Meta Bertoncelj, predsednica ljubljanskega gobarskega društva, pravi, da je za bolj pičlo bero letos kriva predvsem suša. »Delno je mogoče še tudi posledica žleda, saj so s čiščenjem gozdov uničili micelije, ki pa jih veliko poteptajo tudi množični gobarji. Gobe se v zadnjem času pojavljajo više v gorah, denimo na Jelovici in v Karavankah, kjer je več vlage in sopare, ki sta za rast gob zelo pomembni.« Gobe pri nas rastejo od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni, s tem da se jih večina pojavi septembra in oktobra. Letos torej še ni vse izgubljeno. Čas, ko bodo rasle »kot po dežju«, morda šele prihaja!
V Sloveniji raste več kot 3000 vrst gob, od tega je večina užitnih. Velja pa pravilo, da jih ne trgamo in ne hodimo po njih, če jih ne poznamo!
Ker pa obdobje hitre rasti traja le od nekaj dni do nekaj tednov, je treba loviti trenutke v njihovem razvojnem ciklu. »Če ob pravem času ni padavin, se drugače vede tudi vegetacija. Eno leto je suša večja, drugo manjša. Letošnje poletje smo imeli kratkotrajne nalive, ki so zemljo zmočili samo na površini, nismo pa imeli vztrajnega dežja, ki bi tri dni namakal zemljo. Sprememba se takoj zazna. Se pa zato gobe pojavljajo višje v gorah,« razlaga Bertoncljeva. »V živalskem svetu je podobno; ko je suša, imajo živali manj mladičev kot sicer.« Po zmrzali pred tremi leti je bilo gozdove treba očistiti. »Z vlečenjem drevja, pa tudi s stroji, s katerimi si pomagajo, in ne nazadnje delavci sami uničijo micelije, tako kot jih uničimo, če preveč poteptamo zemljo okoli mesta, kjer smo našli in utrgali gobo.« Bertoncljeva pravi, da bomo na gobe, kjer je pustošil žled, čakali od pet do deset let, odvisno pač od vrste gob, ki raste na tistem terenu.
Micelije uničujejo tudi množični gobarji
»Pred nekaj leti je postalo gobarjenje zelo priljubljeno – na Pokljuko so skupine z avtobusi prihajale nabirat gobe.« Območje je naravni park, zato zakon dovoljuje ljubiteljsko ali komercialno nabiranje gob in rastlin le v robnem, to je tretjem varstvenem območju parka, medtem ko je v osrednjem območju parka nabiranje gliv in rastlin prepovedano. »Nekateri se tega držijo, drugi ne. Dejstvo pa je, da je v tamkajšnjih gozdovih vse pohojeno in potacano. Gobe so še, ampak vprašanje je, koliko časa še.« Čeprav je že slišati, da bera gob na Pokljuki ni več takšna, kot je bila. Eden od vzrokov naj bi bilo tudi precejšnje izsekavanje gozdov.
Značilna so velika nihanja
Ker se je po drugi svetovni vojni veliko ljudi zastrupilo z gobami, so v Sloveniji začeli ustanavljati gobarska društva, v okviru katerih so prostovoljci ozaveščali ljudi o užitnih gobah. »Zanimivo je, da v Rusiji lahko jedo rdečo mušnico, ker raste v drugačnih tleh in razmerah kot pri nas. Znana je zgodba, kako je veliko ruskih ujetnikov, ki so med drugo svetovno vojno gradili cesto na Vršič, umrlo, ker so jedli rdeče mušnice, da bi si potešili lakoto,« pove Bertoncljeva.
»Ko bodo boljše razmere – ko bo več dežja in sopare, bodo tudi gobe,« je prepričana Bertoncljeva. Slavko Šerod, predsednik mariborskega gobarskega društva, pa pravi, da so za gobe značilna velika letna nihanja pojavljanja, ki jih nihče ne zna zanesljivo napovedovati. »Zato bi špekulirali, če bi želeli napovedati, kakšna bo letošnja sezona. Pojavljanje gob je nedvomno pogojeno z vremenskimi razmerami, vendar samo padavine in vreme niso zadosten pogoj za dobre gobje letine, ki se pojavijo približno na od pet do sedem let (izjemne gobje letine pa so redek pojav na od 12 do 15 ali več let). Zato moramo mogoče samo še počakati kakšni dve, tri leta, pa se bomo spet razveselili dobre letine.«
Bodimo pozorni, kje jih nabiramo!
