Zaradi zaustavitve delovnega procesa v Luki Koper (LK) stoji tovorni železniški promet v državi, kolona čakajočih tovornjakov se vleče vse do Krasa. Po ocenah Slovenskih železnic jim zaustavitev tovornega prometa, ki je glavni vir njihovih prihodkov, dnevno povzroča okoli 700 tisoč evrov izgube.
Cerar je pred odločitvijo, ali nasilno zatreti upor ali priznati svojo politično nesposobnost.
Namesto stavke upor
Kakšna je škoda za ostale slovenske in tuje logiste, gospodarske družbe, ki temeljijo na tako imenovanih dobavah just in time (sistemu pravočasnosti), ter za ugled LK kot srednjeevropskega okna v svet, je za zdaj težko oceniti, a skoraj gotovo je mogoče govoriti o milijonih evrov. Delavci v Luki ne stavkajo prvič. Nazadnje so za to, da bi jim vladajoči prisluhnili, delo ustavili leta 2014. Takrat je po oceni uprave nastalo za 1,4 milijona evrov škode.
A tokrat ne gre za stavko. Kot pravi predsednik uprave LK Dragomir Matić, gre za spontani upor delavcev. Zakonsko gledano je tovrstno upiranje prepovedano in z vsakim dnem je verjetnost, da bo Luko odblokirala policija, večja. Vendar so delavci na to že pripravljeni, saj po naših informacijah že iščejo načine, kako bi v tem drastičnem scenariju sabotirali strojno mehanizacijo LK.
Cerar, ki je priznal, da je SDH z umikom menjave nadzornikov s skupščine slišal njegov poziv k ravnanju za umiritev razmer, je bil v soboto neomajen. Upravo LK je pozval, naj nemudoma zagotovi normalen delovni proces v pristanišču, saj bo sicer odgovarjala za nastalo škodo.
Namesto umiritve olje na ogenj
Prvi poskus dialoga v obliki sestanka gospodarskega ministra Zdravka Počivalška s predsednikom uprave Luke Dragomirjem Matićem in direktorjem Slovenskih železnic Dušanom Mesom ni bil uspešen, saj je Matić sestanek protestno zapustil, ker minister ni ugodil zahtevi, da na sestanku sodeluje celotna uprava Luke, torej tudi delavski direktor.
Res je, da ima vlada kot upravljavec državnega premoženja vso pravico menjati nadzornike v državnih podjetjih in izbirati ljudi, ki bodo uresničevali načrte, ki si jih je vlada zadala. A problem je, ker tokrat lahko upravičeno dvomimo, da so načrti vlade v interesu državljank in državljanov oziroma LK. Odgovorni nekaj govorijo javnosti, dokumenti in izjave ljudi iz LK pa jih vsakič znova postavijo na laž.
Vlada vseskozi lagala
Svet delavcev LK je v soboto medijem poslal dopis generalnega sekretariata vlade, v katerem je ta pred skupščino LK le-to obvestil, da je sprejel Program razvoja pristanišča za mednarodni promet v Kopru za obdobje 2016–2020 (PRP). V dopisu jasno piše, da želi vlada poleg sprejema PRP odpreti še koncesijsko pogodbo in upravi LK odtujiti pravico do enotnega upravljanja pristanišča. Na odpiranje koncesijske pogodbe mora kot sopodpisnik pristati tudi uprava in prav v tem grmu tiči mrzlica menjati nadzornike LK in posledično tudi njene uprave.
»To vprašanje je možno razrešiti le s spremembo koncesijske pogodbe, kar pomeni, da bi za nove investicije podelili nove koncesije gradnje ob že obstoječi koncesiji storitev, vendar je pri tem zaradi enotnega vodenja pristanišča treba zagotoviti še posebnega upravljavca pristanišča (port authority),« je zapisal minister za infrastrukturo Peter Gašperšič.
Cerarjeva vlada je s politiko buldožerskih ultimatov sprožila upor žerjavistov, ki prerašča v primorsko vstajo. Grki so v prodajo svoje strateške infrastrukture prisiljeni. Cerar jo prodaja, da »viša ugled Slovenije«.
Zadeva sama po sebi ne bi bila sporna, če ne bi LK dosegala zavidljivih rezultatov, in to prav zato, ker je zaradi enotnega upravljanja pristanišča najbolj konkurenčno pristanišče v regiji. To ji priznavajo tudi preostale jadranske luke, uradno pa je bilo ugotovljeno v študiji, ki raziskuje konkurenčnost pristanišča v italijanski Anconi.
Grški scenarij: privatizacija in teptanje delavcev
Povedano drugače, vlada poskuša družbo LK razdeliti na pristaniški organ (port authority) in pristaniško infrastrukturo. Če ta korak izvede, bi lahko ali dala posamezen pomol v koncesijski najem (denimo Kitajcem) ali celo prodala pristaniško upravo in v državni lasti obdržala le pristaniško infrastrukturo.
