Pelanova sta na prvi stopnji slavila že oktobra lani, te dni pa so njun zahtevek potrdili še ljubljanski višji sodniki, ki so zavrnili pritožbo društva Nova slovenska zaveza (NSZ) kot neutemeljeno. Odločitev je tako pravnomočna.
"Pred hišo so ga videli partizani in ga očitno zamenjali za pripadnika domobrancev ter na mestu ustrelili." Tožnika o padlem stricu
V času druge vojne, med 23. in 24. novembrom leta 1943, so domobransko postojanko v Grahovem v današnji občini Cerknica s topovi napadli partizani in jo popolnoma uničili. Večina domobrancev je v spopadih padla ali pa so bili pozneje likvidirani, padli pa so tudi trije nemški vojaki, ki so bili takrat v Grahovem, in trije partizani. V spomin na dogodke je Nova zaveza spomladi 2014 postavila spominsko obeležje z imeni padlih domobrancev in imeni »drugih žrtev komunističnega nasilja«, kjer najdemo tudi ime Miha Pelan, za katerega pa njegova nečaka Zdenka Zalar in Ernest Pelan trdita, da tja nikakor ne sodi ... Zaradi kršitev pravice do pietete (spomina na umrlega) sta zato aprila 2015 s pomočjo ljubljanskega odvetnika Marka Rajčeviča vložila tožbo na cerkniško okrajno sodišče.
Padel v spletu nesrečnih okoliščin
Kot sta zatrjevala tožnika, je njun stric Miha Pelan novembra 1943 res padel pod streli partizanov, a ne kot pripadnik domobranske posadke, ampak kot civilist – v spletu nesrečnih okoliščin: »Med spopadom se je skupina domobrancev, ki je pobegnila iz postojanke, zatekla v hišo Mihe Pelana. Nato so se umaknili tudi iz njegove hiše, v hiši pa so pustili strojnico, ki je očitno niso nameravali vleči s sabo. Miha Pelan se je ustrašil, da bodo partizani v njegovi hiši našli orožje in ga na tej podlagi obtožili sodelovanja z domobranci. Vzel je orožje in ga hotel odnesti iz hiše. Pred hišo so ga videli partizani in ga očitno zamenjali za pripadnika domobrancev ter na mestu ustrelili. Vse to se je zgodilo v žaru spopada za postojanko.« Tako so Zdenki Zalar in Ernestu Pelanu smrt njunega strica opisali danes že pokojni sosedje v Grahovem.
Nova zaveza ignorirala želje nečakov
»Tej tožbi bi se dalo izogniti, če bi NSZ upoštevala želje sorodnikov pokojnega M. Pelana, naj njegovega imena ne dajo na spomenik. NSZ je dobesedno ignorirala več zaporednih prošenj obeh nečakov, na koncu pa so le odgovorili, da njune prošnje pač ne bodo upoštevali. S tožbo tožnika nista napadala spomenika kot takega, pač pa le dejstvo, da je na njem ime njunega strica, ki tja iz določenih razlogov ne spada oziroma onadva ne želita, da se ime tam nahaja,« je za Svet24 postopek komentiral odvetnik tožnikov Rajčevič. »Podoben spor je tekel že več kot dvajset let nazaj, ravno tako v korist tistih, ki so zahtevali izbris določenih imen s spominske plošče, in sicer nekje na Gorenjskem, kjer so bili skupaj navedeni padli ali pobiti partizani ter domobranci. O tej temi je sodnica Mateja Končina Peternel že zdavnaj napisala članek v Pravno prakso, ki nazorno obravnava pravni vidik tega problema. Tako pri sestavi tožbe pravzaprav nisem imel težkega dela,« je še dejal Rajčevič.
»Nerodno slepa« zgodba o strojnici
Novi zavezi ni uspelo z argumenti, da so se pri opisu imen opirali na seznam žrtev druge vojne, ki ga je uradno zbrala cerkniška občinska komisija za raziskavo pobojev med drugo vojno, ter da spomenik leži na zemljišču v zasebni lasti, kamor pravice tožnikov ne sežejo. V osem strani dolgi pritožbi ljubljanskim višjim sodnikom so med drugim zapisali, da je sodba cerkniškega okrajnega sodišča »takšna, kot da bi jo izdalo sodišče neke totalitarne države«. Najbolj »nerodno slepa« pa se jim zdi zgodba tožnikov o domobranski strojnici. »Če je bil vsaj še malo pri pameti in zavesti, bi Miha strojnico takoj vrgel skozi okno za bežečimi domobranci, pa je partizani ne bi dobili niti v njegovi bajti niti v njegovih rokah. Če partizani niso prepoznali niti svojega starega bajtarja in naj bi ga zamenjali za domobranca, kako naj bi prepoznali mnogo manjšo strojnico? Štorija o domobranski strojnici je torej očiten plod nerealne domišljije in brez kakršnegakoli dokaza,« so med drugim zapisali.
