Bogdan Lipovšek, glavni direktor ljubljanskega Grand hotela Union ter poznavalec in ljubitelj umetnosti, je eden redkih menedžerjev, ki so pripravljeni kulturo podpreti tudi tedaj, ko ne prinaša dobička. Celo v minus gre zanjo. Ker je državotvorna, pravi, ker brez kulture ni naroda, ni zgodovine, ni kritičnega premisleka. To pa še ne pomeni, da za kulturnike in inteligenco nima ostrih besed. Nasprotno – očita jim naglavni greh sprenevedanja in tiščanja glave v pesek.
Kulturi ste v Unionu na stežaj odprli vrata. Dogodki, ki jih soorganizirate, praviloma ne prinašajo denarja, včasih greste z njimi celo v minus. Zakaj jih vseeno podprete?
To ekonomsko neupravičenost bi za začetek malo relativiziral. Morda naši kulturni projekti včasih res ne pokrijejo stroškov na prvi pogled. Prinašajo pa nam ugled in status, ki ju ni mogoče meriti v golih številkah, ter k nam privabljajo ljudi, ki drugače ne bi prestopili praga hotela ali kavarne. Naši ustanovi dajejo tisto več od udobnih sob in prijazne postrežbe. Zato da unionska kavarna živi tudi kulturno in družabno življenje, imamo na razpolago določena sredstva in trudimo se, da ostanemo znotraj budžeta. Kavarna ne sme biti v minusu, ne pričakujem pa, da bo prinašala dobiček. Ker je še edina svoje vrste v mestu in ker ima bogato tradicijo kulturnega, družabnega in razumniškega srečevanja ter dogajanja, želim, da to ostane njena dodana vrednost tudi vnaprej. Če pa imamo zanimiv in pomemben dogodek, ki se finančno ne izide, je naša hiša dovolj trdna, da podpremo tudi takega. Še posebej v časih, ko kulturo, to jedro narodove samobitnosti, politika skrajno zanemarja ter se do nje obnaša arogantno in neodgovorno. Tako so mirno ukinili najbolj državotvorno ministrstvo – ministrstvo za kulturo.
Katerim projektom ste v Unionu pomagali, da so ugledali luč sveta?
Zadnji tak je odlična knjiga Milana Kleča, ki jo bomo izdali skupaj z založbo Beletrina in ki brez tega ne bi izšla, ker vlada varčuje. Gre pa za knjigo, ki jo narod po mojem mnenju res potrebuje. Začeli pa smo že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja z Vito Mavrič in Cafe teatrom, nadaljevali z Ivano Djilas in Varietejem, ki se še danes nadaljuje v različnih oblikah. Ob stoletnici hotela je Andrej Rozman – Roza za nas napisal komedijo, gostili smo Zijaha Sokolovića s Cabares Cabarei, delali projekte z Radetom Šerbedžijo. Pri nas se dogajajo glasbeni, plesni, potopisni, pripovedovalski in filozofski večeri ter dopoldanske otroške delavnice. Praviloma vstopnine ni, kadar pa je, gre ustvarjalcem, tako da ne moremo pričakovati kakšnega dobička. Na dogodke prihaja veliko študentov in ti si naročijo eno pivo, drugega pa že ne več. A pomembno je, da ljudje pridejo, da uživajo, da se družijo, da teče debata, da je prijetno. Tudi zame je to neprecenljiva kompenzacija za krut posel, v katerem delam. Tako srečujem ljudi, ki so iz čisto drugega sveta in testa. Po dolgočasnem sestanku z menedžerji je utrgani Boštjan Gombač, na primer, kot balzam za dušo.
Po kakšnem ključu izbirate dogodke, ki jih podprete?
Izbira je na plečih Nike Kurent, ki ima neverjeten občutek in ji popolnoma zaupam. Ustvarjalci tudi sami prihajajo k nam z željo po sodelovanju.
Hotel in kavarna imata dolgo zgodovino kot zibelka velikih idej in »zarotniško gnezdo« razumnikov.
Union je institucija, ki nima le svoje hotelirske zgodbe, ampak tudi socialno in politično. Tu se je zgodil prvi upor Ljubljančanov proti italijanski okupaciji leta 1941. Akademski pevski zbor je pripravil izbor izključno slovenskih pesmi, čeprav je bilo pričakovano, da bo vanj vključil tudi italijanske. Italijanski general je uvidel, da gre za manifestacijo, in na polovici koncerta vstal ter odšel. Naslednji dan je izdal odlok o prepovedi vseh kulturnih dogodkov v slovenskem jeziku. Na isti dan je OF razglasila kulturni molk. Ta koncert imamo tudi posnet. Posnel ga je radijski tehnik Osana; umrl je pred nekaj leti. Zlezel je na lestenec sredi dvorane ter ilegalno, z enim samim zvočnikom, posnel koncert na del filmskega traku, kjer se zapiše zvok, ker drugega ni imel. Posnetek je izredno čustven, po zadnji pesmi – Lipa zelenela je – se sliši topotanje, ovacije in demonstrativen molk. Pri nas so se dobivali tudi Zlobec, Minatti, Kovič in mnoga druga zveneča imena slovenske literature. Tukaj so preživljali dolge ure v diskusijah, katerih intelektualni potencial si lahko predstavljate. Kavarna je bila priljubljena tudi med pankerji. Gregor Tomc, Igor Vidmar, Esad Babačič …, trlo se je ljudi. Natakar je za vsako rundo na voziček naložil dva zaboja piva. Če je bilo treba, so se tudi stepli. Natakarji in gostje. Tega si danes sploh ne moremo več predstavljati, a to je bil del pankovske kulture. Union je tako vso zgodovino združeval dve funkciji – ekonomsko in družbeno-kulturno. To je tako zelo povezano z našo hišo, da niti ni odvisno od mene. Naši zaposleni to intuitivno razumejo in se tako obnašajo. Ves odnos se nekako prenaša skozi generacije.
Umetnost, filozofija, sociologija itn. imajo danes, po desetletju relativnega udobja in s tem povezane izgube skupne tarče ali pa morda le kritične osti, spet priložnost povedati kaj pomembnega. Se vam zdi, da to tudi počnejo?
Njihov doprinos bi lahko bil neprecenljiv, a jaz ga ne vidim. Še danes ne morem odpustiti kulturnikom in razumnikom, da so storili naglavni greh in molčali pri Hildi Tovšak. Ženska, ki je uvedla najbolj brutalno novodobno suženjstvo in njene lopovščine, ni doživela nobenega odziva v kulturnem ustvarjanju. Ta greh bo težko izbrisati. Naloga humanistike nasploh pa je spremljanje, »merjenje« in analiziranje družbe. Poglejte okoli sebe – kakšen neverjeten material za študij je naša realnost, pri nas pa sociologija skorajda ne obstaja več. Vsaj če pogledamo njen učinek, ne. Refleksija naših sociologov v tem trenutku je omejena na to, da Kangler ni vzrok, ampak povod za proteste. To je njihov domet! Namesto da bi resno analizirali stanje in že zdavnaj kričali na vse grlo o tem, da se z ljudmi dela slabše kot s sužnji, ki so bili vsaj siti in na toplem! In katera zgodba je bolj poosebljala zločine te vrste kot tista Vegradovih delavcev? Slovenska intelektualna srenja pa je kot noj potisnila glavo v pesek in se pretvarjala, da se to ne dogaja.
