Na posvetu o samooskrbi, ki ga je pred kratkim pripravila skupnost Ekoci na sejmu Altermed v Celju, smo žal slišali tudi marsikaj strah vzbujajočega. Pada nam število kmetij. Najboljšo zemljo (še vedno!) prodajamo za trgovske centre, strupene tovarne in ceste. Namesto da bi z ekološkim kmetijstvom zagotovili nova delovna mesta, ga birokracija še vedno zavira in omejuje. Najhujši pa je podatek, da ne samo starejšim, tudi našim otrokom na krožnike dajemo najslabše od najslabšega. Lahko celo mirno zapišemo, da jedo odpadke.
Za težavo, ki so jo omenili tudi na posvetu, odgovorni že dolgo vedo: ne le da se na našem trgu prodaja slabša hrana kot na zahodnih in da ne nadzorujemo ustrezno uvoza hrane, svojim otrokom tudi dajemo najslabše. »To je dobesedno kriminalno dejanje,« je na posvetu izjavil naš evropski poslanec, dr. Igor Šoltes, ki sicer močno podpira lokalno pridelavo hrane.
Smo za Evropo res deponija za ostanke?
O zastrupljanju s hrano in še čem sta v televizijski oddaji Studio City odkrito spregovorila Anton Komat in Gorazd Pretnar. Prvega nam ni treba predstavljati, njegove kolumne v naši reviji povedo vse. Drugi, mikrobiolog iz koprskega Zavoda za zdravstveno varstvo, je tudi znani borec za naše zdravje. O zadnji aferi ob razkritju, da izdelki multinacionalk na vzhodu in zahodu niso enako kakovostni, je Anton Komat povedal: »Mi smo deponija za manjvredno hrano, kajti Evropa nima samo dveh hitrosti, ampak vsaj pet območij, ki jih različno obravnava. Za hrano, ki jo uvažamo, ne vemo izvora, deklaracije so vprašljive in že dalj časa ljudje iz naših obmejnih krajev opozarjajo, da po nakupih raje hodijo čez mejo. Ne zaradi cene, ampak zaradi kakovosti. Naš državni urad je izračunal, da je le 40 odstotkov hrane naše, vse drugo uvozimo – in te številke še naraščajo. Vse to postaja nepregledno. Namesto da bi denimo vsaj javno objavili spisek spornih živil, se ni zgodilo nič.« Gorazd Pretnar pa je pesimistično dodal: »Zavedati se moramo, da četudi bomo pridelovali več ekološke hrane, bo ta odhajala na evropski trg, mi pa bomo naprej jedli 'drek'.«
Jemo tudi mi GSO?
Ali obstaja spisek hrane, ki vsebuje gensko spremenjene organizme (GSO)? Anton Komat: »Ne! Moral bi, kajti vse, kar vsebuje nad 0,9 odstotka GSO, bi moralo imeti deklaracijo, a tega nimamo. Težava v zvezi z gensko spremenjenimi organizmi pa je še večja pri živinoreji, za katero uvažamo približno 50 odstotkov krme in je je veliko v resnici GSO. Tako z uživanjem mesa teh živali v naše telo vnašamo strupene segmente, ki preko limfe, krvi delujejo na nas in naše potomce, saj nam kvarijo DNK-zapise v telesu.«
Gorazd Pretnar: »Pri nas sicer 86 odstotkov ljudi zavrača GSO, a javno zdravje ljudi v resnici nikogar ne zanima. Nadzor živil smo zmanjšali s 1400 na 700 vzorcev, kar je le dobrih 10 odstotkov nadzora tistega, česar pojemo največ. Nimamo tudi nobenega nadzora nad glifosati, najhuje pa je, da nimamo enotnega sistema, po katerem bi se politika sploh lahko odločala.«
Koliko pesticidov zaužijemo?
Kakšen je spisek pesticidov v povprečni košarici živil, pa je še bolj nerodno vprašanje, saj tega kot da nihče noče vedeti. Na Švedskem denimo prav vse preverjajo. Natančno vedo tudi, kateri vitamini in minerali so v osnovni košarici s hrano, ne samo strupi. Pri nas so s pomočjo zasebne iniciative v Mariboru nekaj let zapored izvajali nadzor hrane v trgovinah in spoznali kruto resnico, da k nam veliko izdelkov prihaja iz Padske nižine, ki je znana kot najbolj zastrupljeno evropsko območje z agrokemijo. Seveda vse to jedo otroci. Gorazd Pretnar: »Kaj pa ribe? Vse, kar se razkraja v morju, preide v ribja tkiva: plastika, ki ima v sebi hormonske motilce, toksini, pesticidi. Ribe niso samo toksične, ampak uničujejo naše potomstvo!« Neverjetno? Na spletni strani inštituta za zdravje lepo piše, da nosečnicam ne priporočajo uživanja rib zaradi PCB-jev in dioksina. Pretnar: »Nekoč v starih časih bi napisali drugače: nosečnicam prepovedujemo ribe!«
Omenili smo glifosat
Njegovi ostanki, ki so za telo dokazano strupeni, so povsod, ne samo v prehrani otrok. Z njim na primer škropijo proti plevelom pred vrtci, ob avtocestah, železnici – namesto z vodno paro, kar je običajna praksa v drugih deželah. Mi pa zastrupljamo celo prostor za najmlajše! In kot da vse to še ni dovolj, v javnih naročilih za šolsko prehrano menda še vedno izbiramo večinoma najcenejša namesto najkakovostnejših živil. Mar ni vse to recept za katastrofo?
