominja.
Bil je vroč avgust v letu 2013, Katja je bila tri tedne pred rokom poroda. »Čutila sem, da z menoj nekaj ni čisto v redu. Že teden dni namreč nisem čutila gibanja otroka. Bil je čas dopustov, mojega ginekologa ni bilo, pa sem šla k drugemu zdravniku. Ta me je potolažil, da se otrok umirja in pripravlja na porod. S tem odgovorom sem bila kar zadovoljna, sploh nisem pomislila, da bi lahko bilo kaj narobe, saj takih misli preprosto ni bilo v moji glavi. Pa žal ni bilo tako. Bilo je narobe, in to precej narobe! Prijateljica mi je uredila, da sem šla v kranjsko porodnišnico, kjer sem bila sprejeta. Ponoči otrokovega srčnega utripa ni bilo več čutiti, zato so se zdravniki takoj zjutraj odločili za urgentni carski rez. Nikoli ne bom pozabila tistega dne, bila je sobota, pasje vroče in ob 9.23 se je bil Svit Val rodil,« mirno pripoveduje Katja.
Sesul se nam je svet
Dogodek, ki bi moral biti najlepši za vsako družino, rojstvo otroka, se je pri Katji in Matjažu na začetku izkazal za največjo grozo. Svit Val se je zaradi dolgega pomanjkanja kisika v možganih rodil prizadet. Zelo prizadet. Nastale so trajne poškodbe možganov, ima tudi cerebralno paralizo in še vse stvari, ki spadajo k tej diagnozi, tudi epileptične napade. »Ko se je sin rodil, se mi je vse zdelo nekako čudno. Dogodka se spominjam skozi meglo, saj sem bila vsa 'zadeta' od anestezije in zdravil. Zame je bil to popoln šok! Najhuje od vsega pa mi je bilo, ko so Svita Vala odpeljali iz Kranja v ljubljansko pediatrično bolnišnico in sva bila ločena pet dni! To je trpljenje, ki se ga ne da ubesediti, razume pa ga lahko le mamica, ki je doživela enako stvar. Zdravniki mi niso znali povedati, kaj je narobe z mojim sinom, govorili so o pomanjkanju kisika, jaz pa sploh nisem vedela, kaj to je oziroma kako to lahko poškoduje otrokove možgane. Za te stvari se preprosto nisem nikoli zanimala. Govorili so mi o tem, da moj sin nikoli ne bo hodil, govoril, se smejal. Da bo rastlina … Pravi paradoks pa je, da sem prav jaz, rojena 'gibalka', ki sem se z jogo in disciplino izmojstrila v gibanju, dobila sina, ki je gibalno popolnoma 'mrtev'.«
Tudi s pomočjo joge je preživela
Že zelo kmalu po rojstvu Svita Vala je na površje prišla Katjina zdrava volja do preživetja in za sprejemanje tistega, kar ji je namenilo življenje. »Takoj sem začela brskati po knjigah in spletu, brati in se izobraževati. Nisem privolila v nalepke, ki so jih v diagnozi zdravniki namenili mojemu otroku. Jaz namreč globoko verjamem v to, da če nekomu daš nalepko, ga s tem blokiraš in oviraš pri njegovem razvoju. Kaj pa mi vemo, mi smo samo ljudje, na nas pa delujejo tudi sile, ki so nam nerazumljive,« razmišlja Katja.
Že zelo zgodaj je bila s Svitom Valom vključena v razvojno ambulanto, začeli so izvajati fizioterapijo. »Ampak veste, tisto, kar da država, je čisto premalo za resen napredek takega otroka, zato sem začela iskati pomoč tudi sama. Leto dni po sinovem rojstvu sem naletela na članek o mamici, katere hčerka je tudi imela zelo hudo diagnozo, pa je s pomočjo zasebne fizioterapevtke začela hoditi in govoriti. S to fizioterapevtko sem navezala stik in še danes hodimo k njej. Z njeno pomočjo sva z Matjažem sploh začela spoznavati najinega Svita Vala,« s hvaležnostjo v glasu pripoveduje Katja. S pomočjo te fizioterapevtke je Katja tudi spoznala, da je njen sin zelo poseben v svoji posebnosti. »Začutila sem ga kot zelo staro dušo, ki je vse nas zelo veliko naučil. To se sliši 'pocukrano' in stereotipno, vendar je globoka resnica. Te reči razume samo tisti, ki je v mojih čevljih,« mirno in zbrano pripoveduje Katja.
Dva meseca po rojstvu Svita Vala je prijatelje že poučevala jogo. In prihajala k sebi, z vsako asano bolj. »Vedela sem, da moram biti močna, tudi za svojega otroka!«
Država je kruta mati
Svit Val s pomočjo uradne medicine, zasebne samoplačniške fizioterapevtke, s pomočjo kraniosakralne terapije in drugih alternativnih tehnik napreduje. Več kot dve leti že delajo tudi z znano Miro Omerzel Mirit, ki se je zelo zavzela za fantička. Njena zvočno energijska »kirurgija« Svitu Valu zelo pomaga. »Ko je bil fantek star teden dni, so zdravniki rekli, da se ne bo nikoli smejal, da bo rastlina. Pa se smeje, odziva, zato še enkrat povem, da ignoriram nalepke, ki so mu jih nalepili zdravniki! On izraža svoja čustva, je zelo senzibilen in čuti mnogo več kot drugi, 'normalni' ljudje,« Katja z ljubeznijo opisuje sina. Da je res tako, sem se prepričala sama, saj se mi je fantič smejal in mi dal s celim telesom vedeti, da čuti mojo prisotnost. Luštkan je za požret!
Vsa dodatna terapija, ki Valu Svitu zelo pomaga, je zelo draga. Dodatnih fizioterapij naše zdravstvo ne krije, to vemo že vsi. »Takšno denarno breme je za družino velik napor, včasih vpliva celo na partnerske odnose. Tudi pri naju z Matjažem ni nič drugače,« je zelo iskrena Katja. »Imava obdobja, ki so 'gor in dol'. Ampak se tega zavedava in kljub vsemu dobro funkcionirava. In se učiva, oba.« Veliko pomagajo tudi sorodniki, Katjina mama pa je sploh dobri duh družine, saj stanuje »za vogalom« in je družini v pomoč prav sleherni dan.
Sonce je znova posijalo s Kai Jonom
Matjaž in Katja sta se odločila še za enega otroka. Hotela sta doživeti »normalno« starševstvo in sta ga z rojstvom Kaija Jona tudi dobila. »Želela sva tudi, da Svit Val ne bi bil sam,« razloži Katja. Kai Jon je popolnoma zdrav in hudo dobrovoljen fantiček. S svojim rojstvom je prinesel srečo v družino. »Spet nam je lepo, čeprav marsikatero noč z Matjažem spiva samo z enim očesom, saj je Kai Jon precej nespečen. Ampak veva, da bo to obdobje minilo. In ob tem naju preveva globoko zadovoljstvo.« Svit Val pa … jih bo vedno povezoval kot družino. Stara duša, ki je prišla, da jih nauči – pravih vrednot v življenju.