Prav ta scenarij se v tem trenutku odvija v največjem grškem pristanišču Pirej. Grška vlada je aprila letos kitajski družbi Cosco prodala 51 odstotkov delnic pristaniškega organa Pireja, kar je sprožilo blokade pristanišča s strani delavcev, saj Kitajci ne slovijo ravno po visoki stopnji spoštovanja delavskih pravic. Grški premier Aleksis Cipras je bil te dni med državnozborsko ratifikacijo aprila podpisane pogodbe prisiljen umakniti člen, ki določa, da za delavce pristaniškega organa velja delovno pravo zasebnega sektorja. Kitajski investitorji in grška opozicija so zadevo označili za fiasko.
Grke silijo, Cerar prodaja zarotniško
Velja opozoriti, da so Grki v te prodaje prisiljeni, saj nad njimi visi damoklejev meč Evropske komisije, ki marionetno grško vlado izsiljuje z odtegovanjem finančne pomoči. Grška država je zaradi prezadolženosti namreč nelikvidna. Cerarju in slovenski vladi pa rok ne zvijajo na ta način, saj se ti očitno povsem prostovoljno podrejajo tujim interesom in v tem mandatu po spisku privatizirajo tudi naravne monopole – danes je na vrsti naše edino pristanišče, potem ko so včeraj brez razloga prodali naše glavno in praktično edino letališče.
»Ugled Slovenije je na preizkušnji, zato je nujno, da se ta blokada odpravi. To, kar se zdaj dogaja v Luki Koper, ni v okviru pravne države in gospodarjenja z državnimi podjetji,« je izustil v soboto, ko je še dodal, da ne bo »pristal, da bi delavci vodili državna podjetja, še manj pa državo«.
»Ste se v teh dneh mogoče vprašali, komu je v največjem interesu braniti Luko Koper? Nam, ki preživimo štirideset let svojega življenja v luki, ali oblastnikom, ki se menjajo vsaka štiri leta in luko jemljejo kot potencialni plen za osebna okoriščanja?« mu odgovarjajo pristaniški delavci.
Državna lastnina je po stari šentflorjanski šegi namreč v zasebni lasti tistega, ki trenutno vlada. Cerar se torej ne dojema kot gospodar, ki mu je bil zaupan omejeni mandat upravljanja s skupnim, ampak slovenske državljane s privatizacijo strateške infrastrukture izdaja še bolj kot vse vlade doslej. Kljub pregovorni aroganci te nikoli doslej niso bile tako predrzne, da bi poskušale kaj več kot v strateška podjetja kadrovati svoje ljudi.
Cerarjev izgovor: Ni denarja za drugi tir
Zgodba požre svoj rep pri drugem tiru, katerega izgradnja je sicer nujna za nadaljnje širjenje LK. Cerarjev krog pa drugi tir ob odsotnosti boljšega izgovora zlorablja za tlakovanje procesa privatizacije LK oziroma ločitve LK na pristaniški organ in pristaniško infrastrukturo.
»Nekaterim v vladi se je zdelo bolj primerno, da nekomu v zameno za drugi tir podarijo Luko Koper ter plačujejo letne subvencije zasebnim financerjem, bistveno dražje od najetih kreditov,« razmišlja ekonomist Jože P. Damijan. Izgradnja javne železniške infrastrukture se je doslej zataknila le pri drugem tiru, opozarja.
V študiji na začetku leta je Damijan sestavil veliko sprejemljivejšo shemo financiranja drugega tira, »če le projekt optimizirate, zmanjšate nabuhlo investicijsko vrednost za 250 do 300 milijonov in pridobite evropska sredstva v višini 30 do 40 odstotkov vrednosti. Kot smo s kolegi pokazali v naši študiji, bi vlada kredite za preostanek vrednosti investicije lahko najmanj polovično odplačala iz koncesijske dajatve in dividend, ki jih dobiva od luke, nekaj malega od uporabnine za železniške tire, preostanek pa z dvigom trošarine na goriva za en cent na liter.«
Cerar med Scilo in Karibdo
Čeprav je upor v Luki nezakonit in po zakonu nedovoljena oblika pritiska na vlado, se bo moral predsednik ob nadaljnjih potezah vprašati, kakšno politično prihodnost si želi. Brezkompromisno podpiranje ministra Gašperšiča in sekretarja Dragonje ga namreč lahko stane oblasti, saj o pravilnosti njegovih odločitev dvomijo tudi znotraj njegove lastne stranke. Če bi se odločil za zaostritev razmer in v Luko poslal celo policijo, bi tvegal, da se mu dejansko zgodi ulica in vsedržavni upor. Če bi zamenjal Gašperšiča in Dragonjo, bi dokazal, da dejansko nima oblasti, neuresničitev načrtov v zvezi z Luko Koper pa bi mu najbrž odnesla podporo tistih, ki vlečejo politične niti v naši državi. Če se bo želel obdržati na čelu države, potrebuje pravi manjši čudež. Za začetek bi bilo dobro, da stopi pred državljane in državljanke in jim pojasni, kaj želi storiti z Luko Koper ter s pristaniščem, zakaj in kako.
