Lani maja je dala sporazumno odpoved v celjski bolnišnici. Opozarjala je na domnevne strokovne napake in sume nesmiselne porabe denarja v našem zdravstvu, pisala o tem varuhu človekovih pravic, komisiji za preprečevanje korupcije, ministrstvu za zdravje, zdravniški zbornici, zavodu za zdravstveno zavarovanje, a se, kot pravi, razen neznosnih pritiskov nanjo ni premaknilo nič. »Otroci si zaslužijo najboljšo možno oskrbo, to pomeni, da jim jo moramo dati,« pravi. In se bori naprej. Zdaj tudi javno. To ni prav, zadeve bi se morale reševati znotraj stroke, meni, a kakšne druge izbire po svojih izkušnjah pač nima.
Želja pomagati otrokom je začela v vas tleti še pred študijem, a zakaj ste hoteli izbrati ravno tisto najtežjo, otroško srčno kirurgijo?
Morda zato, ker sem kot otrok živela s teto, ki se je rodila s srčno napako. Njena starša se nista odločila za operacijo, ker ju je bilo preveč strah, se je pa dala, ko je bila stara osemnajst let, sama operirati. Kot otrok je zato zelo trpela; telesno se ni mogla udejstvovati kot običajni mladostniki. Hvala bogu pa jo je učitelj usmeril v šah, v njem je bila tudi državna prvakinja. Ona je moja najljubša še živeča sorodnica. Morda sem tam dobila zamisel o otroški srčni kirurgiji. Po diplomi sem se zato šla pogovarjat o taki specializaciji v ljubljanski klinični center, a so mi razložili, da je to povsem neizvedljivo in nemogoče.
Zakaj?
Že zato, ker sem ženska. To so mi dali jasno vedeti. Čudno, saj je center za otroško kirurgijo pri nas odlično deloval ravno v času profesorice Jezernikove, ki je tudi ženska. Še več: Jezernikova je center postavila. Takrat je bil ta tako dober in znan, da nihče ni niti pomišljal, da bi otroka peljal operirat kam drugam. Vanj so hodili na operacije tudi otroci iz vse Jugoslavije in neuvrščenih držav.
A ga nimamo več.
Potem so se očitno zgodile grde reči; profesorica se je upokojila, tisti, ki so prevladali, so vse razparcelirali in uničili. Popolnoma. Zdaj ni nikogar v Ljubljani, ki bi znal tako operirati, kajti operacija otroka zahteva posebno znanje in veščine. Otroška kirurgija je bila pri nas desetletja izbrisana, in to je grozljiv škandal, veliko večji od tistega, kar smo nazadnje videli v javnosti o dogajanju na srčni kirurgiji, tisto je samo vrh ledene gore. Umirajo tudi otroci z rakom, prirojenimi anomalijami in prirojenimi boleznimi, ki se lahko kirurško obravnavajo.
Razkrili so, da naj bi otroci s prirojeno srčno napako pri nas umirali celo zaradi slabe komunikacije med zdravniki na srčni kirurgiji. Kako je mogoče, da ti ljudje med seboj ne bi sodelovali, ko pa je na operacijski mizi bolnik v najrosnejših letih?
To, da so bolniki umirali zaradi slabe komunikacije, so brezzvezne manipulacije, na ta način izključijo ljudi, ki bi bili pripravljeni kaj več povedati in bi javnost izvedela za marsikatero grdobijo. To nima nobene zveze z resničnostjo. Možno pa je, da se ob težavah pri otroku ne vpraša dovolj hitro za drugo ali tretje mnenje, kar tako ali tako sodi v sklop slovenske višinske bolezni. Tudi pri obravnavi odraslih. Otroci v Sloveniji nenehno umirajo, ker ni potrebnega znanja. Tega pa ni, ker se toliko let ni dovolilo, da bi se mi izobrazili na področju vseh otroških kirurgij. Po vsem svetu je jasno, da otroka ne pelješ h kateremukoli kirurgu, ampak k tistemu, ki se ukvarja z otroki. Operirati otroke ne more biti popoldanski s. p., da sicer operiraš odrasle, vmes pa še kakšnega otroka. To je nedopustno. Po enem od utečenih izobraževalnih modelov v svetu se lahko najprej izobraziš za operacije odraslih, zatem pa še za otroke, a potem moraš delati samo to; operiranje otrok ne more biti dopolnilna dejavnost. Otroci si zaslužijo najboljšo možno oskrbo, kar pomeni, da jim jo moramo tudi dati. Ne razumem čisto konkretnih stvari: kako je na primer mogoče, da z robotom operiramo prostato, ni pa bila še nobena robotska operacija v Sloveniji opravljena na otroku. Sama sem bila v Angliji pri profesorju Najmaldinu, ki je tam začetnik robotskih otroških operacij; v Leedsu lahko operirajo otroke z robotom, tudi kadar gre za lažje operacije, kot je recimo odstranitev žolčnika. Logika je v tem, da se tako operaterji urijo za zahtevnejše posege. V Sloveniji se s tovrstnim načrtovanjem in modernimi pristopi pri otrocih očitno nihče ne ukvarja. Četudi so ti posegi dragi, to ni opravičilo, saj je znak razvitosti družbe prav to, da dobro skrbi za šibke, tudi starejše. Kar se pa pri nas ta čas ne dogaja.
