Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal na podlagi zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS. Tega je tri tedne pred tem, 6. decembra 1990, sprejela takratna Skupščina RS, v kateri je imela večino Demokratična opozicija Slovenije (Demos). Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri, ko je bilo preštetih okoli 60 odstotkov glasov.
Predsednik predsedstva Milan Kučan je v Cankarjevem domu izid označil kot dejanje zrelosti. Predsednik Demosa Jože Pučnik pa je izrekel znameniti stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo. 26. decembra 1990 je skupščina izide plebiscita tudi uradno razglasila, zato 26. december vsako leto praznujemo kot dan samostojnosti in enotnosti. Zakon o plebiscitu o samostojnosti je za uveljavitev slovenske samostojnosti predvidel šestmesečni rok. Ta čas je Slovenija kljub močnemu nasprotovanju jugoslovanskih oblasti izkoristila za postopno prevzemanje nadzora nad državnimi organi, 26. junija 1991 pa je tudi dokončno razglasila svojo samostojnost.
Tako je že v petek državni vrh na proslavi poudaril pomen enotnosti naroda pri premagovanju težav. Slavnostni govornik na petkovi državni slovesnosti pred dnevom samostojnosti in enotnosti Janko Veber je v svojem govoru izpostavil, da nas preteklost uči, da ni nič nepremagljivo, če stopimo skupaj, in da bolj, kot smo enotni, bolj obvladljive so posledice. »Naši ljudje si zaslužijo samo najboljše,« je prepričan Veber. »Prepričan sem, da zmoremo več in da je skrajni čas, da v ospredje ponovno postavimo državljanke in državljane in njihove potrebe,« je dejal za konec.
Sočasno s proslavo so se na Trgu republike pred Cankarjevim domom zbrali protestniki, ki so v okviru Protestivala organizirali t. i. ljudsko proslavo. Na shodu se je zbralo nekaj deset ljudi, ki so s transparenti med drugim izražali nestrinjanje s sanacijo bančne luknje z davkoplačevalskim denarjem. Dogajanje je spremljala protestniška glasba, mnogi so prižgali tudi sveče. Pred Cankarjevim domom so tudi pričakali predstavnike političnega in družbenega življenja ob prihodu na državno slovesnost.
