V preteklosti je že večkrat opozarjal, da so nekateri kazalci revščine pri nas skrb vzbujajoči.
Kot pravi, so pri tem bolj kot aktualno stanje problematični predvsem trendi: »Porast revščine, ki ga ne smemo zamenjati z deležem revščine, je bil v času krize med letoma 2009 in 2013 v Sloveniji kar 28-odstoten, kar je rekord v EU.«
Slabši celo od Grkov
Pri tem podatku smo presenetljivo celo pred Grčijo, ki je šele na drugem mestu. Kako si razložiti to, da smo po teh kazalcih celo na slabšem od Grkov, ki so bili v take ukrepe prisiljeni s strani mednarodnih institucij, da so dobili posojila? »Grčija je seveda po deležu revnih v občutno slabšem položaju kot mi, a vseskozi zagovarjajo prosocialno politiko, mi pa vseskozi antisocialno,« pove Dragoš in doda, da so pri nas vseskozi na oblasti vlade, ki zagovarjajo neoliberalno agendo: »Grki imajo na oblasti levico, ki jo je sicer pritisk EU skoraj zlomil. Seveda pa ni slučajno, da smo bili ob tem pritisku na Grke Slovenci med najglasnejšimi.« Kot pravi, je bolj zgovorna primerjava naše države s Češko: »Ta je bila na začetku osamosvojitve po vseh indikatorjih povsem primerljiva z nami oziroma celo malenkost slabša, danes pa je obratno. Češka je edina svetla in najmočnejša, tranzicijsko uspešna država, ki je (zlasti) po socialnih indikatorjih svetlobna leta pred Slovenijo, medtem ko se mi vztrajno in konstantno pomikamo v nasprotno smer.«
Nadaljevanje zgrešenih politik
Dolgotrajnost revščine otrok se je pri nas povečala za neverjetnih 61 odstotkov v zgolj šestih letih. Poudarek: Kot pravi Dragoš, je zviševanje položaja zgornjih legitimno samo, če zvišuje položaj spodnjim slojem, sicer pred prepadom pospešujemo, namesto da bi zavirali.
Dragoš pravi, da se neoliberalna usmeritev kaže tudi pod ministrovanjem Kopač Mrakove, ki je odgovorna za to področje. Pri tem izpostavi štiri elemente, kjer se to kaže pri socialnih politikah. »Prelaganje neuspeha na vseh področjih iz kolektivov na posameznika, čemur sledi tudi socialna politika, ki je podrejena ekonomski politiki. S tem se temeljne usmeritve socialnih politik transformirajo v ekonomske,« razloži Dragoš in to opiše s primerom: »Socialne pomoči nalašč zadržujejo na tako sramotno nizki ravni, tako se vzdržuje večja razlika od minimalne plače, ki je tik nad mejo revščine. Namen socialne politike torej ni pomoč ljudem, ki nimajo ničesar, temveč pomoč ekonomiji, ki jo poganja v največji meri izkoriščanje najslabše plačane delovne sile, ki jo je treba »motivirati« za prevzemanje najslabših opravil tako, da jim zagroziš s čim slabšim položajem, če se ne gredo te igre. To je najjasnejša, najbolj kruta in mimogrede tudi gospodarsko škodljiva funkcija socialne politike, ki dokazuje svojo neoliberalno usmeritev.« Pri tem izpostavi, da v tem ni razlike med aktualno ministrico in predhodnimi vladami, ki so vse sledile takšnemu nareku: »Med političnimi strankami ni bistvene razlike, z izjemo Združene levice.«
Izrazito nizki davki na kapital
Po deležu BDP, s katerim država stimulira ekonomijo, smo izrazito evropsko nadpovprečni, v krizi smo bili celo prvi, in obratno, po deležu BDP, namenjenemu sektorju socialnega varstva, smo med zadnjimi. Srečo Dragoš o nizkih socialnih izdatkih
Nekateri, ki se ne strinjajo s tem, da je pri nas problem neenakosti in revščine skrb vzbujajoč, navajajo podatke Ginijevega koeficienta neenakosti, ki kažejo, da je Slovenija med najbolj dohodkovno enakimi družbami. Kot pravi Dragoš, je to bolj posledica »ekonomske improvizacije, ki še ni uspela izničiti nekaterih lastnosti izpred tranzicije, ki jih pa kljub temu uspešno stigmatiziramo, kot denimo prav nizko stopnjo neenakosti in relativno podpovprečni delež revščine, kot je značilen za EU. Pri tem pa seveda ne pozabimo, da se pri nas tako kot revščina tudi Gini povečuje.« Ob tem omeni tudi zelo nizke davke na kapital, ki so izrazito nižji kot v EU, in ignoriranje pravične obdavčitve lastnine oziroma nepremičnin, od česar je prav pred nekaj tedni odstopila tudi ta vlada. »Poleg tega tudi pri nas poznamo primere astronomskih plač ali pa odpravnin, ki so brez vsake razumne logike in brez poskusa, da bi jih omejili,« dodaja.