Ivana Leskovar, tista drugačna ravnateljica
Zgodba ravnateljice Ivane Leskovar, ki v vzgoji otrok dela že 33 let in vodi vrtec v Slovenski Bistrici s 17 dislociranimi enotami na 23 lokacijah, kar pomeni 1345 otrok, pa dokazuje, da je mogoče drugače. Otroci iz njenih vrtcev so sodelovali že v prvi Štafeti semen, ko so zbrali ogromno semenskega materiala, ga posadili, se učili vrtnarjenja in sami pojedli delo svojih rok. Od takrat se Ivana Leskovar ni več zaustavila in tako že leta »njeni« otroci jedo lokalno sezonsko pridelano hrano. Jabolka, lešnike, jagode, maline in nekaj malega celo borovnic, žita in zelenjavo ... vse dobivajo od okoliških kmetov. Prav zaradi tega sodelovanja je eden od kmetov prešel z integralne na ekološko pridelavo.
In kako da je pri njih mogoče, drugje pa še kar ne? Ker se Leskovarjeva zaveda: »Vzgojiteljice imamo pred seboj majhne otroke, za katere smo dolžne skrbeti, hrana pa je osnova. Opažam, da ima velika večina vrtcev sicer že 20 odstotkov lokalne ali ekološke hrane, ker so se razmere v zadnjih letih močno nagnile v prid ekološke pridelave in te ni težko dobiti. Večja težava je količina. Naše hrane ni dovolj. In seveda govorimo o sezonskih izdelkih, ne moremo denimo pozimi jesti domačih češenj.«
Ali torej sploh obstajajo ovire?
So morebiti kakšne birokratske ovire pri oskrbi z zdravo hrano, nas je zanimalo. »Sploh ni ovir, razen v glavah. Leta smo samo določen delež hrane nabavljali z naročilnico, in to je bil ves trik. Res pa je, da sem obšla dane smernice in razmišljala s svojo glavo, predvsem ko sem dojela, da z denarjem staršev polnimo žepe multinacionalk v Španiji, Italiji … Na začetku iskreno rečeno niti nisem razmišljala o čem drugem!« Sama vidi odgovor predvsem v medresorskem povezovanju med ministrstvi za šolstvo, kmetijstvo in zdravje, ki ga zdaj ni, in v tem, da so naše kmetije ozko specializirane: na eni dobiš mleko, na drugi jogurte, kefir, na tretji maslo in sir. Nenehno išče povezavo brez posrednikov, da se znižajo cene, ki so pomembne. »Z nižjo ceno vrtca lahko mladim staršem močno stopimo naproti,« poudarja gospa Leskovar.
Seveda pa vse ni tako preprosto. Osrednjega pomena je bilo njeno izobraževanje vseh zaposlenih, ne le kuharjev, ampak tudi vzgojiteljev, vzdrževalcev in čistilk. Vsi se morajo zavedati, da gre za naše otroke. Vsi zaposleni so se tudi izobraževali na učnem poligonu v Dolah, pri ddr. Ani Vovk Korže, o samooskrbi. Sodelujejo s starši, posebno z morebitnimi pridelovalci hrane. Veliko ljudi so ozaveščali s Štafeto semen, na prireditvah in med vsakodnevnimi stiki. Vsakdo je pomemben, če hočemo spremembo, poudarja Ivana Leskovar.
Kaj pa odziv otrok in staršev?
»Otroci dobro vedo, kaj je dobra, zdrava hrana. Preko njih s primeri naravnih namazov, domačega kruha, medu in napitkov pa dajemo izzive še staršem, ki so v predšolskem obdobju zelo pozitivni. Spoznala sem tudi, da vsak zase ne zmore nič. Številni se na začetku navdušijo, potem pa zgubijo zanos. Treba je vztrajati, imeti potrpljenje in nenehno ponavljati, da se stvari ponotranjijo. Ne gre čez noč. In seveda, najpomembnejše je zavedanje, da je to, kar pojedo naši malčki, naložba za vse življenje. Zato se splača vlagati vanje!«
Vsem tem besedam Ivane Leskovar je pred posvetom o samooskrbi prisluhnil tudi EU poslanec dr. Šoltes – navdušen je, da obstajajo tako odgovorne ravnateljice.
Od vil do vilic
Na javnem posvetu Od vil do vilic, ki ga je omenjeni poslanec prejšnji petek pripravil v sodelovanju z varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano in z Visoko šolo za upravljanje podeželja Grm iz Novega mesta, je bilo predstavljeno, da lokalno pridelana hrana ni samo izrazito bolj kakovostna, varna in zdrava, ampak tudi omogoča ohranjanje delovnih mest. Njena pridelava in predelava, ki v Sloveniji trenutno zaposlujeta 90.700 ljudi, pripomoreta k izboljšanju lokalne samooskrbe, poseljenosti podeželja in ohranjanju krajine. Če seštejemo, da šole in vrtci porabijo za približno 140 milijonov evrov hrane na leto, bolnišnice pa za 220 milijonov evrov, in dodamo še druge porabnike, je skupna vrednost približno 0,5 milijarde evrov na leto.
Kratke prehranske verige imajo tudi manjši ogljični odtis in manj negativno vplivajo na okolje. Zanimiv podatek: že samo enoodstotno povečanje samooskrbe bi nam ustvarilo do tisoč novih delovnih mest. Bomo torej le začeli uvajati samooskrbo, da ne bo samo na papirju? Bomo nehali gledati zviška na podeželje in v nič dajati svojo zemljo? In bomo denimo namesto v banke, propadli projekt TEŠ6 in podobno raje vlagali v hrano, v svojo prihodnost in vnuke?
