V 76. letu se je poslovil režiser in scenarist Tugo Štiglic, so sporočili iz Slovenskega filmskega centra.
Štiglic je že kot desetletnih deček odigral eno od glavnih vlog v Dolini miru iz leta 1956, enem najpomembnejših in tudi mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov, ki ga je režiral Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo pozneje delal kot asistent režije.
O svojem odnosu z očetom je pozneje povedal: »Da sem odraščal pod okriljem priznanega režiserja, se mi je včasih štelo v plus, včasih pa mi je bilo tudi v breme. Oče mi ni toliko pomagal, kot so mislili. Ni se vmešaval v moje delo. Pustil me je pri miru. Ni hotel vplivati name. Ko sem mu rekel, da bom režiser, je odgovoril le: 'Boš že videl.'«
Kot asistent režije je sodeloval še pri številnih celovečernih igranih filmih drugih režiserjev (Sedmina Matjaža Klopčiča, Idealist Igorja Pretnarja, Ljubezen Rajka Ranfla itd.), med drugim pri vseh slovenskih mladinskih klasikah iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja: Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polža in Ko zorijo jagode. O sodelovanju z režiserjem Matjažem Klopčičem pri filmu Sedmina je povedal: »Res, da je bil včasih siten, vedno zelo zahteven, a veliko sem se naučil od njega.«
V tistem obdobju je tudi režiral, predvsem kratke dokumentarne filme. Za film To človeka jezi, dokumentarni portret Justa Godniča, aktivista primorske protifašistične organizacije TIGR, je leta 1985 prejel zlato medaljo na beograjskem festivalu.
Ime Tuga Štiglica je zagotovo med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma.
S svojim celovečernim prvencem Poletje v školjki iz leta 1986 je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike, vnesel tudi popularno glasbo in ples. Lokacijo dogajanja pa prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran, skupaj s Portorožem in solinami, vpisal na filmski trak za naslednje generacije, ki tudi danes na ta film niso pozabile in si ga vsako leto želijo ponovni ogledati na poletnih prizoriščih. V kinematografih si ga je ogledalo preko sto tisoč gledalcev, predvajan je bil tudi v tujini (med drugim je bil sinhroniziran v nemščino), prejel je tri mednarodne nagrade: grand prix na filmskem festivalu Giffoni v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, grand prix na festivalu v francoskem Saint-Maloju in grand prix v Szegedu na Madžarskem.
Tugo Štiglic je leta 2016 ob canski projekciji restavriranega filma Dolina miru izjavil: »Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar – njihova človečnost.« To je začutilo tudi občinstvo na projekciji filma, ki je ganjeno spremljalo oba otroška igralca iz filma, ob Marku tudi Lotti (Evelyne Wohlfeiler) šestdeset let pozneje.
Dve leti pozneje je Poletje v Školjki dobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko označili za prvi celovečerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen, Štiglic s sodelavci tudi posnel, saj je bil scenarij že spisan.
Po osamosvojitvi je za RTV Slovenijo posnel dva igrana filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom leta 1993 po noveli Milana Puglja in Tantadruj leto dni pozneje po noveli Cirila Kosmača. S svojim naslednjim kinofilmom Patriot leta leta 1998, ustvarjenim po scenariju Igorja Karlovška, je pokazal ambicije bolj hollywoodskega tipa in posnel enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki je povzemal stil in predvsem vizualno govorico popularnih ameriških trilerjev iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja.
Štiglic je pozneje posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice leta 2001 po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad leta 2002 po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje leta 2010 po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temi upora proti fašizmu pred 2. svetovno vojno.
V desetletjih delovanja na RTV Slovenija je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov, mladinskih oddaj ter radijskih iger, leta pa je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo.