Veliko pomembneje kot zgolj nabirati gobe pa je vedeti, kje jih je varno nabirati, poudarja Šerod. »Vprašljivo je nabiranje gob na onesnaženih območjih, ker je to lahko zelo nevarno za zdravje. Za šaleški bazen denimo vemo, da je okoljsko zelo obremenjen.« Na velenjskem inštitutu Erico so na tem območju naredili več pomembnih študij, ki sta jih v znanstvenih člankih opisala avtorja Samar Al Sayegh Petkovšek in Boštjan Pokorny. Med drugim so ugotovili, da gobe zaradi svojih lastnosti veliko bolje sprejemajo težke kovine iz tal kot drugi organizmi. Zaradi tega je analiza težkih kovin v gobah dober pripomoček za ločevanje med onesnaženimi in neonesnaženimi območji. Preverjali so tudi vsebnosti kadmija, svinca, živega srebra in arzena v različnih vrstah gob iz okolice nekdanje topilnice svinca v Zgornji Mežiški dolini in največjega termoenergetskega objekta v Sloveniji v Šaleški dolini, da bi lahko primerjali med dvema okoljsko obremenjenima območjema. Na osnovi monitoringa tal in izračuna dopustnih količin, pri čemer so upoštevali priporočila WHO/FAO o dovoljenem tedenskem vnosu kovin v človeški organizem, so prebivalcem Šaleške doline priporočili, naj ne uživajo poljskega kukmakaa, znanega tudi po imenu šampinjon (Agaricus arvensis), hostnega kukmaka (Agaricus sylvicol), poletnega gobana ali jurčka (Boletus reticulatus) in vijoličaste bledivke (Laccaria amethystina). Prebivalcem v Zgornji Mežiški dolini pa so odsvetovali uživanje jesenskega gobana ali jurčka (Boletus edulis), betičaste prašnice (Lycoperdon perlatum), brezovega turka (Leccinum versipelle), sivorumene mraznice ali štorovke (Armillaria mellea) in orjaškega dežnika ali dežnikarice (Macrolepiota procera). Za nekatere vrste gob pa so predlagali omejitve uživanja. »Tako si lahko predstavljamo, kaj nas lahko čaka na območjih, kjer so se letos v Sloveniji zgodile ekološke katastrofe,« še razmišlja Šerod.
Slavko Šerod nam je zaupal kratek pregled rasti nekaterih dobro znanih gob:
• Sezono rasti gob začne marčna polževka, po domače marčnica ali tudi podmahovka (Hygrophorus marzuolus). Raste v iglastih in listnatih gozdovih, zelo zgodaj, ko sneg skopni in še preden drevesa se olistajo. Spoznamo jo po sivem klobučku, debelih razmaknjenih lističih in po debelem, krhkem mesu. Letos smo imeli precej suho pomlad, zato je bila rast marčnic dokaj skromna.
• V aprilu se pojavijo smrčki, po domače mavrahi (Morchella spp.), ki so bolj ali manj podobni satju z globokimi udrtinami in med seboj povezanimi grebeni različnih velikosti, oblik in barv; vsi pa so votli. Letos je bilo v času njihove rasti dokaj vlažno, zato je bila letina povprečna.
• Prvo poletno rast gob začnejo navadne lisičke (Cantharellus cibarius), poletni gobani (Boletus reticulatus) in različne vrste golobic (Russula spp.). Lisičk in jurčkov ni treba posebej opisovati, ker jih večina ljubiteljskih gobarjev dobro pozna. Nekatere vrste golobic so dobro poznane, večina pa ne. Najbližje sorodnice golobic so mlečnice (Lactarius spp.). To je poseben gobji rod, katerega značilnost je, da se na prelomu izceja mleček, golobice pa ob prelomu ostanejo suhe. Nimajo nobene ovojnice in lupine na dnu beta, bolj ali manj gladki klobučki se večinoma dajo olupiti vsaj po obrobju in imajo v starosti udrto osredje. Beti so redko daljši od širine klobukov in se na upogib gladko prelomijo. Tako kot pri mlečnicah lahko tudi pri golobicah ugotavljamo užitnost s pokušanjem na vrhu jezika. Vse pekoče vrste so neprimerne za uživanje ali pa so celo strupene.
• Sledi obdobje poletnega mirovanja, predvsem zaradi vročine in suše. To obdobje se počasi končuje. Letos smo bili priče več vročinskim valom. V tem času ni pričakovati dobre bere gob.
• Obdobje jesenske rasti napoči po pojavu izdatnejših padavin in ohladitev. Takrat pa se začne optimalna rast gob.
• Poznojesenska rast sledi odpadanju listja in pojavu zmrzali vse do zimskega mirovanja, ko gobe v glavnem ne rastejo. Le redke vrste gob rastejo tudi v zimskem času.
Opisan krog se v našem okolju ponovi vsako leto, razlike so le v količini gob. Redko kdaj kakšne od opisanih vrst ni. Pri drastičnih spremembah vremena pa lahko pričakujemo tudi spremembo pri opisih dolgoletnih opazovanj v društvih.
