Demeter Bitenc je snemal nemške, italijanske, avstrijske, ameriške, francoske, angleške in druge produkcije različnih žanrov, od kriminalk do vesternov, ter se družil z velikani kot so Elizabeth Taylor, Richard Burton, Sam Peckinpah, Yul Brynner, Christopher Plummer, Stewart Granger, Klaus Kinski, Franco Nero, Richard Conte … »To so bili zelo različni ljudje. In v tistem času je bila pomembna morala, v pogodbi je igralkam točno pisalo, s kom se lahko družijo in v katere lokale zahajajo. Hitro so te lahko ožigosali – če si zamenjal tri partnerje, si bil že 'ohoho'! Zato se je Liz Taylor ločila in takoj spet poročila. Sedaj pa se je to sprostilo in vsi vedo vse o vseh, prej pa je bila zasebnost zaprta, igralce se je eksploatiralo preko filma, igre, ne zasebnosti,« je dejal za revijo Vklop leta 2017, ko je prejel nagrado žaromet za medijsko legendo.
Večinoma je znan po vlogah negativcev, a ga to ni nikoli motilo, pravzaprav je bil prepričan, da je ravno zato vedno imel veliko dela. Med njegovimi filmi so Dobri stari pianino, Ples v dežju, Minuta za umor, Rabanek, gusar iz pekla, Vinetu, Maciste proti lovcem na človeške glave, Nevidni bataljon, Sutjeska, Vojna vihra, Bratovščina Sinjega galeba … Aktiven je bil vse do svoje smrti leta 2018.
Otroštvo in mladost je preživel na Gorenjskem. Diplomiral je na Trgovski akademiji v Ljubljani, a se je že v času študija navdušil nad gledališčem, filmom in igralstvom. Med vojno je obiskoval zasebne učne ure pri gledališkem igralcu in režiserju Slavku Janu in leta 1943 opravil avdicijo za sprejem v ansambel ljubljanske Drame. Po koncu vojne je zaključil še štiri semestre na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Med letoma 1943 in 1954 je bil član SNG Drama Ljubljana, nato pa je odšel v Hrvaško narodno gledališče na Reko, kjer je deloval do leta 1958. Za tem je nekaj časa ustvarjal v Beogradu ter v SLG Celje. Od leta 1960 je bil svobodni filmski igralec.
Kot je nekoč sam pojasnil v enem od pogovorov za STA, je imel v Drami nekaj ljubezenskih afer, kar je postalo problematično, zato se je odločil, da gre. Za zamenjavo gledališča je moral dobiti dovoljenje takratnega republiškega sekretariata za kulturo. Njegova avtobiografija bi bila zagotovo polna zanimivih zgodb, a je ni nikoli napisal. »Saj so mi večkrat prigovarjali, a moje filmsko življenje je preveč vezano z mojim zasebnim, in če tega ne povem, potem ni vse skupaj nič. Pri vsakem filmu so bila druga doživetja in ljubezenske avanture, če bi to napisal, bi bil svinja. To so doživetja, ki so mi dala nekaj lepega, zakaj bi to pripovedoval javnosti? Veste, notri bi bilo par res znanih imen iz sveta filma – bi me še kdo tožil! Nima smisla,« je pred petimi leti povedal za Vklop. Bil je uglajeni gospod stare šole je vedno veljal za velikega šarmerja in pravega gentlemana. »V življenju je treba uživati,« je bil njegov moto, zato si je redno privoščil cigare in viski.
