Kot je znano, je 26-letni Dušan Petrovčič iz Gabrovke 39-letnega policista Damijana Kukoviča iz Slovenskih Konjic ustrelil v glavo po tem, ko ga je slednji s kolegom 22. avgusta ustavila v Litiji med rednim nadzorom prometa, ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Strelno orožje je uporabil tudi Kukovičev kolega Peter Jelenc in napadalca lažje ranil, saj ga je kar devetkrat zadel, ko je z avtomobilom zapuščal kraj zločina.
Prijeli so ga še isti dan
Petrovčiča, ki se je po prvo pomoč zatekel domov, so prijeli še isti dan, Kukovič pa je končal v ljubljanskem kliničnem centru, kjer je po treh dneh podlegel poškodbam. Preiskovalni sodnik je Petrovčiča po zaslišanju zaradi ponovitvene nevarnosti poslal v pripor, ki ga prestaja v enoti za forenzično psihiatrijo oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Obtožili so ga umora policista Kukoviča, poskusa umora policista Jelenca, v katerega je prav tako uperil pištolo, a mu je »zaribala«, in poskusa ropa. Štiri dni pred streljanjem v Litiji se je Petrovčič pojavil v trgovini z orožjem v ljubljanskih Fužinah, prodajalcu v glavo uperil pištolo in mu pojasnil, da je potrebna radikalna akcija, revolucija. Prodajalec je nekako zapustil trgovino, Petrovčič pa je brez uspeha s sekiro poskušal vlomiti v sef z razstrelivom.
Petletno psihiatrično zdravljenje
Včeraj je bil na ljubljanskem okrožnem sodišču izpeljan predobravnavni narok, ki daje obdolženim možnost, da se izjasnijo o krivdi. Za umor, tudi če gre »samo« za poskus, je predvidena kazen najmanj 15 let zapora, rop, tudi če je propadel, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let, tožilka Karmen Erčulj pa je za Petrovčiča predlagala ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, kar lahko traja največ pet let, v izjemnih primerih pa se lahko tudi podaljša, ter podaljšanje pripora do pravnomočnosti sodbe. Predsedujoči sodnik Zvjezdan Radonjić je sledil predlogu tožilstva, obdolženca pa na predobravnavni narok sploh ni povabil, »ker je glede na podatke v spisu njegovo stanje tako, da ne more biti navzoč v mentalno-funkcionalnem smislu«.
Počutil se je ogroženega od vseh
Še pred sodbo je sodnik Radonjić predstavil dokaze v spisu, spregovoril je tudi sodni izvedenec psihiatrične stroke Dragan Terzič, ki je pojasnil, da so Petrovčičeve psihične motnje zaradi neustreznega zdravljenja, za kar je kriv predvsem obdolženi sam, saj ni jemal predpisanih zdravil, prešle v bolezen, in sicer v paranoidno shizofrenijo. Terzič je sicer še dejal, da so Petrovčičeve intelektualne sposobnosti na spodnji meji povprečja, da ni zmožen empatije, da ima sovražen in hladen odnos do vseh ljudi v svojem okolju, da se ni razumel niti s starši, da bolj kompleksnih družbenih situacij sploh ni zmožen predelati, da se je v svojem psihotičnem doživljanju stvarnosti počutil ogroženega tako rekoč od vseh in da je želel spremeniti družbeni red.
Njegov edini prijatelj je bil računalnik
Da možakar ni čisto pri sebi, izhaja tudi iz njegovega spletnega bloga, v katerem opisuje svoje težko otroštvo in poudarja, da se nikoli ni čutil sprejetega v družbi. Piše, da je komaj »lezel skozi« osnovno šolo, ker so ga sošolci zaničevali. Njegov edini prijatelj je bil računalnik: »Edino pri računalniku sem se počutil sprejetega, saj me je ubogal, karkoli sem mu naročil.« Petrovčič v blogu opisuje tudi razmere v vojski in pravi, da so ga šikanirali, zaradi česar je zbolel, kako hrepeni po ljubezni in dotikih nasprotnega spola, v zapisih večkrat omenja tudi željo po tem, da bi si sodil sam.
