Ministrica zahteva pojasnila

Najvišja plača v javnem sektorju znaša 25.339 evrov bruto

E.R.
19. 4. 2016, 10.17
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Prvih osem najvišjih plač v javnem sektorju je prejelo osebje Splošne bolnišnice Brežice. Najvišjo je dobila specialistka Nataša Kočnar.

Arhiv Svet24
Februarja se je finančno najbolj splačalo biti zaposlen v Splošni bolnišnici Brežice.

Februarski podatki o najvišjih plačah v javnem sektorju, ki jih objavlja Ministrstvo za javno upravo razkrivajo znesek najvišje plače, ki znaša 25.339 evrov bruto. Izplačali so ga Nataša Kočnar v brežiški splošni bolnišnici, ki je lani poslovala z dobičkom, pri čemer njena bruto plača znaša 2537 evrov, 1177 evrov znašajo nadure, 289 evrov si je prislužila z mentorstvom, 21.897 pa znaša odškodnina za ure iz prerazporejenega delovnega časa v letih od 2010 do 2015. 

Zdravniki si takšno plačo lahko zaslužijo, če s svojim delom- nadomeščanji, s povečanim obsegom dela ali z zagotavljanjem rednega delovnega procesa zaradi pomanjkanja kadra,  presežejo redni mesečni fond ur.

Poleg Kočnarjeve so plačni rekorderji meseca februarja še naslednji zdravniki specialisti: Goran Žarković (25.339 evrov), Zoran Šehović (21.516 evrov), Marina Lačan (18.156 evrov), Bojan Grulović (16.794 evrov), Mateja Vukmanič Pohar (16.556 evrov), Lea Holc (15.808 evrov) ter Sanja Radić Lugarić (15.295 evrov).

Ministrica zahtevala natančno poročilo

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je pozvala svet Splošne bolnišnice Brežice, naj od vodstva bolnišnice zahteva natančno poročilo o izplačilih odškodnin za ure iz prerazporejenega delovnega časa med leti 2010 in 2015.

Direktor bolnišnice Dražen Levojević je pojasnil, da gre pri tokratnih izplačilih za "izplačila odškodnin za ure iz prerazporejenega delovnega časa iz obdobja 2010-2015".

V tem obdobju, ko so skladno z zakonom o uravnoteženju javnih financ veljali varčevalni ukrepi v javnem sektorju, je brežiška bolnišnica sproti plačevala nadurno delo, ki je bilo posebej odrejeno, ter izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva. Niso pa po Levojevićevih pojasnilih sproti izplačevali vseh ur iz prerazporejenega delovnega časa, ki so nastale, niti zaposlovali ustreznega števila uslužbencev.

Uslužbenci so te ure ustvarili z delom po razporedu, ali zaradi nadomeščanja bolniških odsotnosti ali zagotavljanja delovnega procesa zaradi premajhnega števila kadra ali povečanega obsega dela. Levojević pravi, da so te ure sedaj izplačali "na podlagi zahtevka posameznega uslužbenca in sklenjenega sporazuma med zavodom in uslužbencem".