Ena takšnih rešitev, ki postaja vse bolj priljubljena, je ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Tudi pri nas, leta 2014 smo bili denimo druga država po številu zbranih podpisov v podporo njegovi uvedbi.
Kljub temu resnih razmislekov političnih strank v tej smeri pri nas še ni bilo.
V tujini vse več poskusov
Drugače je v tujini, kjer je vse več primerov preizkušanja različnih oblik njegove uvedbe. Te večinoma za zdaj ne temeljijo na univerzalnosti oziroma dostopnosti tega dohodka za vse, temveč so namenjene samo določenim skupinam. Najnovejši primer uvedbe prihaja iz druge največje kanadske province Ontario. Tam bo država naključno izbranim 4000 posameznikom nakazala letno 11.570 evrov, parom, ki živijo skupaj, pa še nekaj 1000 evrov več. Od tega bodo odšteli polovico morebitnega zaslužka. S tako vrsto pomoči želijo pomagati predvsem tistim, ki s svojim delom zaradi nizkih plač ne morejo preživeti. Tudi Finska preizkuša obliko uvedbe temeljnega dohodka. Tam bo od januarja 2000 naključno izbranih brezposelnih dve leti prejemalo 560 evrov pomoči. Motivacija za uvedbo tega ukrepa s strani desne vlade je bila, da bi tako bolj motivirali ljudi za iskanje zaposlitve, saj bodo denar obdržali tudi v primeru zaposlitve. Tudi v nizozemskem Utrechtu 250 državljanom mesečno nakazujejo po 1000 evrov. Eksperimenti potekajo tudi v tretjem svetu, kjer je zaradi robotizacije ogroženih še več mest kot pri nas. Projekte so že zagnali v Namibiji, Ugandi in Indiji.
Pasti uvedbe
Kljub temu njegova uvedba prinaša tudi nekatere pasti. Glavni problem uvedbe UTD je, da ne naslavlja problemov, ki generirajo vse večje kopičenje denarja v rokah posameznikov. Po zadnjih poročilih Oxfama ima namreč en odstotek najbogatejših že toliko bogastva kot 99 odstotkov vseh ostalih. Če bi zajamčen dohodek dobili tudi najbogatejši, to socialnih razlik ne bi zmanjšalo, dalo bi jim celo legitimnost. Socialne razlike bi se večale tudi med zaposlenimi, ki bi dodatno dobili še dohodek z naslova UTD, in nezaposlenimi. Zato je primerno vprašanje, ali je res smiselno, da bi bili do tega dohodka upravičeni vsi. Gotovo bi zato uvedbo morala spremljati mnogo višja obdavčitev najbogatejših. Še sploh če vemo, da je polovica od njih bogastvo po raziskavah Oxfama samo podedovala ali pridobila v poslih, ki so povezani s korupcijo. Druga nevarnost, ki izhaja iz njegove uvedbe, bi bila ta, da bi v tem primeru lahko ljudje izgubili nekatere druge pravice. V primeru plačevanja zdravstvenih storitev ali šolanja bi bili lahko številni najrevnejši celo na slabšem. UTD bi lahko ogrozil tudi pravice delavcev. Primer na Finskem, kjer prejemki v višini 560 evrov ne dosegajo praga revščine, ki tam znaša 1185 evrov, kaže, da bi ljudje lahko ostali ujeti v revščini. Namesto izhodišča za boljše življenje bi UTD tako lahko postal razlog utapljanja v revščini.
Zanimivo bo videti, kaj bodo prinesli eksperimentalni poskusi. Na podlagi izkušenj in premisleka bi določena oblika njegove uvedbe kljub pomislekom vsekakor lahko ponudila rešitev za izzive prihodnosti.
