Kar kak teden ali deset dni je pod sliko na CNN nonstop, noč in dan, pisalo Breaking News in govorili so edino in samo o ukrajinskem dogajanju na sto načinov. (Zdaj je Ukrajine nekoliko manj, že zato, ker se je v Južni Afriki začelo novo sojenje stoletja: ali je najpopularnejši Južnoafričan brez nog, fantastični športnik invalid Oscar Pistorius, svojo manekensko punco ubil s štirimi streli zato, ker jo je hotel
mrtvo, ali zato, ker jo je zamenjal z vlomilcem. Hujši sta bila, vse kaže, le še O. J. Simpson in njegovo sojenje, in s tem je povedano vse. Lahko si ogledujete, če se vam ne bo zdelo dolgočasno.)
Potem pa se je na slovenskih TV-zaslonih, predvsem seveda na nacionalki, ki je totalno nora na politiko, da, za nevarno in škodljivo okužbo gre, pojavil naš dragi prijatelj KAREL ERJAVEC. S tistimi modrimi očesci. S tisto sanjsko izgovorjavo. Z že nekoliko razoranim obrazom, vidite, kaj iz ljudi naredi politika, tudi z Obamo je podobno. Sporočil nam je, in v njegovem glasu je bilo kar precej slovesnosti, da bi bila Slovenija kot nalašč za posrednika med Rusi in zahodnim svetom v najnovejšem krahu. Slovenija kot moderator nove svetovne krize? Karel Erjavec začenja še s sanjsko mednarodno kariero, če smo prav razumeli. Si ga kar predstavljam, kako vstane s stola, opre roki na mizo pred sabo in z grozečim glasom pove: »Če se sovražnosti v Ukrajini ne bodo pri priči končale, zagotavljam, da bom s svojo stranko nepreklicno izstopil iz vlade.« Putin, ki v Kremlju to sliši, se onesvesti, še prej pa šepne: »Ali nismo tem kurcem v Sočiju razdelili osem medalj?«
Če bi bil Lombi za kaj, bi nesrečni Erjavčev predlog pri priči zradiral, da ne bi vdrl v javnost ali bognedaj celo v tujino, saj razumete, zakaj. Ampak zdaj je, kar je, razširil se je glas in Erjavec kot rešitelj Rusije in miru nasploh se je razšopiril tudi v parlament in širše. Bomo videli, kaj vse bo še iz tega.
Sicer pa upam, da ne bom nikoli objekt operacije, pri kateri bi bil šef anestezije dr. KONRAD KUŠTRIN. Predzadnji Studio City je minil v znamenju njegove nekontrolirane sindikalistične jeze in koleričnih izbruhov, takšnih, kakršnih na javni televiziji v zgodovini ni bilo prav veliko. Dragi doktor, treba se je malce zadržati, tudi zaradi nas gledalcev, ki ne vemo, kaj naj si mislimo, ko takole razsajate pred nami. In za nameček vpijete celo na damo, vašo sogovornico. Kar vidim se v narkozi z razrezanim trebuhom ali z razmaknjenim pljučnim košem na operacijski mizi, ko ob meni stiskate meh z dihalnim plinom ali karkoli je že notri, vsaj nekoč v davnini so bile anestezije videti tako. In tistega meha se ni smelo stiskati preveč kolerično. Kaj če meh z zrakom nenadoma poči? Kaj bo potem z mano? In vi se tedaj nenadoma razjezite na kdo ve koga in podivjate in ... Nič več. Sem že tiho.
Zadnje čase sem se na račun televizijskih (in drugih) sporočil tudi zelo čudila. Kdo bi si mislil, da so Slovenci tako nori na zastonjkarske vstopnice? Tako zelo nori, da so enodušno podivjali ob zamisli, da naj bi v Kinu Šiška (in predvidoma v prihodnje tudi še kje drugje) poslej obiskovalci zanje plačevali simbolična dva evra, da se pokrijejo stroški? V Sloveniji razdelimo nepojmljivo količino zastonjkarskih kart. Najbrž smo v tem svetovni prvaki. Ampak dveh evrov pa ne. Ni govora. Po mojem gre za kompleks veličine. Za kompleks pomembnosti: če že nismo zvezde, nas povzdignejo iz anonimne množice vsaj zastonjkarske karte. In postanemo s tem Nekdo. Če moramo plačati dva evra, karta ni več zastonj in nismo več Nekdo. Gre v vsem tem cirkusu za to?
