Želeli smo nove obraze, ki bodo voljo ljudi zastopali v državnem zboru, in politika nam jih je dala. Kar 64 novih, svežih in zadovoljnih novopečenih politikov sedi parlamentu. A tam očitno sedi povsem brezglavo. Novi obrazi niso prinesli novih idej in niso na nikakršen način spremenili dialoga med strankami. Spet se odvija ista zgodba, ko politiki takoj po volitvah pozabijo na svoje volivce in na to, kaj so obljubljali pred volitvami.
Zdaj je nastopil čas ozko usmerjenih lastnih interesov po visokih in še višjih plačah, ki jih bodo strankarski veljaki prejemali za nastopanje v javnosti in sedenje v prefinjenih pisarnah.
Tudi besede predsednika republike Boruta Pahorja: »Zdaj je čas, da naredimo pravo stvar, vse drugo smo že izčrpali,« so politiki vzeli samo kot formalnost, vsaj glede na prva sporočila, ki so jih dali javnosti s svojimi ozkogledimi zahtevami. Tisti, ki si ob koalicijskih pogajanjih kot otrok v peskovniku želi izbrati najboljše igrače, v državnem zboru pa čim več stolčkov, je vsekakor prvak DeSUS-a Karl Viktor Erjavec. »Če bomo šli v koalicijo, šli pa bomo, če bo zagotovljen regres za vse upokojence, usklajevanje pokojnin, pričakujemo, da ima druga najmočnejša stranka položaj predsednika DZ,« je dejal v petek. Vsi si želimo, da bi lahko upokojenci prejemali čim višje pokojnine, da bi jim lahko dodali še kakšen dodatek in pa seveda tako močno želeni regres.
A za to je treba najprej napolniti državno blagajno. Morda je treba Erjavca najprej spomniti na to, da je slovenska državna blagajna prazna in da smo zadolženi za kar 73 odstotkov bruto družbenega proizvoda. Spodbuditi je treba gospodarstvo, saj je to tisto, kar polni državno blagajno, daje ljudem delo, spodbuja potrošnjo … Morda bi se lahko Erjavec najprej postavil na stran tistih, ki nimajo dela, tistih, ki delajo po najrazličnejših pogodbah, ker drugačnega načina dela v trenutnih razmerah ne dobijo, na stran tistih, ki so jim zaradi vsega tega kratene številne pravice. Če bi vsi ti ljudje dobili dostojne zaposlitve, bi se našel tudi denar za višje pokojnine in vse ostale Erjavčeve zahteve. Torej točno tako, kot pravi pregovor: Najprej štal’ca, potem pa krav’ca. Za kaj takega potrebujemo dober gospodarski program, da se nam ne bo zgodil gospodarski pogrom. Erjavec pa se namesto preprečitve tega želi iz morebitne nove koalicije znebiti prav Nove Slovenije, ki je po mnenju mnogih strokovnjakov pripravila najboljši gospodarski program.
Erjavec pa ne kaže mišic, samo ko gre za NSi, temveč jih razkazuje predvsem najverjetnejšemu mandatarju Miru Cerarju. Poleg že prej omenjenega položaja predsednika parlamenta, ki si ga Erjavec še vedno želi, čeprav ga je najprej zavrnil, želi prvak upokojencev pogoltno še tri ministrstva. Po svojih brezglavih zahtevah pa ne izstopa samo DeSUS, ampak tudi NSi. Povsem ideološko postavlja kot pogoj za vstop v koalicijo, da se stranke zavežejo, da ne bodo posegale v družinski zakonik.
In kaj volivci pričakujemo od nove koalicije? Predvsem več konkretnih rešitev, ki bodo državo popeljale nazaj na vrh. Pa jih bo Cerarjeva ekipa prinesla? Ekonomist Maks Tajnikar je dejal: »Ljudje pričakujejo zasuk, tega pa ta ekipa ne ponuja.« Katero pot bo ubrala Slovenija, bo s časoma razjasnil šele novi sedmi sklic v neskončnost trajajočega resničnostnega šova slovenskih politikov. Vsekakor pa Cerarja čaka še nekaj napornih posameznikov, s katerimi bo moral opraviti, preden bo dokončno sestavil svojo ekipo.