Skokovit porast revščine otrok
Kot pravi Dragoš, je zviševanje položaja zgornjih legitimno samo, če zvišuje položaj spodnjim slojem, sicer pred prepadom pospešujemo, namesto da bi zavirali.
Obenem Dragoš podatke o nizki stopnji neenakosti problematizira s trendom na področju revščine otrok, ki je v skrb vzbujajočem skokovitem porastu: »Dolgotrajnost revščine otrok se je pri nas povečala za neverjetnih 61 odstotkov v zgolj šestih letih. Revščina otrok se je poglobila za 37 odstotkov v devetih letih, podobni trendi, ki so nad evropskim povprečjem, so prisotni tudi drugod, na primer pri vprašanju prekarnosti.« Opozori tudi, da so varčevanje v času zadnje ekonomske krize najbolj občutili najrevnejši, ki za sabo nimajo močnih in organiziranih struktur. »V bančna brezna smo povsem netransparentno in deloma neupravičeno zmetali milijardne zneske. Najrevnejšim, torej prejemnikom denarne socialne pomoči, pa so jo zmanjšali za 20 odstotkov. Tolikšnega znižanja prejemkov ni bila deležna niti ena poklicna skupina, še najmanj seveda zdravniki, sodniki, šolniki, ki so sicer najglasnejši in najmočnejši pri zviševanju svojih plač, ki seveda niso najnižje,« poudarja Dragoš.
Slabo plačana delovna sila
Še en velik problem pri nas predstavljajo slabo plačana delovna mesta. Kot je pokazala krivulja, ki so jo na ministrstvu za zdravje pripravili v sklopu sprememb zdravstvenega zavarovanja, kar neverjetne tri četrtine zaposlenih dobijo plače, nižje od povprečne plače, ki znaša 1020 evrov neto. Svetovalec na ministrstvu za zdravje Dušan Keber je krivuljo, ki kaže te dohodke, opisal kot dohodke 99 odstotkov proti enemu odstotku najbogatejših. Dragoš pri tem opozarja, da gre za še dva hujša problema, ki ju nobena vladna garnitura zavestno ne želi preseči: »Če pristanemo na tezo delodajalcev, da nižjih plač ni mogoče zvišati zaradi ekonomskih razlogov, potem je treba, namesto še hujšega nižanja najnižjih plač, žrtvovati neenakost v smislu, da je nikakor ne povečujemo. Kajti če zvišujete plače višjim plačilnim razredom na račun nižjih, erodirate celoten sistem, od političnega do ekonomskega. Zviševanje položaja zgornjih slojev je legitimno samo pod pogojem, da se zvišuje položaj tudi spodnjim slojem, sicer pred prepadom pospešujete, namesto da bi zavirali.« Dragoš pravi, da socialne politike nikakor ne bi smeli videti kot komponente, ki bi bila odvisna od konjukturno-recesijskih ciklov v gospodarstvu, temveč je to stvar redistribucije.
Največ za ekonomijo, najmanj za socialo
Vlada razvoj države gradi na privabljanju tujega kapitala, celo s subvencijami za delovna mesta, kjer v ospredje ne postavljajo njihove kvalitete in višine plačila. »To je trajna značilnost Slovenije že od osamosvojitve. Po deležu BDP, s katerim država stimulira ekonomijo, smo izrazito evropsko nadpovprečni, v krizi smo bili celo prvi, in obratno, po deležu BDP, namenjenemu sektorju socialnega varstva, smo med zadnjimi. Teh razmerij ni spremenila nobena vlada, niti ni nikoli razmišljala o čem takem,« razmišlja Dragoš. Ko ga povprašamo, v katero smer bi morale iti spremembe v prihodnje, odvrne, da ni druge možnosti kot »radikalna sistemska blokada nadaljnjega poslabševanja življenjskega položaja najšibkejših«. Kot pravi, bi to lahko naredili z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka. »Vsi drugi ukrepi, ki bi znotraj obstoječega sistema bistveno popravili položaj, so malo verjetni, zunajsistemski ukrepi, na primer sprememba kapitalistične ureditve ali celo demokracije, kar so mokre sanje stranke SDS, pa kratkoročno prinesejo več škode kot koristi,« zaključi Dragoš.