V kakšnem smislu?
Za otroke in starejše, za ljudi torej, ki se ne morejo postaviti zase, se preprosto ne skrbi.
Kje to opažate?
Čisto konkretno? Recimo, v eni od slovenskih bolnišnic nam je lani poleti predstojnik petim mladim zdravnikom razlagal, da naj ne dajemo antibiotikov starejšim bolnikom, če dobijo vnetje sečil. Samo osuplo smo strmeli. Naj jih pustimo umreti ali kako? Saj to vendar ni del paliativne oskrbe. V Sloveniji, kjer zadeve niso strokovno urejene, kjer ni nobenega nadzora, se pač na bolnikih grozno služi denar ali pa neetično varčuje.
Kako ste sami videli, da odteka denar?
Otroci so po nepotrebnem hospitalizirani, četudi bi lahko bili doma, starš pa bi zanje dobil bolniški dopust. Delajo se jim nepotrebne preiskave, celo nepotrebne operacije. Občasno se jih tudi da večkrat v anestezijo, četudi bi se lahko napravilo več posegov v isti narkozi. Nekatere obravnave že davno niso več v skladu z moderno kirurško obravnavo otrok. Ponekod se daje za enake diagnoze veliko več zdravil in so hospitalizacije otrok mnogo daljše kot drugje. V Nemčiji, na primer, pri najpogostejših posegih pri otrocih ti po operaciji sploh niso več naročeni na kontrolo v bolnišnico, ampak so vodeni naprej pri izbranem pediatru. Tudi v Ljubljani se podobno ravna. Nekateri starši zelo težko dobijo napotnico, če se težava otroka ne reši na nižji ravni. Nekateri zdravniki imajo hude zadržke že pred telefonskim, kaj šele pred kakšnim drugačnim posvetom s kolegi o rečeh, ki jim sami niso kos. Odhod na zdravljenje v tujino pa očitno poteka samo preko nekaterih ljudi. Sicer pa bi bilo treba o tem vprašati ekonomiste in protikorupcijsko komisijo.
Pred dnevi so odgovorni v ljubljanskem kliničnem centru staršem umrlih otrok predstavili vizijo razvoja otroške srčne kirurgije pri nas. Glavni operaterji ostajajo češki in italijanski kirurgi.
V Sloveniji se ta čas od nikogar ni mogoče učiti otroške srčne kirurgije, ker je nihče ne zna. Naši izkušeni kirurgi tudi sicer, pri odraslih, nočejo učiti mladih, veliko teh pa potem obupa. V okviru otroške srčne kirurgije ne razumem, zakaj se toliko let čaka in ne pošlje na izobraževanje v tujino slovenskih kirurgov. Zanimivo bi bilo videti izračun, koliko bi to stalo v primerjavi z vsemi tujci, ki so v vseh teh letih že operirali pri nas. Kako naj bo to pametno? Že to, da se starša ne moreta pogovarjati s kirurgi iz tujine, je velik problem, da oni niso stalno na voljo, pa je sploh katastrofa.
Ampak vam se je vseeno uspelo specializirati za otroško srčno kirurgijo?
Niti slučajno. Povedala sem vam, kako so me tedaj v Ljubljani grobo zavrnili. Nekaj dni po diplomi sem odšla v službo v murskosoboško bolnišnico. Trije kraji so bili takrat na voljo, še Ptuj in Maribor. V Murski Soboti so bili najbolj prijazni in konkretni. V letih zatem sem bila večkrat tudi v tujini.
Kje?
