Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal na podlagi zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS, ki ga je 6. decembra 1990 sprejela takratna Skupščina RS, v kateri je imela večino Demokratična opozicija Slovenije (Demos).
V skladu z dogovorom, ki je bil zapisan v zakon, bi plebiscit o odcepitvi Slovenije od SFRJ uspel, če bi se za osamosvojitev opredelila več kot polovica vseh volilnih upravičencev. Ta meja je bila na plebiscitu krepko presežena.
Glasovanja se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev, od česar jih je 95 odstotkov (ali 88,5 odstotka vseh) glasovalo za osamosvojitev.
Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri, ko je bilo preštetih okoli 60 odstotkov glasov. Predsednik predsedstva Milan Kučan je v Cankarjevem domu izid označil kot dejanje zrelosti. Za predsednika takratne vlade Lojzeta Peterleta je bil rezultat zaveza, da je treba tako visoko zaupanje upravičiti. Predsednik Demosa Jože Pučnik pa je izrekel znameniti stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo.
Zakon o plebiscitu o samostojnosti je za uveljavitev slovenske samostojnosti predvidel šestmesečni rok. Ta čas je Slovenija kljub močnemu nasprotovanju jugoslovanskih oblasti izkoristila za postopno prevzemanje nadzora nad državnimi organi, 26. junija 1991 pa je tudi dokončno razglasila svojo samostojnost.
Pomembno vlogo pri odcepitvi je predstavljala slovenska ustava, s katero se je Slovenija od SFRJ odcepila tudi pravno in jo je skupščina razglasila 23. decembra 1991.