V Ameriki, Angliji, Nemčiji, na Poljskem, v Srbiji … Res sem se zelo trudila. V tujini je bilo enostavneje, pri nas pa, ker to ni bilo urejeno, sem se pač povsod prilepila na oddelku k tistemu zdravniku, ki je delal z otroki, tako da sem dobila čim več znanja, po kapljicah sicer, a vseeno je nekaj bilo. Že kdaj sem rekla, da si želim kam oditi za nekaj let, če mi izpopolnjevanje plača država, a tudi da si želim priti nazaj, ker bi rada zdravila naše otroke. Kar nekaj kolegov je odšlo v tujino, a se nobeden od njih ni vrnil, tudi zato, ker doma ne bi bil zaželen.
Pritrjujete razlagi, da se to dogaja zaradi ljubosumja in nezdrave tekmovalnosti med zdravniki, ki se borijo za čim višji status in posledično boljše plače?
To je značilno za bolna okolja. Obstajajo pa tudi zdrava okolja.
Kako ste jih doživeli?
Recimo v Beogradu. Tudi v Angliji. Tam ni bilo pomembno, če si nismo bili simpatični. Take reči smo si preprosto povedali, kajti kirurgija je zelo neposredna. V dobrih ustanovah so odlični kirurgi tudi odlični ljudje. V Beogradu sem asistirala doktorju Šehiću, tega so pri nas zelo diskreditirali. Videla sem ga, kako je, ne samo enkrat, vso noč bedel pri otroku. Pa to ni pomenilo, da je v stalni pripravljenosti, in se tudi ni dodatno plačalo. Večkrat je bil ponoči skupaj s kolegom na oddelku, le nekaj metrov od intenzivne, na voljo, če bi bilo treba ukrepati ali bi ga sestre kaj potrebovale, ga kaj vprašale. To je bilo tako človeško. Tisti, ki je operiral, pač najbolj ve, kako ravnati ob morebitnih zapletih. Sestre in drugi zdravniki ga zato tudi izjemno spoštujejo.
Sami ste hoteli za nekaj časa oditi v službo v Beograd.
V Sloveniji sem obupala in se odločila, da odidem v Beograd za vedno. Bila sem že dogovorjena, da me vzamejo, ampak mi zdravniška zbornica ni izdala potrebnega priporočila. Tako nisem mogla oditi. To je bila pač ena od metod diskreditacije, s katero so se me lotili.
Prej sem vas prekinila. Prišli ste v Mursko Soboto …
Ker sem potrebovala službo, v Ljubljani bi morala čakati na pripravništvo šest mesecev. Saj, enako je še zdaj. Večini se je zdelo zamalo priti v Mursko Soboto. Jaz pa sem bila nad njo navdušena. To je bil res lep del mojega življenja. Na vseh oddelkih so bili z menoj zelo prijazni, naučila sem se ogromno, začetnikov nas je bilo malo, zato so se mi lahko posvetili. Ljudje tam ne hodijo za nič v bolnišnico, ampak samo če res kaj potrebujejo, pridejo tja, upoštevajo navodila, zelo so hvaležni, kar ne morem jih prehvaliti, bolniki so tu najboljši, kar sem jih kdaj videla. A v splošnih bolnišnicah ni smiselno operirati zelo majhnih otrok, starih manj kot dve leti, razen kadar gre za urgenco.
Zakaj pa ne?
V Sloveniji imamo, tudi kadar gre za urgenco, že tako dobre povezave, hitre ceste, tudi helikopterje, da se da hitro premestiti otroka. Zato bi bila dovolj dva večja centra, v Ljubljani in Mariboru, in bi potem te otroke operirali tisti, ki imajo potrebno znanje in izkušnje. Prirojene srčne napake so sicer pogoste, niso pa najpogostejša bolezen. Podatki pravijo, da se jih v svetu rodi s srčno napako od osem do deset na tisoč živorojenih otrok. Najpogostejše otroške operacije so sicer operacije ingvinalne kile. Operativni postopki so pri otrocih drugačni kakor pri odraslem že zaradi anatomije, rasti otroka, anestezije so zapletenejše kot pri odraslih. Gibi operaterja so finejši, saj je vse drobceno, za otroke večinoma uporabljamo šivalni material, ki se razgradi. Treba je poskrbeti, da bo imel otrok čim manj tkivne travme, da so bolečine čim manjše. A otrok tudi v primerjavi z odraslim izjemno hitro okreva. Zato so že pred stoletjem pri otrocih uvedli dnevno kirurgijo.
Kaj to pomeni?
Če je le mogoče, odide otrok domov še isti dan po operaciji. Že v prejšnjem stoletju so v težjih primerih patronažne sestre hodile domov pomagat mamam pri oskrbi otroka po operaciji. Dnevna kirurgija je pri nas sicer uvedena, a ne povsod. Ker se hoče zaslužiti. En dan hospitalizacije pač toliko in toliko stane. Mnogo oddelkov se trudi, da so postelje polne, ne pa za kakovost zdravljenja otrok. To je res grozno: prišli smo do stopnje, ko mora starš preverjati zdravnike, če hoče svojim otrokom dobro. Vse skupaj sem prijavila na različne naslove, a zgodilo se ni drugega, kot da so me začeli maltretirati, se iz mene norčevati, mi groziti, za menoj pošiljati detektiva …
Prijavili pa ste?
Začela sem z nepravilno obravnavo otrok in pisala varuhu človekovih pravic, večkrat sem se tam tudi oglasila. Za začetek se mi zdi sporno, kako kirurško bolni otroci nikjer v Sloveniji nimajo možnosti, da bi jih v vsakem času pogledal za to usposobljen specialist. Vsi odrasli imamo to možnost v vseh splošnih bolnišnicah in v obeh kliničnih centrih. Za operacijo se pri odraslem odloči kirurg, tudi pri otroku se ne more pediater, kot se zdaj dogaja. Lani junija so pri nas sicer, po mojem iz političnih razlogov, sprejeli otroško kirurgijo kot specializacijo, a pred tem sem hodila kot zmešana k vsem mogočim odločevalcem, ne vem kolikokrat sem šla na zdravniško zbornico, bila pri pediatrih, pri kirurgih v Ljubljani, pri dekanu medicinske fakultete, ker sem na primer hotela videti, koliko je otroške kirurgije v fakultetnem kurikulumu in kako je mogoče, da se ne predava o modernih operativnih pristopih pri otrocih. Za primerjavo sem odgovornim nesla tudi program otroške kirurgije v Beogradu. Izkazalo se je, da je v njihovem petletnem študijskem programu leto in pol predavanj o otroški kirurgiji, v našem šestletnem pa nič. Dodiplomsko pri nas tega skoraj nič ne predavajo, a morali bi vsaj podiplomsko tistim, ki jih to zanima, in takim, ki to specializirajo. To znanje pač moraš nekje dobiti. Celo pediatri imajo v svojem kurikulumu samo dva meseca in pol otroške kirurgije, kar je nepojmljivo, medtem ko v drugih specializacijah otroške kirurgije sploh ni. A se ni dalo nikomur nič dopovedati. Še več: celo posmehovali so se mi. Razlaga, češ da je Slovenija za to premajhna, se mi zdi čista neumnost. Bila sem v državi, ki je podobno velika, pa imajo te reči urejene.
V kateri?
V Panami recimo. Njih pojmujemo za tretji svet, pa imajo nekatere zadeve veliko bolj urejene kot mi. Mi smo svetlobna leta za normalnim stanjem v razvitih državah. V Münchnu, denimo, sem videla, kako so podoben primer, ki so ga v Ljubljani obravnavali nekaj ur, tam operirali ves dan. Štiri ekipe so se zamenjale, kirurg pa je ostal isti. Občudovala sem ga, kako je lahko tako vzdržljiv. Operacija je bila načrtovana do zadnje potankosti, poskrbeli so, da otrok ni zajokal, ne ob uvajanju v anestezijo ne ob zbujanju. Vse naredijo, da otroka ne boli, veliko se ukvarjajo s staršema, pri nas pa je ponekod za to redkokomu mar. Za dnevno kirurgijo je poseben trakt otroške bolnišnice in sestre se posebej trudijo, da je obravnava čim prijaznejša do otroka – na primer, starša obvestijo, da lahko prideta kasneje, če je bil poseg dvajset minut daljši, otroku lahko starša že doma namestita protibolečinske obliže, da ga nastavljanje intravenskega kanala ne boli …
Zaključiva: se vam je zdaj, ko javno opozarjate na nekatere nepravilnosti v zdravstvu, pridružil kateri od kolegov?
Takoj se mi je pridružila medicinska sestra z, za moje pojmovanje, grozljivo osebno zgodbo. Javili so se starši, od kolegov dobivam podporo, a za zdaj se javno še niso izpostavili. Nekateri so se od mene ogradili, ker hočejo imeti mir, ker ne želijo biti brez službe, kajti te reči so res drastične. A sama se bom borila do konca.
